Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skupina bogatašev ugrabi 12 ljudi, da jih bodo lovili. Vse pa seveda ne gre po načrtih, ker je med ugrabljenimi ženska, ki se v situaciji znajde bolje od lovcev.
Zasebno letalo dostavi na jaso sredi neznane pokrajine ducat uspavanih neznancev, in ko se ti zbudijo ugotovijo, da se je odprl lov nanje. Med neenakopravno borbo za preživetje skušajo ugotoviti, kaj jih povezuje in kaj se pravzaprav dogaja.
Film Lov Craiga Zobla je vešče zrežirana akcijska srhljivka, ki dobro pozna pravila podžanra; temu bi lahko rekli tudi svojevrstna odštevanka oziroma igra mačke z mišjo. Vendar hkrati pravila tudi ukrivlja na precej podoben način kot pred časom satirična srhljivka Zbeži! – skratka, celovečerec izrablja pripovedni okvir in narativne zapovedi nekega »nižjega žanra« za spoj družbenega komentarja, posmeha in satire.
Pri scenariju za film Lov je sodeloval tudi Damon Lindelof, avtor vplivne serije Skrivnostni otok, tako da ne gre ravno za nek obroben nizkoproračunski projekt; je pa povzročil škandal že pred distribucijo, večkrat preloženo najprej zaradi strelskih pohodov v Ameriki in nato zaradi izbruha koronavirusne epidemije. Sila užaljeni sta bili obe domnevno prikazani strani, tako bogataška liberalna elita, ki naj bi si lahko nekaznovano privoščila čisto vse, kot republikanski podeželski sloj, na katerega naj bi bil dobesedno dovoljen odprt lov. Glede na ta domnevna izhodišča, zaradi katerih so bili avtorji celovečerca deležni vnaprejšnjih očitkov, je končni rezultat presenetljivo brezzoba in resnično uravnotežena politična satira, ki karikira vse vpletene in stereotipe bolj utrjuje, kot pa jih ruši.
Izpostavili bi tri zanimive prvine: prva je prikaz družbenih omrežij oziroma digitalne komunikacije kot tiste sestavine sodobnosti, ki lahko mimogrede uniči kariere in življenja. Druga se tudi nekoliko nanaša na to, in sicer pri ustvarjanju preganjavičnega vtisa, da smo vsi samo igralci lastnih življenj, oziroma del neke režirane sheme, vključno z begunci, ki se znajdejo v tej »igri«. Tretja pa je vloga vzhodne Evrope oziroma Hrvaške, kjer se odvije večina fiktivne zgodbe, kot tistega brezpravnega teritorija, kjer je za ustrezen denar dovoljeno dobesedno vse … Mogoče pa je Lov le zadel nekaj tarč v polno.
Skupina bogatašev ugrabi 12 ljudi, da jih bodo lovili. Vse pa seveda ne gre po načrtih, ker je med ugrabljenimi ženska, ki se v situaciji znajde bolje od lovcev.
Zasebno letalo dostavi na jaso sredi neznane pokrajine ducat uspavanih neznancev, in ko se ti zbudijo ugotovijo, da se je odprl lov nanje. Med neenakopravno borbo za preživetje skušajo ugotoviti, kaj jih povezuje in kaj se pravzaprav dogaja.
Film Lov Craiga Zobla je vešče zrežirana akcijska srhljivka, ki dobro pozna pravila podžanra; temu bi lahko rekli tudi svojevrstna odštevanka oziroma igra mačke z mišjo. Vendar hkrati pravila tudi ukrivlja na precej podoben način kot pred časom satirična srhljivka Zbeži! – skratka, celovečerec izrablja pripovedni okvir in narativne zapovedi nekega »nižjega žanra« za spoj družbenega komentarja, posmeha in satire.
Pri scenariju za film Lov je sodeloval tudi Damon Lindelof, avtor vplivne serije Skrivnostni otok, tako da ne gre ravno za nek obroben nizkoproračunski projekt; je pa povzročil škandal že pred distribucijo, večkrat preloženo najprej zaradi strelskih pohodov v Ameriki in nato zaradi izbruha koronavirusne epidemije. Sila užaljeni sta bili obe domnevno prikazani strani, tako bogataška liberalna elita, ki naj bi si lahko nekaznovano privoščila čisto vse, kot republikanski podeželski sloj, na katerega naj bi bil dobesedno dovoljen odprt lov. Glede na ta domnevna izhodišča, zaradi katerih so bili avtorji celovečerca deležni vnaprejšnjih očitkov, je končni rezultat presenetljivo brezzoba in resnično uravnotežena politična satira, ki karikira vse vpletene in stereotipe bolj utrjuje, kot pa jih ruši.
Izpostavili bi tri zanimive prvine: prva je prikaz družbenih omrežij oziroma digitalne komunikacije kot tiste sestavine sodobnosti, ki lahko mimogrede uniči kariere in življenja. Druga se tudi nekoliko nanaša na to, in sicer pri ustvarjanju preganjavičnega vtisa, da smo vsi samo igralci lastnih življenj, oziroma del neke režirane sheme, vključno z begunci, ki se znajdejo v tej »igri«. Tretja pa je vloga vzhodne Evrope oziroma Hrvaške, kjer se odvije večina fiktivne zgodbe, kot tistega brezpravnega teritorija, kjer je za ustrezen denar dovoljeno dobesedno vse … Mogoče pa je Lov le zadel nekaj tarč v polno.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov