Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Eva Longyka Marušič.
Prevedel Slavo Šerc; Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2019
Lukas Bärfuss (rojen leta 1971) je eden velikih v družbi sodobnikov švicarske književnosti – poleg Markusa Wernerja, Arna Camenischa, Alexa Capusa in še koga. Že njegova biografija dokazuje, kaj naredita talent in nagnjenost: Bärfuss se je praktično brez izobrazbe in prek domala eksotičnih bivanjskih izkušenj sam in sorazmerno zgodaj oblikoval v prepoznavnega in sčasoma bogato nagrajevanega pisca. Tako dramatika kot esejista in romanopisca. Da ni spregledljiv, dokazujejo že prevodi v slovenščino in uprizoritve njegovih dram na slovenskih gledaliških odrih – v Švici in nemško govorečem prostoru nasploh pa ga cenijo tudi kot angažiranega intelektualca, ki pogumno izreka kritične misli, naperjene v boleče točke sodobne družbe.
Mračna zven in pomen naslova kratkega romana Hagard napovedujeta vsebino, ki zareže v samozadovoljno površino nekega nevzdržno urejenega in le na videz predvidljivega okolja. Beseda hagard – kot je pojasnjeno na zadnji platnici, a brez opombe, v katerem jeziku! – namreč pomeni delirij, zmedenost, hiranje, in za lov udomačenega sokola. In res, upravičeno: nepremičninski poslovnež Philip, ki na neki kavarniški terasi zaman čaka na stranko, s katero je dogovorjen, se iz nepojasnljivega nagiba odpravi na zasledovanje neznane ženske. Ne da bi enkrat samkrat videl njen obraz. Zanimanje se hitro razraste v obsedenost, ta pa v razkroj in propad. Potrebnih je zgolj šestintrideset ur, da se povprečnež z natanko organizirano bližnjo prihodnostjo in vpleten v običajno neprepričljive odnose in razmerja spremeni v propadlega marginalca z neuresničljivim, popolnoma nerazumnim motivom. Razkroj je temeljit, sesuje se njegova z moderno tehnologijo in vprašljivo etiko našemljena urbanost, degradirana je tudi njegova zunanjost – toda glede cilja je prepričanje trdno. Gre za ljubezen? Do osebe, označene le z nekaj detajli zunanjosti, načinov gibanja, premikov in ugibanj? Ali pa se glavni junak nenadoma podredi presunljivi potrebi, da bi zapolnil praznino svoje površinske eksistence s smislom, ki razblini utvare sodobnosti kot dim, četudi s tem drvi v pogubo? Pisec se z nenavadno držo očividca in poročevalca ter z neizprosnim slikanjem in detajliranjem žive scene mesta in predmestja zelo potrudi narediti vtis, v kakšnem zverinjaku uspeva Philip in iz kakšnega s svojo primitivizacijo beži – tako da se bralec hočeš nočeš preveša k dvomu in iz dvoma morda celo v prepričanje, da je nepremičninarjev brezupni tek za srečo smiseln, če že ne upravičen. Kajti kaj nam v civilizaciji nadomestkov, ponaredkov in dvomljivih pomagal sploh še ostaja pravega, avtentičnega, elementarnega? Za kaj in za koga sploh živimo?
Bärfussovo dramatiziranje je učinkovito. Stranske scene nemara niso nujne, vendar so nedvomno zanimive in konec koncev smiselne. Jezik pa je suh. Morda presuh, popreproščen; čuti se, kot da je pisec v nezadržnem vleku fabule pozabil na osnovno slogovno razgibanost. Suhoparnosti ne zahteva niti grozljivost banalnega, srhljivo brezosebnega ozračja, ki ga še kako dobro opredmeti digitalna in elektronska navlaka, sploh kadar pusti na cedilu svoje odvisnike. Je pa seveda še kako prav, da človek prek literature, umetnosti ne spregleda fenomenov, ki so mu izrazito sovražni in ne nazadnje tuji.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Eva Longyka Marušič.
Prevedel Slavo Šerc; Ljubljana : KUD Sodobnost International, 2019
Lukas Bärfuss (rojen leta 1971) je eden velikih v družbi sodobnikov švicarske književnosti – poleg Markusa Wernerja, Arna Camenischa, Alexa Capusa in še koga. Že njegova biografija dokazuje, kaj naredita talent in nagnjenost: Bärfuss se je praktično brez izobrazbe in prek domala eksotičnih bivanjskih izkušenj sam in sorazmerno zgodaj oblikoval v prepoznavnega in sčasoma bogato nagrajevanega pisca. Tako dramatika kot esejista in romanopisca. Da ni spregledljiv, dokazujejo že prevodi v slovenščino in uprizoritve njegovih dram na slovenskih gledaliških odrih – v Švici in nemško govorečem prostoru nasploh pa ga cenijo tudi kot angažiranega intelektualca, ki pogumno izreka kritične misli, naperjene v boleče točke sodobne družbe.
Mračna zven in pomen naslova kratkega romana Hagard napovedujeta vsebino, ki zareže v samozadovoljno površino nekega nevzdržno urejenega in le na videz predvidljivega okolja. Beseda hagard – kot je pojasnjeno na zadnji platnici, a brez opombe, v katerem jeziku! – namreč pomeni delirij, zmedenost, hiranje, in za lov udomačenega sokola. In res, upravičeno: nepremičninski poslovnež Philip, ki na neki kavarniški terasi zaman čaka na stranko, s katero je dogovorjen, se iz nepojasnljivega nagiba odpravi na zasledovanje neznane ženske. Ne da bi enkrat samkrat videl njen obraz. Zanimanje se hitro razraste v obsedenost, ta pa v razkroj in propad. Potrebnih je zgolj šestintrideset ur, da se povprečnež z natanko organizirano bližnjo prihodnostjo in vpleten v običajno neprepričljive odnose in razmerja spremeni v propadlega marginalca z neuresničljivim, popolnoma nerazumnim motivom. Razkroj je temeljit, sesuje se njegova z moderno tehnologijo in vprašljivo etiko našemljena urbanost, degradirana je tudi njegova zunanjost – toda glede cilja je prepričanje trdno. Gre za ljubezen? Do osebe, označene le z nekaj detajli zunanjosti, načinov gibanja, premikov in ugibanj? Ali pa se glavni junak nenadoma podredi presunljivi potrebi, da bi zapolnil praznino svoje površinske eksistence s smislom, ki razblini utvare sodobnosti kot dim, četudi s tem drvi v pogubo? Pisec se z nenavadno držo očividca in poročevalca ter z neizprosnim slikanjem in detajliranjem žive scene mesta in predmestja zelo potrudi narediti vtis, v kakšnem zverinjaku uspeva Philip in iz kakšnega s svojo primitivizacijo beži – tako da se bralec hočeš nočeš preveša k dvomu in iz dvoma morda celo v prepričanje, da je nepremičninarjev brezupni tek za srečo smiseln, če že ne upravičen. Kajti kaj nam v civilizaciji nadomestkov, ponaredkov in dvomljivih pomagal sploh še ostaja pravega, avtentičnega, elementarnega? Za kaj in za koga sploh živimo?
Bärfussovo dramatiziranje je učinkovito. Stranske scene nemara niso nujne, vendar so nedvomno zanimive in konec koncev smiselne. Jezik pa je suh. Morda presuh, popreproščen; čuti se, kot da je pisec v nezadržnem vleku fabule pozabil na osnovno slogovno razgibanost. Suhoparnosti ne zahteva niti grozljivost banalnega, srhljivo brezosebnega ozračja, ki ga še kako dobro opredmeti digitalna in elektronska navlaka, sploh kadar pusti na cedilu svoje odvisnike. Je pa seveda še kako prav, da človek prek literature, umetnosti ne spregleda fenomenov, ki so mu izrazito sovražni in ne nazadnje tuji.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov