Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Dušanka Zabukovec; Cankarjeva založba (Moderni klasiki), 2019
Angleški častnik in diplomat ter velikan britanske književnosti 20. stoletja Evelyn Waugh, ki so mu starši v pričakovanju rojstva hčerke nadeli žensko ime, je zamisel za roman Ekskluziva dobil kot poročevalec v Abesiniji. Glavni junak romana, postavljenega v izmišljeno vzhodnoafriško državo Izmajlijo, je novinar William Boot, ki ga urednik pošlje poročat o vojnih razmerah v z rudami bogato državo. Čeprav se Waugh niti z eno besedo ne dotakne britanskega kolonializma v Afriki, ni naključje, da se za prevlado v Izmajliji poleg Britancev, ki se nekako ves čas držijo ob strani, bojujejo Nemci in Rusi in za protiutež karizmatičnemu predsedniku Jacksonu nastavijo svoje politične kandidate, o katerih protagonist Boot izjavi:
“Nemci so se s kar najmanjšo mero razsodnosti odločili, da za predvidenega diktatorja postavijo domačina prostaškega značaja, imenovanega Smiles. Nikoli se ga nisem resno bal. Rusi so bolj prekanjeno podkupili stranko Mladih Izmajlijcev, in kot vidite, so trenutno na boljšem.”
Do fiktivne afriške države na določenih mestih kaže omalovažujoč odnos, saj bralec dobi občutek, da se na obeh straneh vojaškega spopada nahajajo primitivni in neukročeni barbari. Med opisom političnih razmer se ne more izogniti črnemu humorju in svojevrstnemu cinizmu. Ko na primer opisuje govor doktorja Benita, ki poveljuje skupini Mladih Izmajlijcev, arogantno navrže: “Za nedeljo je razglasil odpravo suženjstva in kliče prostovoljce za desetdnevni deseturni teden. Menim, da priložnosti ni izbral ravno tankočutno.” Waugh je namreč že med službovanjem v Abesiniji za Daily Mail poročal o kronanju Haileja Selassieja, o katerem v nasprotju z večino britanskih izobražencev ni imel najboljšega mnenja, zato je v Mussolinijevi kolonializaciji ozemlja videl “kulturno poslanstvo” Italije nad barbarsko državo. Svoje izkušnje je popisal v knjigi Waugh v Abesiniji, ki je izšla leta 1936, dve leti po romanu Prgišče prahu, o katerem je avtor izjavil, da je v njem “povedal vse, kar je imel povedati o humanizmu ali bolje o tem, kakšno je lahko življenje brez vere”.
Roman Ekskluziva, ki je v izvirniku izšel daljnega leta 1938, je razdeljen na tri poglavja. V prvem sledimo protagonistu v Londonu, ko se pripravlja na odhod v Izmajlijo, v drugem smo priča dinamičnemu političnemu dogajanju v tej afriški državi, v tretjem pa se vrnemo v London, kjer na banketu lorda Copperja, urednika dnevnika Zverina, sledimo nepričakovanemu razpletu zgodbe. Čeprav bi marsikdo zmotno predvideval, da je osrednja nit zgodbe geopolitična igra velesil, gre v romanu Ekskluziva bolj kot ne za avtorjev odnos do novinarstva in medijev. Že na začetku 20. stoletja so se novinarji in dopisniki iz tujine soočali s podobnimi izzivi in problemi kot danes. Waugh s pretanjeno žilico za sarkazem pokaže na zvijače in laži novinarjev, da bi zgodbo v očeh urednikov in bralcev naredili čim bolj privlačno. Prav zato se v romanu poleg glavnega junaka pojavita še narcisoidna novinarja, ki se držita zase in si izmišljata zgodbe v hotelu, namesto da bi preverjala resnično dogajanje na terenu: aroganten britanski novinar sir Jocelyn Hitchcock postavlja v ospredje le svoje potrebe, ameriški novinar Welock Jakes pa si izmišlja dogodke, da bi bili videti čim bolj zanimivi, medtem ko piše lastno knjigo, za katero je pred tem pokasiral honorar. Waugh, ki je med drugo svetovno vojno dodobra spoznal pasti vojnega dopisništva, je na hudomušen način opisal novinarje, ki si kradejo brzojavke in pretiravajo v čustvenem izražanju, da bi pridobili prednost pred drugimi in poželi pohvalo šefov, Čeprav se glavni junak predaja svoji poročevalski nalogi in ga odnosi z ljudmi na terenu precej zaznamujejo, je še vedno močno navezan na angleško podeželje, h kateremu stremi z vsakim dihom. Tudi ljubezensko razmerje s poročenim nemškim dekletom ga ne spravi v dobro voljo.
Roman Ekskluziva zaznamujejo ironični monologi in duhoviti dialogi, s katerimi pisatelj Evelyn Waugh prikaže vso čustveno paleto novinarskega poklica, ki v negotovih vojnih razmerah zavzame nove razsežnosti. Ob tem opozarja, kako spolzka in zmanipulirana je lahko resnica, ko gre za obračun velikih političnih sil in željo po vzdrževanju monopola na področju medijev. Waugh brez dlake na jeziku potrjuje, da je resnica konstrukt, ki nastane kot rezultat vloženih finančnih sredstev interesnih skupin, ki želijo predstaviti vojno z vidika geostrateškega imperializma, ne pa iz perspektive najsiromašnejših državljanov, ki v spopadih plačajo najvišjo ceno.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Dušanka Zabukovec; Cankarjeva založba (Moderni klasiki), 2019
Angleški častnik in diplomat ter velikan britanske književnosti 20. stoletja Evelyn Waugh, ki so mu starši v pričakovanju rojstva hčerke nadeli žensko ime, je zamisel za roman Ekskluziva dobil kot poročevalec v Abesiniji. Glavni junak romana, postavljenega v izmišljeno vzhodnoafriško državo Izmajlijo, je novinar William Boot, ki ga urednik pošlje poročat o vojnih razmerah v z rudami bogato državo. Čeprav se Waugh niti z eno besedo ne dotakne britanskega kolonializma v Afriki, ni naključje, da se za prevlado v Izmajliji poleg Britancev, ki se nekako ves čas držijo ob strani, bojujejo Nemci in Rusi in za protiutež karizmatičnemu predsedniku Jacksonu nastavijo svoje politične kandidate, o katerih protagonist Boot izjavi:
“Nemci so se s kar najmanjšo mero razsodnosti odločili, da za predvidenega diktatorja postavijo domačina prostaškega značaja, imenovanega Smiles. Nikoli se ga nisem resno bal. Rusi so bolj prekanjeno podkupili stranko Mladih Izmajlijcev, in kot vidite, so trenutno na boljšem.”
Do fiktivne afriške države na določenih mestih kaže omalovažujoč odnos, saj bralec dobi občutek, da se na obeh straneh vojaškega spopada nahajajo primitivni in neukročeni barbari. Med opisom političnih razmer se ne more izogniti črnemu humorju in svojevrstnemu cinizmu. Ko na primer opisuje govor doktorja Benita, ki poveljuje skupini Mladih Izmajlijcev, arogantno navrže: “Za nedeljo je razglasil odpravo suženjstva in kliče prostovoljce za desetdnevni deseturni teden. Menim, da priložnosti ni izbral ravno tankočutno.” Waugh je namreč že med službovanjem v Abesiniji za Daily Mail poročal o kronanju Haileja Selassieja, o katerem v nasprotju z večino britanskih izobražencev ni imel najboljšega mnenja, zato je v Mussolinijevi kolonializaciji ozemlja videl “kulturno poslanstvo” Italije nad barbarsko državo. Svoje izkušnje je popisal v knjigi Waugh v Abesiniji, ki je izšla leta 1936, dve leti po romanu Prgišče prahu, o katerem je avtor izjavil, da je v njem “povedal vse, kar je imel povedati o humanizmu ali bolje o tem, kakšno je lahko življenje brez vere”.
Roman Ekskluziva, ki je v izvirniku izšel daljnega leta 1938, je razdeljen na tri poglavja. V prvem sledimo protagonistu v Londonu, ko se pripravlja na odhod v Izmajlijo, v drugem smo priča dinamičnemu političnemu dogajanju v tej afriški državi, v tretjem pa se vrnemo v London, kjer na banketu lorda Copperja, urednika dnevnika Zverina, sledimo nepričakovanemu razpletu zgodbe. Čeprav bi marsikdo zmotno predvideval, da je osrednja nit zgodbe geopolitična igra velesil, gre v romanu Ekskluziva bolj kot ne za avtorjev odnos do novinarstva in medijev. Že na začetku 20. stoletja so se novinarji in dopisniki iz tujine soočali s podobnimi izzivi in problemi kot danes. Waugh s pretanjeno žilico za sarkazem pokaže na zvijače in laži novinarjev, da bi zgodbo v očeh urednikov in bralcev naredili čim bolj privlačno. Prav zato se v romanu poleg glavnega junaka pojavita še narcisoidna novinarja, ki se držita zase in si izmišljata zgodbe v hotelu, namesto da bi preverjala resnično dogajanje na terenu: aroganten britanski novinar sir Jocelyn Hitchcock postavlja v ospredje le svoje potrebe, ameriški novinar Welock Jakes pa si izmišlja dogodke, da bi bili videti čim bolj zanimivi, medtem ko piše lastno knjigo, za katero je pred tem pokasiral honorar. Waugh, ki je med drugo svetovno vojno dodobra spoznal pasti vojnega dopisništva, je na hudomušen način opisal novinarje, ki si kradejo brzojavke in pretiravajo v čustvenem izražanju, da bi pridobili prednost pred drugimi in poželi pohvalo šefov, Čeprav se glavni junak predaja svoji poročevalski nalogi in ga odnosi z ljudmi na terenu precej zaznamujejo, je še vedno močno navezan na angleško podeželje, h kateremu stremi z vsakim dihom. Tudi ljubezensko razmerje s poročenim nemškim dekletom ga ne spravi v dobro voljo.
Roman Ekskluziva zaznamujejo ironični monologi in duhoviti dialogi, s katerimi pisatelj Evelyn Waugh prikaže vso čustveno paleto novinarskega poklica, ki v negotovih vojnih razmerah zavzame nove razsežnosti. Ob tem opozarja, kako spolzka in zmanipulirana je lahko resnica, ko gre za obračun velikih političnih sil in željo po vzdrževanju monopola na področju medijev. Waugh brez dlake na jeziku potrjuje, da je resnica konstrukt, ki nastane kot rezultat vloženih finančnih sredstev interesnih skupin, ki želijo predstaviti vojno z vidika geostrateškega imperializma, ne pa iz perspektive najsiromašnejših državljanov, ki v spopadih plačajo najvišjo ceno.
Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Neveljaven email naslov