Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Stoletje družine Tönnies

24.02.2020

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja

Uredili Žarko Lazarević, Milanka in Stojan Jakopič; Ljubljana : Založba ZRC, 2019

S prelomnimi dosežki je praviloma tako, da so imena zmagovalcev, izumiteljev in začetnikov duhovnih temeljev zapisana z zlatimi črkami, le ponekod pa so navedena tudi imena mož in žena, ki so njihove zamisli omogočili in uresničili. Slovenski prostor pri tem ni izjema. Marsikdo na primer ve, da je Maks Fabiani v Ljubljani zasnoval Hribarjevo in Bambergovo hišo ter licej Mladika, le redki pa vedo, da je pri gradnji sodelovalo podjetje s Švedske priseljenega Gustava Tönniesa, ki je kot gradbenik in tehnik s sinovi zaslužen za velik del podobe današnje Ljubljane.

Očeta Gustava, izučenega tesarja je mojster, pri katerem je delal v Gradcu, leta 1844 poslal v Ljubljano z nalogo, da izdela ostrešja za zdaj že pozabljeni kolizej. Delo je opravil tako dobro, da je župan Hradetcky mladeniča, ki se je pred tem izpopolnjeval po vsej Evropi, z novimi naročili obdržal v Ljubljani. Poročil se je z Amalijo Malovrh iz premožne gostilničarske družine in si ustvaril družino. Dinastija Tönnies je v stotih letih sezidala še železniško postajo, tobačno tovarno, Koslerjevo pivovarno, predhodnico današnjega Uniona, nemško gledališče, današnjo opero, glavno pošto, sodišče, evangeličansko, šentjakobsko in šempetrsko cerkev, tri vojašnice in vrsto meščanskih hiš v središču mesta. Gradila je tudi na Bledu in v Trstu, med drugim železniško postajo in skladišča v pristanišču. Pomemben delež je imela pri obnovi cukrarne ter pri zidavi številnih postaj in drugih objektov ob železnici, ki je leta 1849 povezala Dunaj z Ljubljano, leta 1857 pa še s Trstom. Da je mogel opraviti vsa ta dela, si je zagotovil kamen iz kamnolomov na Krasu, opeko pa iz velike opekarne na robu Ljubljane.

Enako pomemben je tudi Tönniesov prispevek k razvoju strojne industrije in energetike na Kranjskem. Vrhunec je pomenila ustanovitev Strojne tovarne in livarne, ki je cesarja Franca Jožefa I. ob obisku v Ljubljani leta 1883 tako navdušila, da je uspešnemu industrialcu s 650 zaposlenimi podelil visoko priznanje, zlati križec s krono. Tri leta pozneje, po smrti Gustava Tönniesa, so vodenje njegove velikanske zapuščine prevzeli že izšolani in pripravljeni sinovi Gustav mlajši, Adolf, Viljem, Emil in Rudolf.

Tönniesi so se imeli za Nemce, vendar so dobro sodelovali tudi s slovenskimi društvi in organizacijami, ne da bi se politično opredeljevali za ene ali druge. Oblasti v prvi Jugoslaviji jim niso bile naklonjene, kar je vplivalo na upadanje naročil in slabše odnose z bankami. V tridesetih letih so zabredli v velike težave, pred koncem druge svetovne vojne pa se je večina preostalih pripadnikov družine izselila v Nemčijo.

Zbornik Stoletje družine Tönnies s predgovorom današnjega mestnega arhitekta Janeza Koželja obravnava vsa ta področja, strnjena v razdelke Zgodovina, Tehniška dediščina in Gospodarstvo. Besedila v prvem so napisali ekonomist Stojan Jakopič, pobudnik knjižne predstavitve dediščina družine Tönnies širši javnosti, ter zgodovinarja Peter Vodopivec in Andrej Studen. Prvi je začel svoj prispevek z osmrtnicami, ki pričajo o  ugledu, ki ga je užival Gustav Tönnies. Nato se postopoma vrača na začetek z javnimi napadi enega od domačih podjetnikov, ki je v njegovem ravnanju z zaposlenimi videli resno grožnjo svojemu načinu vodenju podjetja. Studen je zaokrožil za branje najslikovitejši pregled pojavljanja Tönniesov v popisih štetja prebivalstva monarhije in v drugih upravnih dokumentih. Iz njih je mogoče razbrati življenjske razmere širše družine v posameznih obdobjih: koliko ljudi je štela, s čim so se ukvarjali, koliko konj in drugih živali je bilo pri hiši in kateri občevalni jezik so uporabljali – Tönniesi nemščino, večina drugih pa slovenščino.

Avtorji drugega razdelka so Vladimir Vilman s prikazom Tönniesovih strojev in izdelkov v Tehničnem muzeju Slovenije, Roman Kos, ki piše o pomenu njegovih stiskalnic za razmah slamnikarske obrti, in Anton Bergant s prispevkom o proizvodnji vodnih turbin, ki so jo nadaljevali do Litostroja. Poglavji tretjega razdelka o podjetništvu in izzivih okolja v primeru družine Tönnies in svoja dognanja o podjetniških elitah v slovenskem ekonomskem zgodovinopisju je dodal strokovnjak za to področje Žarko Lazarevič. Pred bogatim slikovnim delom bralca čakajo še sklepne misli Janeza Pergarja, predsednika Slovensko-švedskega društva, ki je prispevalo večino dokumentarnega gradiva.

Branje Stoletja družine Tönnies bi bilo bolj tekoče, če bi prispevke avtorjev uskladila ena uredniška roka. Bilo bi manj ponavljanja biografskih in nekaterih drugih osnovnih podatkov o družini podjetnikov in tovarnarjev evropskega formata, ki je – z družinami Samassa, Westen in še nekaterimi – slovensko ozemlje iz agrarne zaostalosti popeljala v industrijsko dobo. Vsekakor pa ta knjiga vrača v naš zgodovinski spomin skoraj tri četrt stoletja »izbrisanega« Gustava Tönniesa in njegove potomce, potem ko je Ljubljana po njem že imenovala park na robu Kosez, ki so zrasle na zemljišču nekdanjih opekarn – tamkajšnji bajer je namreč ostanek glinokopov.


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Stoletje družine Tönnies

24.02.2020

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja

Uredili Žarko Lazarević, Milanka in Stojan Jakopič; Ljubljana : Založba ZRC, 2019

S prelomnimi dosežki je praviloma tako, da so imena zmagovalcev, izumiteljev in začetnikov duhovnih temeljev zapisana z zlatimi črkami, le ponekod pa so navedena tudi imena mož in žena, ki so njihove zamisli omogočili in uresničili. Slovenski prostor pri tem ni izjema. Marsikdo na primer ve, da je Maks Fabiani v Ljubljani zasnoval Hribarjevo in Bambergovo hišo ter licej Mladika, le redki pa vedo, da je pri gradnji sodelovalo podjetje s Švedske priseljenega Gustava Tönniesa, ki je kot gradbenik in tehnik s sinovi zaslužen za velik del podobe današnje Ljubljane.

Očeta Gustava, izučenega tesarja je mojster, pri katerem je delal v Gradcu, leta 1844 poslal v Ljubljano z nalogo, da izdela ostrešja za zdaj že pozabljeni kolizej. Delo je opravil tako dobro, da je župan Hradetcky mladeniča, ki se je pred tem izpopolnjeval po vsej Evropi, z novimi naročili obdržal v Ljubljani. Poročil se je z Amalijo Malovrh iz premožne gostilničarske družine in si ustvaril družino. Dinastija Tönnies je v stotih letih sezidala še železniško postajo, tobačno tovarno, Koslerjevo pivovarno, predhodnico današnjega Uniona, nemško gledališče, današnjo opero, glavno pošto, sodišče, evangeličansko, šentjakobsko in šempetrsko cerkev, tri vojašnice in vrsto meščanskih hiš v središču mesta. Gradila je tudi na Bledu in v Trstu, med drugim železniško postajo in skladišča v pristanišču. Pomemben delež je imela pri obnovi cukrarne ter pri zidavi številnih postaj in drugih objektov ob železnici, ki je leta 1849 povezala Dunaj z Ljubljano, leta 1857 pa še s Trstom. Da je mogel opraviti vsa ta dela, si je zagotovil kamen iz kamnolomov na Krasu, opeko pa iz velike opekarne na robu Ljubljane.

Enako pomemben je tudi Tönniesov prispevek k razvoju strojne industrije in energetike na Kranjskem. Vrhunec je pomenila ustanovitev Strojne tovarne in livarne, ki je cesarja Franca Jožefa I. ob obisku v Ljubljani leta 1883 tako navdušila, da je uspešnemu industrialcu s 650 zaposlenimi podelil visoko priznanje, zlati križec s krono. Tri leta pozneje, po smrti Gustava Tönniesa, so vodenje njegove velikanske zapuščine prevzeli že izšolani in pripravljeni sinovi Gustav mlajši, Adolf, Viljem, Emil in Rudolf.

Tönniesi so se imeli za Nemce, vendar so dobro sodelovali tudi s slovenskimi društvi in organizacijami, ne da bi se politično opredeljevali za ene ali druge. Oblasti v prvi Jugoslaviji jim niso bile naklonjene, kar je vplivalo na upadanje naročil in slabše odnose z bankami. V tridesetih letih so zabredli v velike težave, pred koncem druge svetovne vojne pa se je večina preostalih pripadnikov družine izselila v Nemčijo.

Zbornik Stoletje družine Tönnies s predgovorom današnjega mestnega arhitekta Janeza Koželja obravnava vsa ta področja, strnjena v razdelke Zgodovina, Tehniška dediščina in Gospodarstvo. Besedila v prvem so napisali ekonomist Stojan Jakopič, pobudnik knjižne predstavitve dediščina družine Tönnies širši javnosti, ter zgodovinarja Peter Vodopivec in Andrej Studen. Prvi je začel svoj prispevek z osmrtnicami, ki pričajo o  ugledu, ki ga je užival Gustav Tönnies. Nato se postopoma vrača na začetek z javnimi napadi enega od domačih podjetnikov, ki je v njegovem ravnanju z zaposlenimi videli resno grožnjo svojemu načinu vodenju podjetja. Studen je zaokrožil za branje najslikovitejši pregled pojavljanja Tönniesov v popisih štetja prebivalstva monarhije in v drugih upravnih dokumentih. Iz njih je mogoče razbrati življenjske razmere širše družine v posameznih obdobjih: koliko ljudi je štela, s čim so se ukvarjali, koliko konj in drugih živali je bilo pri hiši in kateri občevalni jezik so uporabljali – Tönniesi nemščino, večina drugih pa slovenščino.

Avtorji drugega razdelka so Vladimir Vilman s prikazom Tönniesovih strojev in izdelkov v Tehničnem muzeju Slovenije, Roman Kos, ki piše o pomenu njegovih stiskalnic za razmah slamnikarske obrti, in Anton Bergant s prispevkom o proizvodnji vodnih turbin, ki so jo nadaljevali do Litostroja. Poglavji tretjega razdelka o podjetništvu in izzivih okolja v primeru družine Tönnies in svoja dognanja o podjetniških elitah v slovenskem ekonomskem zgodovinopisju je dodal strokovnjak za to področje Žarko Lazarevič. Pred bogatim slikovnim delom bralca čakajo še sklepne misli Janeza Pergarja, predsednika Slovensko-švedskega društva, ki je prispevalo večino dokumentarnega gradiva.

Branje Stoletja družine Tönnies bi bilo bolj tekoče, če bi prispevke avtorjev uskladila ena uredniška roka. Bilo bi manj ponavljanja biografskih in nekaterih drugih osnovnih podatkov o družini podjetnikov in tovarnarjev evropskega formata, ki je – z družinami Samassa, Westen in še nekaterimi – slovensko ozemlje iz agrarne zaostalosti popeljala v industrijsko dobo. Vsekakor pa ta knjiga vrača v naš zgodovinski spomin skoraj tri četrt stoletja »izbrisanega« Gustava Tönniesa in njegove potomce, potem ko je Ljubljana po njem že imenovala park na robu Kosez, ki so zrasle na zemljišču nekdanjih opekarn – tamkajšnji bajer je namreč ostanek glinokopov.


18.02.2022

Smrt na Nilu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Kupe št. 6

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija


18.02.2022

Avtorski projekt: Bolezen duše

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2022

Simona Hamer: Vse OK

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci


14.02.2022

Andrej Blatnik: Trg osvoboditve

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


14.02.2022

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


11.02.2022

Velika svoboda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Padec Lune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič


10.02.2022

Premiera v MGL - Katarina Morano: Usedline

Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1


09.02.2022

Aleksander Gadžijev in RTV simfoniki na Zimskem festivalu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2022

Milan Jesih: Namreč

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


07.02.2022

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


07.02.2022

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


04.02.2022

Titan

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.02.2022

Ulica nočnih mor

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.02.2022

Aleksander Gadžijev navdušil publiko 2. koncerta 5. Zimskega festivala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 43 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov