Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Jure Franko.
Prevedla Đurđa Strsoglavec; Ljubljana : Beletrina, 2020
Nekje v prvi tretjini romana Kristiana Novaka Cigan, ampak najlepši nekdo izreče naslednje besede: »Istina je kompleksna zadeva.« In drugi ponovi: »Resnica je voda globoka.« Izkaže se, da junakom pravzaprav ni toliko do resnice, kolikor jim je do zgodbe. Roman je sestavljen kot niz pogovorov. Protagonisti govorijo, nagovarjajo drug drugega, včasih namišljeno osebo, v kateri je mogoče prepoznati bežno omenjen lik novinarke in aktivistke; govorijo v dialogih, intervjujih, sanjah in simbolih, a tudi v različnih govorih, od romščine in medžimurskega narečja do enega od kurdskih jezikov, arabščine in knjižnega registra. V romanu je vse ključni delček v sestavljanju tiste tako izmuzljive resnice, ki ji ni mogoče priti do dna, ki se seseda, kakor rahla, črna medžimurska zemlja, prepredena z labirinti opuščenih rudnikov. Drobci pripovedi, liki in njihove usode ter geografija prostora se spletajo v veliko, lepljivo mrežo, sredi katere vstaja podoba črnega pajka iz Sandijevih sanj. Sandi, Sandokan, »najlepši cigan« iz naslova, je križišče vseh romanesknih niti in tematsko vozlišče aktualnih lokalnih in evropskih problematik, ki jih v romanu nagovarja Kristian Novak. Cigan, ampak najlepši je pravzaprav intimna tragedija, ki zaradi specifike vpletenih preraste v računico politične hiperkorektnosti ter preigravanja osebnih in družbenih interesov. V okolju, kot ga slika Novak, bo ljubezen med štiridesetletno Mileno iz Sabolščakov in dvajsetletnim Sandijem iz Bukovega dola vedno reducirana na začasen odnos med medžimursko belko in Romom iz Đinjca, ki bo poleg rasističnega pridobil še šovinistično posesiven podton. »Kadar kdo naš fuka njihovo, fuka ves Sabolščak. Kadar kdo njihov fuka našo, ga vtika vsemu Sabolščaku,« reče Milena. Na podobno redukcijo bo v takšnem okolju obsojen mosulski Kurd Nuzat, ki lahko svojo zgodbo osmisli le, če v njej prepozna višje, mitološke razsežnosti, medtem ko bo za organe oblasti zgolj priročna rešitev kočljivega obračuna med predstavniki manjšine. Pa vendar niti Sandi niti Nuzat nista predstavljena skozi perspektivo žrtve; pot, po kateri sta krenila, je posledica individualnih značajskih odločitev v nestabilnih in nepredvidljivih življenjskih razmerah, v katerih je težko ohraniti lastno človečnost. V ospredju je tako ali drugače zmeraj vprašanje preživetja, ki skrb za kakšno osebnostno integriteto in podobne privilegije potisne na stran. Podobna bitka se odvija tudi na strani domnevnih predstavnikov oblasti oziroma njenih manjših in pogrešljivih rib v podobi kriminalista Plančića, ki želi predvsem čim prej in čim manj boleče opraviti s položajem, ki bi ga lahko na eni strani razkrinkal kot ksenofoba, na drugi pa kot izdajalca svoje skupnosti in poklica. V žongliranju z interesi se Plančić na koncu odloči za kompromis, ki je daleč od resnice, a izpolni medijsko potrebo po korektnosti. Novakova kritika medijskega diskurza o Romih, beguncih in o marginalnih skupinah nasploh tu še posebej ostro zareže.
Pisatelj Kristian Novak je vse nevralgične točke občutljive literarne in splošne tematike zajel tako, da jih je preusmeril na skupni imenovalec – na človeški dejavnik v vsej njegovi ambivalentni razsežnosti. Poleg občečloveškega pa avtor like povezuje tudi z njihovim odnosom do širše družbene skupnosti, ki jo zaznamujejo vsem skupni občutki strahu. Poglavja v romanu Cigan, ampak najlepši so poimenovana po različnih, na videz minornih fobijah, kot taka pa pričajo o izolaciji romanesknih protagonistov v odnosu drug do drugega in predvsem do lastne skupnosti, v kateri naj bi se čutili varne in sprejete, a so v njej deležni največjega odpora.
Cigan, ampak najlepši je tiste vrste roman, pri katerem se zdijo besede odveč. Vsak indic skriva množico novih smeri branja, interpretacije, opomenjanja, obenem pa gre za delo, ki sega globoko v sodobno družbeno tkivo in nagovarja njegove najtemačnejše kanale. Gre preprosto za enega od romanesknih vrhuncev zadnjih nekaj let.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Jure Franko.
Prevedla Đurđa Strsoglavec; Ljubljana : Beletrina, 2020
Nekje v prvi tretjini romana Kristiana Novaka Cigan, ampak najlepši nekdo izreče naslednje besede: »Istina je kompleksna zadeva.« In drugi ponovi: »Resnica je voda globoka.« Izkaže se, da junakom pravzaprav ni toliko do resnice, kolikor jim je do zgodbe. Roman je sestavljen kot niz pogovorov. Protagonisti govorijo, nagovarjajo drug drugega, včasih namišljeno osebo, v kateri je mogoče prepoznati bežno omenjen lik novinarke in aktivistke; govorijo v dialogih, intervjujih, sanjah in simbolih, a tudi v različnih govorih, od romščine in medžimurskega narečja do enega od kurdskih jezikov, arabščine in knjižnega registra. V romanu je vse ključni delček v sestavljanju tiste tako izmuzljive resnice, ki ji ni mogoče priti do dna, ki se seseda, kakor rahla, črna medžimurska zemlja, prepredena z labirinti opuščenih rudnikov. Drobci pripovedi, liki in njihove usode ter geografija prostora se spletajo v veliko, lepljivo mrežo, sredi katere vstaja podoba črnega pajka iz Sandijevih sanj. Sandi, Sandokan, »najlepši cigan« iz naslova, je križišče vseh romanesknih niti in tematsko vozlišče aktualnih lokalnih in evropskih problematik, ki jih v romanu nagovarja Kristian Novak. Cigan, ampak najlepši je pravzaprav intimna tragedija, ki zaradi specifike vpletenih preraste v računico politične hiperkorektnosti ter preigravanja osebnih in družbenih interesov. V okolju, kot ga slika Novak, bo ljubezen med štiridesetletno Mileno iz Sabolščakov in dvajsetletnim Sandijem iz Bukovega dola vedno reducirana na začasen odnos med medžimursko belko in Romom iz Đinjca, ki bo poleg rasističnega pridobil še šovinistično posesiven podton. »Kadar kdo naš fuka njihovo, fuka ves Sabolščak. Kadar kdo njihov fuka našo, ga vtika vsemu Sabolščaku,« reče Milena. Na podobno redukcijo bo v takšnem okolju obsojen mosulski Kurd Nuzat, ki lahko svojo zgodbo osmisli le, če v njej prepozna višje, mitološke razsežnosti, medtem ko bo za organe oblasti zgolj priročna rešitev kočljivega obračuna med predstavniki manjšine. Pa vendar niti Sandi niti Nuzat nista predstavljena skozi perspektivo žrtve; pot, po kateri sta krenila, je posledica individualnih značajskih odločitev v nestabilnih in nepredvidljivih življenjskih razmerah, v katerih je težko ohraniti lastno človečnost. V ospredju je tako ali drugače zmeraj vprašanje preživetja, ki skrb za kakšno osebnostno integriteto in podobne privilegije potisne na stran. Podobna bitka se odvija tudi na strani domnevnih predstavnikov oblasti oziroma njenih manjših in pogrešljivih rib v podobi kriminalista Plančića, ki želi predvsem čim prej in čim manj boleče opraviti s položajem, ki bi ga lahko na eni strani razkrinkal kot ksenofoba, na drugi pa kot izdajalca svoje skupnosti in poklica. V žongliranju z interesi se Plančić na koncu odloči za kompromis, ki je daleč od resnice, a izpolni medijsko potrebo po korektnosti. Novakova kritika medijskega diskurza o Romih, beguncih in o marginalnih skupinah nasploh tu še posebej ostro zareže.
Pisatelj Kristian Novak je vse nevralgične točke občutljive literarne in splošne tematike zajel tako, da jih je preusmeril na skupni imenovalec – na človeški dejavnik v vsej njegovi ambivalentni razsežnosti. Poleg občečloveškega pa avtor like povezuje tudi z njihovim odnosom do širše družbene skupnosti, ki jo zaznamujejo vsem skupni občutki strahu. Poglavja v romanu Cigan, ampak najlepši so poimenovana po različnih, na videz minornih fobijah, kot taka pa pričajo o izolaciji romanesknih protagonistov v odnosu drug do drugega in predvsem do lastne skupnosti, v kateri naj bi se čutili varne in sprejete, a so v njej deležni največjega odpora.
Cigan, ampak najlepši je tiste vrste roman, pri katerem se zdijo besede odveč. Vsak indic skriva množico novih smeri branja, interpretacije, opomenjanja, obenem pa gre za delo, ki sega globoko v sodobno družbeno tkivo in nagovarja njegove najtemačnejše kanale. Gre preprosto za enega od romanesknih vrhuncev zadnjih nekaj let.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.
Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.
Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan
Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.
»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani
V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Neveljaven email naslov