Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Celovečerec Mleku je dovolj zrelo delo, da ni niti pridigarski, niti si ne dela posebnih iluzij.
Reynir in Inga sta zakonski par, ki nekako shaja oziroma vztraja na svoji samotni mlekarski kmetiji na islandskem podeželju – od zaslužka, ki je odvisen od lokalne kmetijske zadruge, se ne da ne živeti, ne umreti. A kot ugotovi Inga, so zadeve vedno lahko še težje, saj se Reynir smrtno ponesreči s tovornjakom. Po pogrebu pride na dan, da je bila kmetija globoko zadolžena, Reynir pa v depresiji zaradi grozečega bankrota in nemoralnih uslug, ki jih je opravljal za zadrugo v zameno za kredite.
Film Mleko je delo islandskega režiserja Grímurja Hákonarsona, enega največjih talentov svoje generacije, ki ga poznamo po mednarodno odmevnih Ovnih. Njegov novi celovečerec je postavljen v podobno okolje, in tudi na podoben način minimalistično izrablja nianse filmskega jezika. A tokrat je grenkoba prevladala nad humorjem in skozi trpko osebno zgodbo prikazuje dialektično kroženje – lokalna zadruga, ki je bila pred stoletjem ustanovljena iz upora proti monopolu, sama postane popoln monopolist, ki drži v šahu vse okoliške kmetije s cenami surovin in obveznim odkupom mleka. Osrednji protagonistki se skozi zbiranje informacij odpre širša slika spoznanja, da je nujen upor proti temu dušečemu kolhozništvu.
Inga je zanimiv, kompleksen ženski lik, močna in odločna ranjena posameznica, ki prerašča simbol upora in ohranitve osebnega dostojanstva. V tem pogledu ima nekaj skupnega s tisto iz McDonaghovega filma Trije plakati pred mestom. Njen nasprotnik Eyjólfur, de facto lastnik zadruge, se hvali z idejami skupnosti, retoriko povezovanja in prijateljskega leporečenja, za katerim pa se skriva pošasten, brezskrupolozen manipulant, ki dejansko dela skupnosti največjo škodo.
Celovečerec Mleku je dovolj zrelo delo, da ni niti pridigarski, niti si ne dela posebnih iluzij. V tem bistveno presega filme Kena Loacha, čeprav nanje sem in tja spominja, seveda skozi skandinavsko melanholično optiko. Kaže pa še na nekaj drugega, in sicer, da je lahko nekaj, kar je na prvi pogled skrajno lokalno, hkrati tudi globalno prepoznavno. Film bi se z lahkoto dogajal tudi v Sloveniji, kjer poznamo na vseh področjih, nenazadnje tudi na kulturnem, dobesedno mafijski način delovanja napol formalnih združb, ki so s kadrovskim mešetarjenjem, prikritimi grožnjami, drobnim podkupovanjem in umazanim izsiljevanjem prišle do svojih privilegijev – in so te pripravljeni braniti tudi za ceno uničenih življenj (seveda ne svojih). Filmska Inga je lep opomnik, kako človeško smiseln je upor proti takemu stanju stvari.
Celovečerec Mleku je dovolj zrelo delo, da ni niti pridigarski, niti si ne dela posebnih iluzij.
Reynir in Inga sta zakonski par, ki nekako shaja oziroma vztraja na svoji samotni mlekarski kmetiji na islandskem podeželju – od zaslužka, ki je odvisen od lokalne kmetijske zadruge, se ne da ne živeti, ne umreti. A kot ugotovi Inga, so zadeve vedno lahko še težje, saj se Reynir smrtno ponesreči s tovornjakom. Po pogrebu pride na dan, da je bila kmetija globoko zadolžena, Reynir pa v depresiji zaradi grozečega bankrota in nemoralnih uslug, ki jih je opravljal za zadrugo v zameno za kredite.
Film Mleko je delo islandskega režiserja Grímurja Hákonarsona, enega največjih talentov svoje generacije, ki ga poznamo po mednarodno odmevnih Ovnih. Njegov novi celovečerec je postavljen v podobno okolje, in tudi na podoben način minimalistično izrablja nianse filmskega jezika. A tokrat je grenkoba prevladala nad humorjem in skozi trpko osebno zgodbo prikazuje dialektično kroženje – lokalna zadruga, ki je bila pred stoletjem ustanovljena iz upora proti monopolu, sama postane popoln monopolist, ki drži v šahu vse okoliške kmetije s cenami surovin in obveznim odkupom mleka. Osrednji protagonistki se skozi zbiranje informacij odpre širša slika spoznanja, da je nujen upor proti temu dušečemu kolhozništvu.
Inga je zanimiv, kompleksen ženski lik, močna in odločna ranjena posameznica, ki prerašča simbol upora in ohranitve osebnega dostojanstva. V tem pogledu ima nekaj skupnega s tisto iz McDonaghovega filma Trije plakati pred mestom. Njen nasprotnik Eyjólfur, de facto lastnik zadruge, se hvali z idejami skupnosti, retoriko povezovanja in prijateljskega leporečenja, za katerim pa se skriva pošasten, brezskrupolozen manipulant, ki dejansko dela skupnosti največjo škodo.
Celovečerec Mleku je dovolj zrelo delo, da ni niti pridigarski, niti si ne dela posebnih iluzij. V tem bistveno presega filme Kena Loacha, čeprav nanje sem in tja spominja, seveda skozi skandinavsko melanholično optiko. Kaže pa še na nekaj drugega, in sicer, da je lahko nekaj, kar je na prvi pogled skrajno lokalno, hkrati tudi globalno prepoznavno. Film bi se z lahkoto dogajal tudi v Sloveniji, kjer poznamo na vseh področjih, nenazadnje tudi na kulturnem, dobesedno mafijski način delovanja napol formalnih združb, ki so s kadrovskim mešetarjenjem, prikritimi grožnjami, drobnim podkupovanjem in umazanim izsiljevanjem prišle do svojih privilegijev – in so te pripravljeni braniti tudi za ceno uničenih življenj (seveda ne svojih). Filmska Inga je lep opomnik, kako človeško smiseln je upor proti takemu stanju stvari.
Sprememba lokacije iz Kongresnega trga v Gallusovo dvorano se je izkazala za odlično potezo, saj ni le organizatorju odpravila skrbi z vremenom, temveč tudi publiki v akustični dvorani zagotovila bolj primerno zvočno podobo. Operna zakonca sta namreč domačemu občinstvu z izborom prepoznavnih arij in duetov pripravila pravo predstavo. Čeprav se je mestoma izgubila v orkestrskem zvoku, je Ana Netrebko vsekakor navdušila s svojo odrsko prezenco in doživeto izvedbo. Njen nastop je bil, za razliko od nastopa Jusifa Ejvazova, bolj sproščen in v njem ni manjkalo zanjo značilnega lahkotnega poplesovanja po odru in koketiranja s publiko, ki jo je uspešno šarmiral tudi njen mož. Vsa pričakovanja pa je upravičil odlično pripravljen simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je vodil razpoloženi Michelangelo Mazza in uspešno usklajeval razigrano, mestoma nepredvidljivo izvedbo opernega para. Publika si je s stoječimi ovacijami prislužila dva dodatka, s katerima je operni par še prilil olja na ogenj svoji priljubljenosti.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Neveljaven email naslov