Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prevedle Maruša Avman Palermo, Eva Nežič in Veronika Šoster; Ljubljana : JSKD, Mentor, 2019
Mária Ferenčuhová, ena najbolj vznemirljivih slovaških in tudi srednjeevropskih pesnic, se je rodila v Bratislavi leta 1975 in je tudi prevajalka iz francoščine in urednica. Študirala je filmsko scenaristiko in dramaturgijo v Bratislavi, pozneje pa še jezikoslovje v Parizu. Predvsem študij filma odmeva v zbirki Ogrožena vrsta, za katero so povečini značilne popotniške pesmi, grajene na način hipnih posnetkov urbanih in naravnih pokrajin:
»Zapredki vizualnih motivov: … / … rezano cvetje, peclji, ki gnijejo v vazi, / prsti, ki migotajo po tipkah / registrske blagajne, / umazana telesa delavcev, / obsceno izpostavljena / žgočemu soncu …« (Atrakcije 1, str. 27).
Pesnica od pesmi do pesmi, od verza do verza spretno izmenjuje bližnje posnetke z velikimi plani, v katere se navadno ujamejo pokrajine, polne opustelih tovarn, tako značilnih za nekdanje komunistične dežele. Toda prav takšno na videz hladno beleženje tovrstnih prizorov te pesmi po eni strani oddaljuje od možnega moralizma in na drugi strani od pretirane čustvenosti, pri čemer empatijo do gospodarsko in ekološko propadajočih krajin prepušča bralcu oziroma bralki. V spremni besedi beremo, da so zbirko Ogrožena vrsta na Slovaškem označili za »ekofeministično«, in res ob močnem ekološkem vsebuje tudi feministični naboj. Ne nazadnje pesnica pripada generaciji, v kateri so se na do tedaj pretežno patriarhalnem slovaškem literarnem prizorišču uveljavile in prebile v osredje avtorice. Toda vrednost te zbirke ni toliko v angažiranosti kot v že omenjenem načinu gradnje pesmi, ali že kar pristopu k poeziji, pristopu, ki ga je Ferenčuhová v naslednji zbirki Imunost še izmojstrila in nadgradila.
Imunost je v marsikaterem pogledu izjemna pesniška zbirka in prek prevoda prinaša marsikatero novost tudi na slovensko pesniško prizorišče, saj veliko dolguje eni najmlajših pesniških smeri v svetu – »najdeni poeziji«. Na kratko rečeno je to poezija, ki jo najdemo v različnih, predvsem nepesniških besedilih, ta pa potem avtor ali avtorica z različnimi postopki reorganizira v nove pesniške celote. Najdena poezija je precej priljubljena predvsem v ZDA in v Franciji, kjer najdemo tudi kar nekaj njenih predhodnikov, kot so Blaise Cendrars, Guillaume Appollinaire in nekateri dadaistični pesniki. Za prvo pesniško zbirko najdene poezije pa velja danes vse bolj cenjena zbirka pesmi ameriškega pesnika Charlesa Reznikoffa Pričevanja, v kateri so pesmi narejene iz sodnih zapiskov. Mária Ferenčuhová je v Imunosti posegla po medicinskih anamnezah in opisih zdravilnih rastlin ter po faktografskih dnevniških zapiskih bolnic in bolnikov. Od siceršnjih zahtev najdene poezije, ki ne dopušča pretiranega spreminjanja izvirnega besedila, pa je oddaljila v tem, da izvorne tekste dopolnjuje z lastnimi verzi, pri čemer pa pazi, da ti niso v nasprotju s hladnim, strogim, formalnim duhom tovrstnih zapisov. Prav zaradi uporabe znanstvenega, medicinskega, torej poudarjeno nepesniškega jezika so njene pesmi izjemno močne, prepričljive, poetične, njihovi verzi pa sežejo globlje, kot bi segli čustveno bolj zaznamovani verzi. Kot na primer v pesmi Anamneza:
»Oče umrl pri 37 letih zaradi bolezni srca,
mati živa, sin zdrav, anamneza
s psihiatričnega vidika
zanemarljiva.
(…)
Po 14 dneh hospitalizacije
stabilizirana, počutje izboljšano,
odlično se odziva na zdravljene.
danes zjutraj usmerjena
v ambulantno
obravnavo.«
S pesniškima zbirkama Márie Ferenčuhove Ogrožena vrsta in Imunost slovenski bralke in bralci dobivamo izrazito sodobno in zanimivo avtorsko pisavo, in sicer tako po izbiri tematike kot tudi zaradi izbire pristopa k tematiki, pristopa, ki na inovativen način širi polje najdene poezije in poezije nasploh.
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prevedle Maruša Avman Palermo, Eva Nežič in Veronika Šoster; Ljubljana : JSKD, Mentor, 2019
Mária Ferenčuhová, ena najbolj vznemirljivih slovaških in tudi srednjeevropskih pesnic, se je rodila v Bratislavi leta 1975 in je tudi prevajalka iz francoščine in urednica. Študirala je filmsko scenaristiko in dramaturgijo v Bratislavi, pozneje pa še jezikoslovje v Parizu. Predvsem študij filma odmeva v zbirki Ogrožena vrsta, za katero so povečini značilne popotniške pesmi, grajene na način hipnih posnetkov urbanih in naravnih pokrajin:
»Zapredki vizualnih motivov: … / … rezano cvetje, peclji, ki gnijejo v vazi, / prsti, ki migotajo po tipkah / registrske blagajne, / umazana telesa delavcev, / obsceno izpostavljena / žgočemu soncu …« (Atrakcije 1, str. 27).
Pesnica od pesmi do pesmi, od verza do verza spretno izmenjuje bližnje posnetke z velikimi plani, v katere se navadno ujamejo pokrajine, polne opustelih tovarn, tako značilnih za nekdanje komunistične dežele. Toda prav takšno na videz hladno beleženje tovrstnih prizorov te pesmi po eni strani oddaljuje od možnega moralizma in na drugi strani od pretirane čustvenosti, pri čemer empatijo do gospodarsko in ekološko propadajočih krajin prepušča bralcu oziroma bralki. V spremni besedi beremo, da so zbirko Ogrožena vrsta na Slovaškem označili za »ekofeministično«, in res ob močnem ekološkem vsebuje tudi feministični naboj. Ne nazadnje pesnica pripada generaciji, v kateri so se na do tedaj pretežno patriarhalnem slovaškem literarnem prizorišču uveljavile in prebile v osredje avtorice. Toda vrednost te zbirke ni toliko v angažiranosti kot v že omenjenem načinu gradnje pesmi, ali že kar pristopu k poeziji, pristopu, ki ga je Ferenčuhová v naslednji zbirki Imunost še izmojstrila in nadgradila.
Imunost je v marsikaterem pogledu izjemna pesniška zbirka in prek prevoda prinaša marsikatero novost tudi na slovensko pesniško prizorišče, saj veliko dolguje eni najmlajših pesniških smeri v svetu – »najdeni poeziji«. Na kratko rečeno je to poezija, ki jo najdemo v različnih, predvsem nepesniških besedilih, ta pa potem avtor ali avtorica z različnimi postopki reorganizira v nove pesniške celote. Najdena poezija je precej priljubljena predvsem v ZDA in v Franciji, kjer najdemo tudi kar nekaj njenih predhodnikov, kot so Blaise Cendrars, Guillaume Appollinaire in nekateri dadaistični pesniki. Za prvo pesniško zbirko najdene poezije pa velja danes vse bolj cenjena zbirka pesmi ameriškega pesnika Charlesa Reznikoffa Pričevanja, v kateri so pesmi narejene iz sodnih zapiskov. Mária Ferenčuhová je v Imunosti posegla po medicinskih anamnezah in opisih zdravilnih rastlin ter po faktografskih dnevniških zapiskih bolnic in bolnikov. Od siceršnjih zahtev najdene poezije, ki ne dopušča pretiranega spreminjanja izvirnega besedila, pa je oddaljila v tem, da izvorne tekste dopolnjuje z lastnimi verzi, pri čemer pa pazi, da ti niso v nasprotju s hladnim, strogim, formalnim duhom tovrstnih zapisov. Prav zaradi uporabe znanstvenega, medicinskega, torej poudarjeno nepesniškega jezika so njene pesmi izjemno močne, prepričljive, poetične, njihovi verzi pa sežejo globlje, kot bi segli čustveno bolj zaznamovani verzi. Kot na primer v pesmi Anamneza:
»Oče umrl pri 37 letih zaradi bolezni srca,
mati živa, sin zdrav, anamneza
s psihiatričnega vidika
zanemarljiva.
(…)
Po 14 dneh hospitalizacije
stabilizirana, počutje izboljšano,
odlično se odziva na zdravljene.
danes zjutraj usmerjena
v ambulantno
obravnavo.«
S pesniškima zbirkama Márie Ferenčuhove Ogrožena vrsta in Imunost slovenski bralke in bralci dobivamo izrazito sodobno in zanimivo avtorsko pisavo, in sicer tako po izbiri tematike kot tudi zaradi izbire pristopa k tematiki, pristopa, ki na inovativen način širi polje najdene poezije in poezije nasploh.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov