Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Goran Dekleva
Bere Aleksander Golja
Ljubljana : LUD Literatura, 2019
Na bržčas najbolj znamenitem mestu v Poetiki Aristotel piše, da tragedija zbuja sočutje in strah zato, da bi v gledalcu oziroma gledalki sprožila katarzo, očiščenje prav teh občutij. Blaž Iršič pa je ob predstavitvi svoje druge zbirke Človek pod luno, na literarnem večeru v ljubljanskem Pocket teater studiu. izjavil: »Poezija je neke vrste katarza, jaz jo moram pisati.« Če skozi prizmo te izjave zdaj motrimo pesmi v zbirki, bi lahko rekli, da nas pričujoča besedila najbrž hočejo napeljati k očiščenju občutkov življenjskega absurda in gnusa. Sicer se zdi, da so ti občutki zakoreninjeni v tistem pogledu, ki vsepovsod videva maske in pod njimi laž, hinavščino, izkoriščanje in nasilje, spričo česar se ni več mogoče zateči v tolažeče naročje kakršnihkoli individualnih upov in pričakovanj ali kolektivnih vrednot oziroma ideologij. V pesmi Kokakola tako beremo: »Dan je bil povprečen / kot vse nesmiselne stvari. / Čakal sem, da mine, / da se ga znebim, / tega koščka podarjenega življenja. / Če bi sledil svojim sanjam, / bi šele najebal.«
Kakor zgovorno pričajo navedeni verzi in kakor menda dobro vedo tudi vsi, ki so brali že pesnikov za Jenkovo nagrado nominirani prvenec Poezija za avtomehanike, se Iršič upesnjevanja tega položaja ne loteva ne z glasno tožečim patosom ne z vzvišeno, obvladano resnobnostjo. Prav nasprotno; vseskozi jo odlikujejo zavidljiva izrekovalska vehemenca, nesramežljiva pripravljenost zajemati iz vsakdanjih, pogovornih, tudi vulgarnih registrov slovenščine in nezmotljiv smisel za ironijo oziroma avtoironijo, ki glas, ki govori, uspešno varuje pred zdrsom v lepodušništvo, v obstretu katerega je seveda neznosno lahko videti samega sebe kot neomadeževanega sredi propadlega sveta. Vsi ti elementi se razmeroma pogosto zgostijo v dobro merjenih, aforistično prišpičenih – malce nesramnih, malce duhovitih, malce bojevitih – sentenčnih uvidih, ki praviloma izžarevajo še precejšnjo zadržanost do vsakršnih predpostavljenih avtoritet in samoimenovanih elit. Kadar jim to uspe, je pričujoča zbirka slej ko prej najmočnejša, najbolj prepričljiva. Tako, na primer, v pesmi Blizu teme beremo: »Vse te knjige in v njih same sijajne ideje. / Če bi jih sežgali, / bi kmalu napisali nove o tem, / kako priti do starega sranja.« Pesem Bienale z bralkami in bralci deli tole nepozabno modrost: »Če se boš bal volkov, te bodo požrle ovce.« Konj z ročaji se poantirano zaključi takole: »Sveti Miklavž je obdaril otroke, / revni so dobili manj,« … in tako naprej in naprej. Je pa tu najbrž le treba dodati, da taka pesniška strategija ni povsem brez pasti; zdi se mi namreč, da utegnejo ti, kolikor jedki toliko lucidni prebliski v spominu bralk in bralcev zasenčiti pesmi, v katerih se pojavljajo. Drugače rečeno: ob branju se pogosto vsiljuje vtis, da je delec kratko malo pohrustal celoto. Ta vtis se zdi toliko močnejši, kolikor Iršičev lirski subjekt v svojem izrekanju sledi predvsem asociativni logiki, ki ji ni veliko mar za skrbno gradnjo enovitega motivnega polja v posameznih pesmih ali za potrpežljivo obdelavo oziroma razvijanje enovite teme. Ker so torej pesmi v zbirki Človek pod luno razmeroma sredobežne, jih, paradoksalno, njihovi največji uspehi, torej mesta, kjer spregovorijo najmočneje, navsezadnje porazijo. Posledično se zdi, da nas branje Iršičeve druge pesniške zbirke sicer pogosto lahko napelje k pomenljivemu muzanju ali presenečenemu pritrjevanju ob hipnih uvidih, celostne katarze pa Človek pod luno vendarle še ne povzroča – za kaj takega, po vsem sodeč, ni dovolj le govoriti kinetično in brez dlake na jeziku.
Avtor recenzije: Goran Dekleva
Bere Aleksander Golja
Ljubljana : LUD Literatura, 2019
Na bržčas najbolj znamenitem mestu v Poetiki Aristotel piše, da tragedija zbuja sočutje in strah zato, da bi v gledalcu oziroma gledalki sprožila katarzo, očiščenje prav teh občutij. Blaž Iršič pa je ob predstavitvi svoje druge zbirke Človek pod luno, na literarnem večeru v ljubljanskem Pocket teater studiu. izjavil: »Poezija je neke vrste katarza, jaz jo moram pisati.« Če skozi prizmo te izjave zdaj motrimo pesmi v zbirki, bi lahko rekli, da nas pričujoča besedila najbrž hočejo napeljati k očiščenju občutkov življenjskega absurda in gnusa. Sicer se zdi, da so ti občutki zakoreninjeni v tistem pogledu, ki vsepovsod videva maske in pod njimi laž, hinavščino, izkoriščanje in nasilje, spričo česar se ni več mogoče zateči v tolažeče naročje kakršnihkoli individualnih upov in pričakovanj ali kolektivnih vrednot oziroma ideologij. V pesmi Kokakola tako beremo: »Dan je bil povprečen / kot vse nesmiselne stvari. / Čakal sem, da mine, / da se ga znebim, / tega koščka podarjenega življenja. / Če bi sledil svojim sanjam, / bi šele najebal.«
Kakor zgovorno pričajo navedeni verzi in kakor menda dobro vedo tudi vsi, ki so brali že pesnikov za Jenkovo nagrado nominirani prvenec Poezija za avtomehanike, se Iršič upesnjevanja tega položaja ne loteva ne z glasno tožečim patosom ne z vzvišeno, obvladano resnobnostjo. Prav nasprotno; vseskozi jo odlikujejo zavidljiva izrekovalska vehemenca, nesramežljiva pripravljenost zajemati iz vsakdanjih, pogovornih, tudi vulgarnih registrov slovenščine in nezmotljiv smisel za ironijo oziroma avtoironijo, ki glas, ki govori, uspešno varuje pred zdrsom v lepodušništvo, v obstretu katerega je seveda neznosno lahko videti samega sebe kot neomadeževanega sredi propadlega sveta. Vsi ti elementi se razmeroma pogosto zgostijo v dobro merjenih, aforistično prišpičenih – malce nesramnih, malce duhovitih, malce bojevitih – sentenčnih uvidih, ki praviloma izžarevajo še precejšnjo zadržanost do vsakršnih predpostavljenih avtoritet in samoimenovanih elit. Kadar jim to uspe, je pričujoča zbirka slej ko prej najmočnejša, najbolj prepričljiva. Tako, na primer, v pesmi Blizu teme beremo: »Vse te knjige in v njih same sijajne ideje. / Če bi jih sežgali, / bi kmalu napisali nove o tem, / kako priti do starega sranja.« Pesem Bienale z bralkami in bralci deli tole nepozabno modrost: »Če se boš bal volkov, te bodo požrle ovce.« Konj z ročaji se poantirano zaključi takole: »Sveti Miklavž je obdaril otroke, / revni so dobili manj,« … in tako naprej in naprej. Je pa tu najbrž le treba dodati, da taka pesniška strategija ni povsem brez pasti; zdi se mi namreč, da utegnejo ti, kolikor jedki toliko lucidni prebliski v spominu bralk in bralcev zasenčiti pesmi, v katerih se pojavljajo. Drugače rečeno: ob branju se pogosto vsiljuje vtis, da je delec kratko malo pohrustal celoto. Ta vtis se zdi toliko močnejši, kolikor Iršičev lirski subjekt v svojem izrekanju sledi predvsem asociativni logiki, ki ji ni veliko mar za skrbno gradnjo enovitega motivnega polja v posameznih pesmih ali za potrpežljivo obdelavo oziroma razvijanje enovite teme. Ker so torej pesmi v zbirki Človek pod luno razmeroma sredobežne, jih, paradoksalno, njihovi največji uspehi, torej mesta, kjer spregovorijo najmočneje, navsezadnje porazijo. Posledično se zdi, da nas branje Iršičeve druge pesniške zbirke sicer pogosto lahko napelje k pomenljivemu muzanju ali presenečenemu pritrjevanju ob hipnih uvidih, celostne katarze pa Človek pod luno vendarle še ne povzroča – za kaj takega, po vsem sodeč, ni dovolj le govoriti kinetično in brez dlake na jeziku.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.
Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič
Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.
Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)
Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat
SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan
Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.
Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022 Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter Glasba: Johann Sebastian Bach Dramaturgija: Pia Brezavšček Glasbena analiza: Sašo Vollmaier Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš Produkcija: Zavod Mirabelka Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Darja Štravs Tisu
Neveljaven email naslov