Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana: Literatura, 2019
Zbirka esejev kritičarke Mojce Pišek z naslovom Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali, je več kot dobrodošel povzetek refleksij in uvidov v umetnost branja, pisanja recenzij in vsakdanjega življenja književnega kritika, ki svoj dan posveča različnim oblikam sobivanja s knjigo. V prvih dveh esejih se mudi pri knjigi Milana Kundere Neznosna lahkost bivanja in se skupaj z mlado slikarko, pred katero kot akt tudi pozira, čudi, kako to, da se pri vseh prebranih knjigah še ni lotila tega knjižnega zalogaja, s katerim se hvalijo vsi njeni prijatelji in znanci. V drugem eseju gre tako daleč, da med njimi celo izvede nekakšno mini anketo o tem, na kakšen način se spominjajo te knjige in kakšen vtis je na njih pustila. Pri tem ugotavlja, da je za resnično življenje knjige pomembno le to, ali nam je knjiga všeč, saj se le tam res “prebudi”: “In prebudi se le, če se prebudi bralec.” V eseju z naslovom Brati ali potovati, to je zdaj vprašanje se je Mojca Pišek pozabavala z branjem na potovanjih. Posamezne države in mesta jo spomnijo na prebrane knjige in ni naključje, da v Marakešu prebira Strah pred letenjem Erice Jong, v Kanadi knjige Alice Munro, v Neaplju pa je zagrizla v knjižni cikel Elene Ferrante. Obiskane kraje s pomočjo prebranih knjig doživlja vsakič drugače, pri tem pa ugotavlja, da “knjige niso ljubezenska pisma ne ljudem ne krajem”, temveč “ljubezensko pismo poti.”
V eseju z naslovom Odpelji me v cerkev piše o strahu, da bi ljudje, ki nas imajo radi, z branjem naših knjig pogledali pregloboko v nas. Bralčevo duševnost primerja s cerkvijo sv. Klemena v Rimu, ki je zaradi gradnje v treh zgodovinskih obdobjih zgrajena v več plasteh: “Naša zgodovina in naše zgodbe se gradijo v plasteh, smo več stavb v eni, nobene zares nikoli ne porušimo, vsako novo zgradimo iz prejšnje. Te plasti, cerkve v nas, so tisto, kar nas dela posebne. Vsakdo iz sebe zgradi posebno baziliko. Dokler se spominjamo, je vsaka od cerkva, ki smo jih zgradili, še vedno v nas. Kadarkoli lahko odpremo vrata spomina in jo obiščemo.” Po mnenju avtorice bi morali v javnosti izpostavljeni ljudje, kot so to npr. politiki, zagovarjati branje točno določenih knjig, pri tem pa spodbujati skupno branje in polemiziranje o pomembnih družbenih vprašanjih.
Razmisleke o umestnosti in kontekstih pisanja bodisi v angleškem bodisi v slovenskem jeziku Mojca Pišek podaja v eseju z naslovom Lp, Mojca. V njem med drugim govori o kulturnem imperializmu, o katerem pa je prepričana, da nam izražanje v tujem jeziku več daje kot jemlje. Na nekoliko ciničen način se loteva tudi razglabljanja o varčevanju v kulturi, ko v eseju Kako privarčevati ob pomoči literarne kritike? opiše tipičen dan kritika, ki ga knjižnice v sklopu hipotetičnega društva literarnih cinikov najamejo, da bi namesto njih prebiral knjižne novosti in jih na podlagi ocene o kvaliteti dela ustrezno selekcioniral in rangiral. Kritik, ki ima po njenem mnenju v vsem knjižnem polju še najmanj ekonomskih interesov, ima tako pred seboj v skladu s politiko zategovanja pasu precej nehvaležno nalogo nenehnega višanja kriterijev in zavračanja vse večjega števila del. Pred peklom, v katerega je potisnjen, ga tako rešuje le ljubezen do branja in recenziranja. Mojca Pišek je upravičeno kritična tudi do sodobnih slovenskih esejistov. Očita jim dolgočasnost, abstraktnost, nerazumljivost in poigravanje z zgodovinskimi fantazmami o slovenstvu. Večina njih naj v zadnjih petdesetih letih ne bi naredila nobenega preboja naprej od ubadanja z dogodki, ki so se zgodili leta 1945. Partizane in domobrance ima za “dve slepi črevesi slovenske esejistike”, med svetlimi izjemami, ki so uspešno obšli to področje in se konstruktivno lotevajo aktualnih družbenih vprašanj, pa navaja avtorje, kot so Dušan Jovanovič, Marcel Štefančič, Alojz Ihan in Miha Mazzini. V eseju z naslovom Slog ali za koga kritiziramo: vprašanja kritiškega sloga in kritikove komunikativnosti je kritična tudi do kritikov, ki so v svojih recenzijah nejasni in premalo samozavestni:
“Nihče ne more kritiki narediti toliko škode, kot si je lahko naredi sama, in to z načinom pisanja, ki nikogar ne nagovarja. Vse, kar kritiki še manjka, so boljši kritiki: jasni in odločni, predvsem pa bolj samozavestni.” Dober kritik se mora po avtoričinem mnenju izogibati leporečenju ter se držati rdeče niti tistega, kar želi povedati, hkrati pa slediti načelu “manj je več”. Če se pri tem trudi združiti jasnost zapisa z družbeno progresivnostjo, še toliko bolje, saj je kritika “dejansko odgovorna družbi, ko je odgovorna njeni osnovni celici, državljanu, bralcu.”
Lahko rečemo, da je Mojca Pišek s svojo knjigo esejev naredila velik korak naprej na področju knjižne kritike, ob tem pa je z načinom pisanja predstavila praktičen zgled ostalim avtorjem. Naslovi esejev so kljub precejšnji dolžini zasnovani izvirno, poglavja pa razdeljena na več podpoglavij, v katerih se v prvi vrsti posveča lastnim uvidom in izkušnji. Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali je primer knjige, ki bi jo morali prebrati tako kritiki in esejisti kot tudi ostali vedoželjni bralci.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana: Literatura, 2019
Zbirka esejev kritičarke Mojce Pišek z naslovom Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali, je več kot dobrodošel povzetek refleksij in uvidov v umetnost branja, pisanja recenzij in vsakdanjega življenja književnega kritika, ki svoj dan posveča različnim oblikam sobivanja s knjigo. V prvih dveh esejih se mudi pri knjigi Milana Kundere Neznosna lahkost bivanja in se skupaj z mlado slikarko, pred katero kot akt tudi pozira, čudi, kako to, da se pri vseh prebranih knjigah še ni lotila tega knjižnega zalogaja, s katerim se hvalijo vsi njeni prijatelji in znanci. V drugem eseju gre tako daleč, da med njimi celo izvede nekakšno mini anketo o tem, na kakšen način se spominjajo te knjige in kakšen vtis je na njih pustila. Pri tem ugotavlja, da je za resnično življenje knjige pomembno le to, ali nam je knjiga všeč, saj se le tam res “prebudi”: “In prebudi se le, če se prebudi bralec.” V eseju z naslovom Brati ali potovati, to je zdaj vprašanje se je Mojca Pišek pozabavala z branjem na potovanjih. Posamezne države in mesta jo spomnijo na prebrane knjige in ni naključje, da v Marakešu prebira Strah pred letenjem Erice Jong, v Kanadi knjige Alice Munro, v Neaplju pa je zagrizla v knjižni cikel Elene Ferrante. Obiskane kraje s pomočjo prebranih knjig doživlja vsakič drugače, pri tem pa ugotavlja, da “knjige niso ljubezenska pisma ne ljudem ne krajem”, temveč “ljubezensko pismo poti.”
V eseju z naslovom Odpelji me v cerkev piše o strahu, da bi ljudje, ki nas imajo radi, z branjem naših knjig pogledali pregloboko v nas. Bralčevo duševnost primerja s cerkvijo sv. Klemena v Rimu, ki je zaradi gradnje v treh zgodovinskih obdobjih zgrajena v več plasteh: “Naša zgodovina in naše zgodbe se gradijo v plasteh, smo več stavb v eni, nobene zares nikoli ne porušimo, vsako novo zgradimo iz prejšnje. Te plasti, cerkve v nas, so tisto, kar nas dela posebne. Vsakdo iz sebe zgradi posebno baziliko. Dokler se spominjamo, je vsaka od cerkva, ki smo jih zgradili, še vedno v nas. Kadarkoli lahko odpremo vrata spomina in jo obiščemo.” Po mnenju avtorice bi morali v javnosti izpostavljeni ljudje, kot so to npr. politiki, zagovarjati branje točno določenih knjig, pri tem pa spodbujati skupno branje in polemiziranje o pomembnih družbenih vprašanjih.
Razmisleke o umestnosti in kontekstih pisanja bodisi v angleškem bodisi v slovenskem jeziku Mojca Pišek podaja v eseju z naslovom Lp, Mojca. V njem med drugim govori o kulturnem imperializmu, o katerem pa je prepričana, da nam izražanje v tujem jeziku več daje kot jemlje. Na nekoliko ciničen način se loteva tudi razglabljanja o varčevanju v kulturi, ko v eseju Kako privarčevati ob pomoči literarne kritike? opiše tipičen dan kritika, ki ga knjižnice v sklopu hipotetičnega društva literarnih cinikov najamejo, da bi namesto njih prebiral knjižne novosti in jih na podlagi ocene o kvaliteti dela ustrezno selekcioniral in rangiral. Kritik, ki ima po njenem mnenju v vsem knjižnem polju še najmanj ekonomskih interesov, ima tako pred seboj v skladu s politiko zategovanja pasu precej nehvaležno nalogo nenehnega višanja kriterijev in zavračanja vse večjega števila del. Pred peklom, v katerega je potisnjen, ga tako rešuje le ljubezen do branja in recenziranja. Mojca Pišek je upravičeno kritična tudi do sodobnih slovenskih esejistov. Očita jim dolgočasnost, abstraktnost, nerazumljivost in poigravanje z zgodovinskimi fantazmami o slovenstvu. Večina njih naj v zadnjih petdesetih letih ne bi naredila nobenega preboja naprej od ubadanja z dogodki, ki so se zgodili leta 1945. Partizane in domobrance ima za “dve slepi črevesi slovenske esejistike”, med svetlimi izjemami, ki so uspešno obšli to področje in se konstruktivno lotevajo aktualnih družbenih vprašanj, pa navaja avtorje, kot so Dušan Jovanovič, Marcel Štefančič, Alojz Ihan in Miha Mazzini. V eseju z naslovom Slog ali za koga kritiziramo: vprašanja kritiškega sloga in kritikove komunikativnosti je kritična tudi do kritikov, ki so v svojih recenzijah nejasni in premalo samozavestni:
“Nihče ne more kritiki narediti toliko škode, kot si je lahko naredi sama, in to z načinom pisanja, ki nikogar ne nagovarja. Vse, kar kritiki še manjka, so boljši kritiki: jasni in odločni, predvsem pa bolj samozavestni.” Dober kritik se mora po avtoričinem mnenju izogibati leporečenju ter se držati rdeče niti tistega, kar želi povedati, hkrati pa slediti načelu “manj je več”. Če se pri tem trudi združiti jasnost zapisa z družbeno progresivnostjo, še toliko bolje, saj je kritika “dejansko odgovorna družbi, ko je odgovorna njeni osnovni celici, državljanu, bralcu.”
Lahko rečemo, da je Mojca Pišek s svojo knjigo esejev naredila velik korak naprej na področju knjižne kritike, ob tem pa je z načinom pisanja predstavila praktičen zgled ostalim avtorjem. Naslovi esejev so kljub precejšnji dolžini zasnovani izvirno, poglavja pa razdeljena na več podpoglavij, v katerih se v prvi vrsti posveča lastnim uvidom in izkušnji. Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali je primer knjige, ki bi jo morali prebrati tako kritiki in esejisti kot tudi ostali vedoželjni bralci.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Neveljaven email naslov