Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Jure Franko.
Prevedla Đurđa Strsoglavec; Ljubljana : Beletrina, 2020
Nekje v prvi tretjini romana Kristiana Novaka Cigan, ampak najlepši nekdo izreče naslednje besede: »Istina je kompleksna zadeva.« In drugi ponovi: »Resnica je voda globoka.« Izkaže se, da junakom pravzaprav ni toliko do resnice, kolikor jim je do zgodbe. Roman je sestavljen kot niz pogovorov. Protagonisti govorijo, nagovarjajo drug drugega, včasih namišljeno osebo, v kateri je mogoče prepoznati bežno omenjen lik novinarke in aktivistke; govorijo v dialogih, intervjujih, sanjah in simbolih, a tudi v različnih govorih, od romščine in medžimurskega narečja do enega od kurdskih jezikov, arabščine in knjižnega registra. V romanu je vse ključni delček v sestavljanju tiste tako izmuzljive resnice, ki ji ni mogoče priti do dna, ki se seseda, kakor rahla, črna medžimurska zemlja, prepredena z labirinti opuščenih rudnikov. Drobci pripovedi, liki in njihove usode ter geografija prostora se spletajo v veliko, lepljivo mrežo, sredi katere vstaja podoba črnega pajka iz Sandijevih sanj. Sandi, Sandokan, »najlepši cigan« iz naslova, je križišče vseh romanesknih niti in tematsko vozlišče aktualnih lokalnih in evropskih problematik, ki jih v romanu nagovarja Kristian Novak. Cigan, ampak najlepši je pravzaprav intimna tragedija, ki zaradi specifike vpletenih preraste v računico politične hiperkorektnosti ter preigravanja osebnih in družbenih interesov. V okolju, kot ga slika Novak, bo ljubezen med štiridesetletno Mileno iz Sabolščakov in dvajsetletnim Sandijem iz Bukovega dola vedno reducirana na začasen odnos med medžimursko belko in Romom iz Đinjca, ki bo poleg rasističnega pridobil še šovinistično posesiven podton. »Kadar kdo naš fuka njihovo, fuka ves Sabolščak. Kadar kdo njihov fuka našo, ga vtika vsemu Sabolščaku,« reče Milena. Na podobno redukcijo bo v takšnem okolju obsojen mosulski Kurd Nuzat, ki lahko svojo zgodbo osmisli le, če v njej prepozna višje, mitološke razsežnosti, medtem ko bo za organe oblasti zgolj priročna rešitev kočljivega obračuna med predstavniki manjšine. Pa vendar niti Sandi niti Nuzat nista predstavljena skozi perspektivo žrtve; pot, po kateri sta krenila, je posledica individualnih značajskih odločitev v nestabilnih in nepredvidljivih življenjskih razmerah, v katerih je težko ohraniti lastno človečnost. V ospredju je tako ali drugače zmeraj vprašanje preživetja, ki skrb za kakšno osebnostno integriteto in podobne privilegije potisne na stran. Podobna bitka se odvija tudi na strani domnevnih predstavnikov oblasti oziroma njenih manjših in pogrešljivih rib v podobi kriminalista Plančića, ki želi predvsem čim prej in čim manj boleče opraviti s položajem, ki bi ga lahko na eni strani razkrinkal kot ksenofoba, na drugi pa kot izdajalca svoje skupnosti in poklica. V žongliranju z interesi se Plančić na koncu odloči za kompromis, ki je daleč od resnice, a izpolni medijsko potrebo po korektnosti. Novakova kritika medijskega diskurza o Romih, beguncih in o marginalnih skupinah nasploh tu še posebej ostro zareže.
Pisatelj Kristian Novak je vse nevralgične točke občutljive literarne in splošne tematike zajel tako, da jih je preusmeril na skupni imenovalec – na človeški dejavnik v vsej njegovi ambivalentni razsežnosti. Poleg občečloveškega pa avtor like povezuje tudi z njihovim odnosom do širše družbene skupnosti, ki jo zaznamujejo vsem skupni občutki strahu. Poglavja v romanu Cigan, ampak najlepši so poimenovana po različnih, na videz minornih fobijah, kot taka pa pričajo o izolaciji romanesknih protagonistov v odnosu drug do drugega in predvsem do lastne skupnosti, v kateri naj bi se čutili varne in sprejete, a so v njej deležni največjega odpora.
Cigan, ampak najlepši je tiste vrste roman, pri katerem se zdijo besede odveč. Vsak indic skriva množico novih smeri branja, interpretacije, opomenjanja, obenem pa gre za delo, ki sega globoko v sodobno družbeno tkivo in nagovarja njegove najtemačnejše kanale. Gre preprosto za enega od romanesknih vrhuncev zadnjih nekaj let.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Jure Franko.
Prevedla Đurđa Strsoglavec; Ljubljana : Beletrina, 2020
Nekje v prvi tretjini romana Kristiana Novaka Cigan, ampak najlepši nekdo izreče naslednje besede: »Istina je kompleksna zadeva.« In drugi ponovi: »Resnica je voda globoka.« Izkaže se, da junakom pravzaprav ni toliko do resnice, kolikor jim je do zgodbe. Roman je sestavljen kot niz pogovorov. Protagonisti govorijo, nagovarjajo drug drugega, včasih namišljeno osebo, v kateri je mogoče prepoznati bežno omenjen lik novinarke in aktivistke; govorijo v dialogih, intervjujih, sanjah in simbolih, a tudi v različnih govorih, od romščine in medžimurskega narečja do enega od kurdskih jezikov, arabščine in knjižnega registra. V romanu je vse ključni delček v sestavljanju tiste tako izmuzljive resnice, ki ji ni mogoče priti do dna, ki se seseda, kakor rahla, črna medžimurska zemlja, prepredena z labirinti opuščenih rudnikov. Drobci pripovedi, liki in njihove usode ter geografija prostora se spletajo v veliko, lepljivo mrežo, sredi katere vstaja podoba črnega pajka iz Sandijevih sanj. Sandi, Sandokan, »najlepši cigan« iz naslova, je križišče vseh romanesknih niti in tematsko vozlišče aktualnih lokalnih in evropskih problematik, ki jih v romanu nagovarja Kristian Novak. Cigan, ampak najlepši je pravzaprav intimna tragedija, ki zaradi specifike vpletenih preraste v računico politične hiperkorektnosti ter preigravanja osebnih in družbenih interesov. V okolju, kot ga slika Novak, bo ljubezen med štiridesetletno Mileno iz Sabolščakov in dvajsetletnim Sandijem iz Bukovega dola vedno reducirana na začasen odnos med medžimursko belko in Romom iz Đinjca, ki bo poleg rasističnega pridobil še šovinistično posesiven podton. »Kadar kdo naš fuka njihovo, fuka ves Sabolščak. Kadar kdo njihov fuka našo, ga vtika vsemu Sabolščaku,« reče Milena. Na podobno redukcijo bo v takšnem okolju obsojen mosulski Kurd Nuzat, ki lahko svojo zgodbo osmisli le, če v njej prepozna višje, mitološke razsežnosti, medtem ko bo za organe oblasti zgolj priročna rešitev kočljivega obračuna med predstavniki manjšine. Pa vendar niti Sandi niti Nuzat nista predstavljena skozi perspektivo žrtve; pot, po kateri sta krenila, je posledica individualnih značajskih odločitev v nestabilnih in nepredvidljivih življenjskih razmerah, v katerih je težko ohraniti lastno človečnost. V ospredju je tako ali drugače zmeraj vprašanje preživetja, ki skrb za kakšno osebnostno integriteto in podobne privilegije potisne na stran. Podobna bitka se odvija tudi na strani domnevnih predstavnikov oblasti oziroma njenih manjših in pogrešljivih rib v podobi kriminalista Plančića, ki želi predvsem čim prej in čim manj boleče opraviti s položajem, ki bi ga lahko na eni strani razkrinkal kot ksenofoba, na drugi pa kot izdajalca svoje skupnosti in poklica. V žongliranju z interesi se Plančić na koncu odloči za kompromis, ki je daleč od resnice, a izpolni medijsko potrebo po korektnosti. Novakova kritika medijskega diskurza o Romih, beguncih in o marginalnih skupinah nasploh tu še posebej ostro zareže.
Pisatelj Kristian Novak je vse nevralgične točke občutljive literarne in splošne tematike zajel tako, da jih je preusmeril na skupni imenovalec – na človeški dejavnik v vsej njegovi ambivalentni razsežnosti. Poleg občečloveškega pa avtor like povezuje tudi z njihovim odnosom do širše družbene skupnosti, ki jo zaznamujejo vsem skupni občutki strahu. Poglavja v romanu Cigan, ampak najlepši so poimenovana po različnih, na videz minornih fobijah, kot taka pa pričajo o izolaciji romanesknih protagonistov v odnosu drug do drugega in predvsem do lastne skupnosti, v kateri naj bi se čutili varne in sprejete, a so v njej deležni največjega odpora.
Cigan, ampak najlepši je tiste vrste roman, pri katerem se zdijo besede odveč. Vsak indic skriva množico novih smeri branja, interpretacije, opomenjanja, obenem pa gre za delo, ki sega globoko v sodobno družbeno tkivo in nagovarja njegove najtemačnejše kanale. Gre preprosto za enega od romanesknih vrhuncev zadnjih nekaj let.
V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Neveljaven email naslov