Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Aleksander Golja
Uredili Žarko Lazarević, Milanka in Stojan Jakopič; Ljubljana : Založba ZRC, 2019
S prelomnimi dosežki je praviloma tako, da so imena zmagovalcev, izumiteljev in začetnikov duhovnih temeljev zapisana z zlatimi črkami, le ponekod pa so navedena tudi imena mož in žena, ki so njihove zamisli omogočili in uresničili. Slovenski prostor pri tem ni izjema. Marsikdo na primer ve, da je Maks Fabiani v Ljubljani zasnoval Hribarjevo in Bambergovo hišo ter licej Mladika, le redki pa vedo, da je pri gradnji sodelovalo podjetje s Švedske priseljenega Gustava Tönniesa, ki je kot gradbenik in tehnik s sinovi zaslužen za velik del podobe današnje Ljubljane.
Očeta Gustava, izučenega tesarja je mojster, pri katerem je delal v Gradcu, leta 1844 poslal v Ljubljano z nalogo, da izdela ostrešja za zdaj že pozabljeni kolizej. Delo je opravil tako dobro, da je župan Hradetcky mladeniča, ki se je pred tem izpopolnjeval po vsej Evropi, z novimi naročili obdržal v Ljubljani. Poročil se je z Amalijo Malovrh iz premožne gostilničarske družine in si ustvaril družino. Dinastija Tönnies je v stotih letih sezidala še železniško postajo, tobačno tovarno, Koslerjevo pivovarno, predhodnico današnjega Uniona, nemško gledališče, današnjo opero, glavno pošto, sodišče, evangeličansko, šentjakobsko in šempetrsko cerkev, tri vojašnice in vrsto meščanskih hiš v središču mesta. Gradila je tudi na Bledu in v Trstu, med drugim železniško postajo in skladišča v pristanišču. Pomemben delež je imela pri obnovi cukrarne ter pri zidavi številnih postaj in drugih objektov ob železnici, ki je leta 1849 povezala Dunaj z Ljubljano, leta 1857 pa še s Trstom. Da je mogel opraviti vsa ta dela, si je zagotovil kamen iz kamnolomov na Krasu, opeko pa iz velike opekarne na robu Ljubljane.
Enako pomemben je tudi Tönniesov prispevek k razvoju strojne industrije in energetike na Kranjskem. Vrhunec je pomenila ustanovitev Strojne tovarne in livarne, ki je cesarja Franca Jožefa I. ob obisku v Ljubljani leta 1883 tako navdušila, da je uspešnemu industrialcu s 650 zaposlenimi podelil visoko priznanje, zlati križec s krono. Tri leta pozneje, po smrti Gustava Tönniesa, so vodenje njegove velikanske zapuščine prevzeli že izšolani in pripravljeni sinovi Gustav mlajši, Adolf, Viljem, Emil in Rudolf.
Tönniesi so se imeli za Nemce, vendar so dobro sodelovali tudi s slovenskimi društvi in organizacijami, ne da bi se politično opredeljevali za ene ali druge. Oblasti v prvi Jugoslaviji jim niso bile naklonjene, kar je vplivalo na upadanje naročil in slabše odnose z bankami. V tridesetih letih so zabredli v velike težave, pred koncem druge svetovne vojne pa se je večina preostalih pripadnikov družine izselila v Nemčijo.
Zbornik Stoletje družine Tönnies s predgovorom današnjega mestnega arhitekta Janeza Koželja obravnava vsa ta področja, strnjena v razdelke Zgodovina, Tehniška dediščina in Gospodarstvo. Besedila v prvem so napisali ekonomist Stojan Jakopič, pobudnik knjižne predstavitve dediščina družine Tönnies širši javnosti, ter zgodovinarja Peter Vodopivec in Andrej Studen. Prvi je začel svoj prispevek z osmrtnicami, ki pričajo o ugledu, ki ga je užival Gustav Tönnies. Nato se postopoma vrača na začetek z javnimi napadi enega od domačih podjetnikov, ki je v njegovem ravnanju z zaposlenimi videli resno grožnjo svojemu načinu vodenju podjetja. Studen je zaokrožil za branje najslikovitejši pregled pojavljanja Tönniesov v popisih štetja prebivalstva monarhije in v drugih upravnih dokumentih. Iz njih je mogoče razbrati življenjske razmere širše družine v posameznih obdobjih: koliko ljudi je štela, s čim so se ukvarjali, koliko konj in drugih živali je bilo pri hiši in kateri občevalni jezik so uporabljali – Tönniesi nemščino, večina drugih pa slovenščino.
Avtorji drugega razdelka so Vladimir Vilman s prikazom Tönniesovih strojev in izdelkov v Tehničnem muzeju Slovenije, Roman Kos, ki piše o pomenu njegovih stiskalnic za razmah slamnikarske obrti, in Anton Bergant s prispevkom o proizvodnji vodnih turbin, ki so jo nadaljevali do Litostroja. Poglavji tretjega razdelka o podjetništvu in izzivih okolja v primeru družine Tönnies in svoja dognanja o podjetniških elitah v slovenskem ekonomskem zgodovinopisju je dodal strokovnjak za to področje Žarko Lazarevič. Pred bogatim slikovnim delom bralca čakajo še sklepne misli Janeza Pergarja, predsednika Slovensko-švedskega društva, ki je prispevalo večino dokumentarnega gradiva.
Branje Stoletja družine Tönnies bi bilo bolj tekoče, če bi prispevke avtorjev uskladila ena uredniška roka. Bilo bi manj ponavljanja biografskih in nekaterih drugih osnovnih podatkov o družini podjetnikov in tovarnarjev evropskega formata, ki je – z družinami Samassa, Westen in še nekaterimi – slovensko ozemlje iz agrarne zaostalosti popeljala v industrijsko dobo. Vsekakor pa ta knjiga vrača v naš zgodovinski spomin skoraj tri četrt stoletja »izbrisanega« Gustava Tönniesa in njegove potomce, potem ko je Ljubljana po njem že imenovala park na robu Kosez, ki so zrasle na zemljišču nekdanjih opekarn – tamkajšnji bajer je namreč ostanek glinokopov.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Aleksander Golja
Uredili Žarko Lazarević, Milanka in Stojan Jakopič; Ljubljana : Založba ZRC, 2019
S prelomnimi dosežki je praviloma tako, da so imena zmagovalcev, izumiteljev in začetnikov duhovnih temeljev zapisana z zlatimi črkami, le ponekod pa so navedena tudi imena mož in žena, ki so njihove zamisli omogočili in uresničili. Slovenski prostor pri tem ni izjema. Marsikdo na primer ve, da je Maks Fabiani v Ljubljani zasnoval Hribarjevo in Bambergovo hišo ter licej Mladika, le redki pa vedo, da je pri gradnji sodelovalo podjetje s Švedske priseljenega Gustava Tönniesa, ki je kot gradbenik in tehnik s sinovi zaslužen za velik del podobe današnje Ljubljane.
Očeta Gustava, izučenega tesarja je mojster, pri katerem je delal v Gradcu, leta 1844 poslal v Ljubljano z nalogo, da izdela ostrešja za zdaj že pozabljeni kolizej. Delo je opravil tako dobro, da je župan Hradetcky mladeniča, ki se je pred tem izpopolnjeval po vsej Evropi, z novimi naročili obdržal v Ljubljani. Poročil se je z Amalijo Malovrh iz premožne gostilničarske družine in si ustvaril družino. Dinastija Tönnies je v stotih letih sezidala še železniško postajo, tobačno tovarno, Koslerjevo pivovarno, predhodnico današnjega Uniona, nemško gledališče, današnjo opero, glavno pošto, sodišče, evangeličansko, šentjakobsko in šempetrsko cerkev, tri vojašnice in vrsto meščanskih hiš v središču mesta. Gradila je tudi na Bledu in v Trstu, med drugim železniško postajo in skladišča v pristanišču. Pomemben delež je imela pri obnovi cukrarne ter pri zidavi številnih postaj in drugih objektov ob železnici, ki je leta 1849 povezala Dunaj z Ljubljano, leta 1857 pa še s Trstom. Da je mogel opraviti vsa ta dela, si je zagotovil kamen iz kamnolomov na Krasu, opeko pa iz velike opekarne na robu Ljubljane.
Enako pomemben je tudi Tönniesov prispevek k razvoju strojne industrije in energetike na Kranjskem. Vrhunec je pomenila ustanovitev Strojne tovarne in livarne, ki je cesarja Franca Jožefa I. ob obisku v Ljubljani leta 1883 tako navdušila, da je uspešnemu industrialcu s 650 zaposlenimi podelil visoko priznanje, zlati križec s krono. Tri leta pozneje, po smrti Gustava Tönniesa, so vodenje njegove velikanske zapuščine prevzeli že izšolani in pripravljeni sinovi Gustav mlajši, Adolf, Viljem, Emil in Rudolf.
Tönniesi so se imeli za Nemce, vendar so dobro sodelovali tudi s slovenskimi društvi in organizacijami, ne da bi se politično opredeljevali za ene ali druge. Oblasti v prvi Jugoslaviji jim niso bile naklonjene, kar je vplivalo na upadanje naročil in slabše odnose z bankami. V tridesetih letih so zabredli v velike težave, pred koncem druge svetovne vojne pa se je večina preostalih pripadnikov družine izselila v Nemčijo.
Zbornik Stoletje družine Tönnies s predgovorom današnjega mestnega arhitekta Janeza Koželja obravnava vsa ta področja, strnjena v razdelke Zgodovina, Tehniška dediščina in Gospodarstvo. Besedila v prvem so napisali ekonomist Stojan Jakopič, pobudnik knjižne predstavitve dediščina družine Tönnies širši javnosti, ter zgodovinarja Peter Vodopivec in Andrej Studen. Prvi je začel svoj prispevek z osmrtnicami, ki pričajo o ugledu, ki ga je užival Gustav Tönnies. Nato se postopoma vrača na začetek z javnimi napadi enega od domačih podjetnikov, ki je v njegovem ravnanju z zaposlenimi videli resno grožnjo svojemu načinu vodenju podjetja. Studen je zaokrožil za branje najslikovitejši pregled pojavljanja Tönniesov v popisih štetja prebivalstva monarhije in v drugih upravnih dokumentih. Iz njih je mogoče razbrati življenjske razmere širše družine v posameznih obdobjih: koliko ljudi je štela, s čim so se ukvarjali, koliko konj in drugih živali je bilo pri hiši in kateri občevalni jezik so uporabljali – Tönniesi nemščino, večina drugih pa slovenščino.
Avtorji drugega razdelka so Vladimir Vilman s prikazom Tönniesovih strojev in izdelkov v Tehničnem muzeju Slovenije, Roman Kos, ki piše o pomenu njegovih stiskalnic za razmah slamnikarske obrti, in Anton Bergant s prispevkom o proizvodnji vodnih turbin, ki so jo nadaljevali do Litostroja. Poglavji tretjega razdelka o podjetništvu in izzivih okolja v primeru družine Tönnies in svoja dognanja o podjetniških elitah v slovenskem ekonomskem zgodovinopisju je dodal strokovnjak za to področje Žarko Lazarevič. Pred bogatim slikovnim delom bralca čakajo še sklepne misli Janeza Pergarja, predsednika Slovensko-švedskega društva, ki je prispevalo večino dokumentarnega gradiva.
Branje Stoletja družine Tönnies bi bilo bolj tekoče, če bi prispevke avtorjev uskladila ena uredniška roka. Bilo bi manj ponavljanja biografskih in nekaterih drugih osnovnih podatkov o družini podjetnikov in tovarnarjev evropskega formata, ki je – z družinami Samassa, Westen in še nekaterimi – slovensko ozemlje iz agrarne zaostalosti popeljala v industrijsko dobo. Vsekakor pa ta knjiga vrača v naš zgodovinski spomin skoraj tri četrt stoletja »izbrisanega« Gustava Tönniesa in njegove potomce, potem ko je Ljubljana po njem že imenovala park na robu Kosez, ki so zrasle na zemljišču nekdanjih opekarn – tamkajšnji bajer je namreč ostanek glinokopov.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov