Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Aljaž Koprivnikar: Anatomija

09.03.2020

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2019

Aljaž Koprivnikar sodi med najmlajše glasove sodobne slovenske poezije. Najprej se je uveljavil kot kritik in literarni teoretik, a tudi kot afirmator slovenske književnosti v svetu, predvsem poezije, saj živi med Prago, Berlinom, Lizbono in Ljubljano. Na zavihku knjige Anatomija Domen Slovinič ugotavlja, da je izhodišče za zbirko avtorjeva fizična razdrobljenost po evropskih državah. K temu nas vodi tudi naslov predzadnjega razdelka Anatomija migracij – večina pesmi v njem je namreč naslovljena po zemljepisnih širinah in dolžinah krajev, na katere se pesmi nanašajo.

Toda pojdimo po vrsti, torej od samega naslova zbirke dalje. Beseda anatomija označuje vedo o zgradbi teles živih bitij oziroma sámo zgradbo teles. Uporablja pa se tudi v prenesem pomenu, kot na primer anatomija sodobne družbe. Naslov zbirke torej kaže na pomembnost telesa in čutnosti v Koprivnikarjevi poeziji, kot tudi na pesnikovo željo in napor, da bi prek poezije preniknil do zgradbe različnih pojavov. Knjiga je razdeljena na razdelke: Anatomija izgradnje, Anatomija družine, Anatomija spomina, Anatomija poetike, Anatomija osame, Anatomija dvojine, Anatomija migracij in Anatomija razgradnje.

Zbirka se začne z verzi, v katerih pesnik faktografsko našteva vrste in število celic v človekovem telesu: »37.2 trilijona celic / (med njimi dvesto različnih tipov) / 100 bilijonov kožnih / 127 milijonov mrežničnih …«. Tovrstne verze prekinja s komentarji, kakršen je na primer: »Včasih imamo dušo / Nihče ves čas / Zase …«. Takšen postopek, ki ga Koprivnikar rad uporablja, nudi pesniku ne le to, da se izogne pretirani osebni izpovednosti, temveč pesmi s sopostavljanjem različnih jezikovnih in pesniških kodov dobijo potrebno mero avtonomije, in to ne glede na to, da se verzi povečini neposredno nanašajo na zunajpesemsko resničnost, od pesnikove osebne resničnosti, na primer v pesmih, posvečenih družini, do raznih družbenih in kulturnih resničnosti. Sopostavljanje različnih jezikovnih kodov, ki segajo od znanstvene in esejistične do lirske govorice, ponujajo bralki in bralcu različne vstope v pesmi oziroma različno branje in interpretacije, pesniku pa dajo tisto distanco do upesnjevanih tem in motivov, ki mu omogoči zavzeti različno obarvana stališča do njih – neredko gre za ironijo, kot na primer v pesmih iz razdelka Anatomija poetike, v katerih Koprivnikar duhovito in hkrati nekoliko trpko pretresa sodobno slovensko literarno sceno.

Z roki v roki s takšnim postopkom gre tudi zapis pesmi. Te so neredko razpršene po strani, tako da različni deli besedila na različne načine korespondirajo z drugimi, tudi bolj oddaljenimi deli besedila. Na ta način sekana »pripoved« ponovno nudi različna branja tako posamičnih pesmi kot tudi celotne zbirke. K temu pripomore tudi avtorjeva raba različnih vrst zapisov – ob pokončnem se pojavlja še zapis v poševnem tisku; avtor pa rad sega tudi po citatih in zapisih v tujih jezikih: češčini, portugalščini, nemščini in grščini. Vsi ti kontrasti vzpostavljajo v pesmih napetost, z njimi postajajo presenetljive in s tem tudi vznemirljive. Vznemirljive tudi v tem, da nam ne predstavljajo sveta kot sklenjeno pripoved, ampak kot v sebi razdrobljeno in razpršeno resničnost, sestavljeno iz mnogih raznolikih delov oziroma iz različnih resničnosti. Anatomija Aljaža Koprivnikarja tako na izrazito avtorski in pesniško prepričljiv način kaže možnosti pesniškega izrekanja v sodobnem, t.j. post-resničnem svetu, pri čemer pa ne pozablja niti na bogato pesniško preteklost – zasledimo odmeve modernizma in postmodernizma ter različnih zgodovinskih avantgard, a tudi sodobnih pesniških praks, kakršna je na primer najdena poezija (found poetry), ne odreka pa se niti liriki in liričnosti. Takšne so predvsem pesmi iz razdelka Anatomija spomina, tudi pesem Na obisku:

 

Sediš ob oknu, ko pridem tiho mimo.

Najin pogovor se meša z zvoki elektronskega

snega na televiziji in prazno izzveni.

Vprašaš, kaj pišem.

 

Gledaš slike na steni.

Smehljajo se mi, rečeš.

Kot edini znanilci znanega.

Kot poslednji neukradeni spomini.

Vprašaš, kaj pišem.

 

S prijaznostjo zaliješ rože za balkonskimi vrati.

Pri zimskem hladu jih nehote umoriš.

S prijaznostjo mi ponudiš gnijoče sadje.

Nevede prineseš razbarvanost otroških dni.

Vprašaš, kaj pišem.

 

Četrtič vprašaš, kaj pišem.

 

S pesniškim prvencem Anatomija je Aljaž Koprivnikar ustvaril zbirko presenetljivih in raznolikih pesmi, kljub temu pa knjiga deluje celovito, za pesniški prvenec tudi zrelo, in kot takšna se razvidno zapisuje na zemljevid sodobnega pesniškega snovanja pri nas. S svojo odprtostjo avtorju hkrati nudi lepo število možnih poti, po katerih bo nemara krenil na svojih prihodnjih pesniških pustolovščinah: od angažirane poezije, kot jo lahko zasledimo v razdelku Anatomija migracij do intimistično naravnanih pesmi, kakršne najdemo v ljubezni posvečenem razdelku Anatomija dvojine. Anatomija je vsekakor knjiga, s katero je slovenska poezija dobila nov in prepoznaven pesniški glas.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Aljaž Koprivnikar: Anatomija

09.03.2020

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2019

Aljaž Koprivnikar sodi med najmlajše glasove sodobne slovenske poezije. Najprej se je uveljavil kot kritik in literarni teoretik, a tudi kot afirmator slovenske književnosti v svetu, predvsem poezije, saj živi med Prago, Berlinom, Lizbono in Ljubljano. Na zavihku knjige Anatomija Domen Slovinič ugotavlja, da je izhodišče za zbirko avtorjeva fizična razdrobljenost po evropskih državah. K temu nas vodi tudi naslov predzadnjega razdelka Anatomija migracij – večina pesmi v njem je namreč naslovljena po zemljepisnih širinah in dolžinah krajev, na katere se pesmi nanašajo.

Toda pojdimo po vrsti, torej od samega naslova zbirke dalje. Beseda anatomija označuje vedo o zgradbi teles živih bitij oziroma sámo zgradbo teles. Uporablja pa se tudi v prenesem pomenu, kot na primer anatomija sodobne družbe. Naslov zbirke torej kaže na pomembnost telesa in čutnosti v Koprivnikarjevi poeziji, kot tudi na pesnikovo željo in napor, da bi prek poezije preniknil do zgradbe različnih pojavov. Knjiga je razdeljena na razdelke: Anatomija izgradnje, Anatomija družine, Anatomija spomina, Anatomija poetike, Anatomija osame, Anatomija dvojine, Anatomija migracij in Anatomija razgradnje.

Zbirka se začne z verzi, v katerih pesnik faktografsko našteva vrste in število celic v človekovem telesu: »37.2 trilijona celic / (med njimi dvesto različnih tipov) / 100 bilijonov kožnih / 127 milijonov mrežničnih …«. Tovrstne verze prekinja s komentarji, kakršen je na primer: »Včasih imamo dušo / Nihče ves čas / Zase …«. Takšen postopek, ki ga Koprivnikar rad uporablja, nudi pesniku ne le to, da se izogne pretirani osebni izpovednosti, temveč pesmi s sopostavljanjem različnih jezikovnih in pesniških kodov dobijo potrebno mero avtonomije, in to ne glede na to, da se verzi povečini neposredno nanašajo na zunajpesemsko resničnost, od pesnikove osebne resničnosti, na primer v pesmih, posvečenih družini, do raznih družbenih in kulturnih resničnosti. Sopostavljanje različnih jezikovnih kodov, ki segajo od znanstvene in esejistične do lirske govorice, ponujajo bralki in bralcu različne vstope v pesmi oziroma različno branje in interpretacije, pesniku pa dajo tisto distanco do upesnjevanih tem in motivov, ki mu omogoči zavzeti različno obarvana stališča do njih – neredko gre za ironijo, kot na primer v pesmih iz razdelka Anatomija poetike, v katerih Koprivnikar duhovito in hkrati nekoliko trpko pretresa sodobno slovensko literarno sceno.

Z roki v roki s takšnim postopkom gre tudi zapis pesmi. Te so neredko razpršene po strani, tako da različni deli besedila na različne načine korespondirajo z drugimi, tudi bolj oddaljenimi deli besedila. Na ta način sekana »pripoved« ponovno nudi različna branja tako posamičnih pesmi kot tudi celotne zbirke. K temu pripomore tudi avtorjeva raba različnih vrst zapisov – ob pokončnem se pojavlja še zapis v poševnem tisku; avtor pa rad sega tudi po citatih in zapisih v tujih jezikih: češčini, portugalščini, nemščini in grščini. Vsi ti kontrasti vzpostavljajo v pesmih napetost, z njimi postajajo presenetljive in s tem tudi vznemirljive. Vznemirljive tudi v tem, da nam ne predstavljajo sveta kot sklenjeno pripoved, ampak kot v sebi razdrobljeno in razpršeno resničnost, sestavljeno iz mnogih raznolikih delov oziroma iz različnih resničnosti. Anatomija Aljaža Koprivnikarja tako na izrazito avtorski in pesniško prepričljiv način kaže možnosti pesniškega izrekanja v sodobnem, t.j. post-resničnem svetu, pri čemer pa ne pozablja niti na bogato pesniško preteklost – zasledimo odmeve modernizma in postmodernizma ter različnih zgodovinskih avantgard, a tudi sodobnih pesniških praks, kakršna je na primer najdena poezija (found poetry), ne odreka pa se niti liriki in liričnosti. Takšne so predvsem pesmi iz razdelka Anatomija spomina, tudi pesem Na obisku:

 

Sediš ob oknu, ko pridem tiho mimo.

Najin pogovor se meša z zvoki elektronskega

snega na televiziji in prazno izzveni.

Vprašaš, kaj pišem.

 

Gledaš slike na steni.

Smehljajo se mi, rečeš.

Kot edini znanilci znanega.

Kot poslednji neukradeni spomini.

Vprašaš, kaj pišem.

 

S prijaznostjo zaliješ rože za balkonskimi vrati.

Pri zimskem hladu jih nehote umoriš.

S prijaznostjo mi ponudiš gnijoče sadje.

Nevede prineseš razbarvanost otroških dni.

Vprašaš, kaj pišem.

 

Četrtič vprašaš, kaj pišem.

 

S pesniškim prvencem Anatomija je Aljaž Koprivnikar ustvaril zbirko presenetljivih in raznolikih pesmi, kljub temu pa knjiga deluje celovito, za pesniški prvenec tudi zrelo, in kot takšna se razvidno zapisuje na zemljevid sodobnega pesniškega snovanja pri nas. S svojo odprtostjo avtorju hkrati nudi lepo število možnih poti, po katerih bo nemara krenil na svojih prihodnjih pesniških pustolovščinah: od angažirane poezije, kot jo lahko zasledimo v razdelku Anatomija migracij do intimistično naravnanih pesmi, kakršne najdemo v ljubezni posvečenem razdelku Anatomija dvojine. Anatomija je vsekakor knjiga, s katero je slovenska poezija dobila nov in prepoznaven pesniški glas.


05.05.2022

Peter Verč: Za vse, ne zase

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Jasna Blažič: Izvir

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Didier Eribon: Vrnitev v Reims

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič


19.05.2022

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Bergmanov otok: otok za cinefile

Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.


25.04.2022

Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Barbara Jurša: Milje do Trsta

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


18.04.2022

Valentin Brun: Pogozdovanje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Fernando Pessoa: Sporočilo

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat


15.04.2022

Tijana Grumić: 52 Hertzov

SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan


Stran 39 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov