Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za gledalca je Lara nadvse intenzivna, morda celo boleča izkušnja. A prav to jo naredi tako posebno.
Vsakdo, ki se še spomni težavnega poroda in prvih negotovih korakov domače kinematografije v desetletju po osamosvojitvi ter se hkrati zaveda, v kako omejujočih produkcijskih pogojih je ta vseskozi delovala (od majhnosti trga do kronične finančne podhranjenosti), bi ji moral brez pomislekov in obotavljanja priznati vsaj eno. In sicer, da je to, kar ji je v zadnjih dveh desetletjih uspelo narediti v pogledu mednarodne prepoznavnosti in uveljavitve, pravi mali čudež. K temu so nedvomno v največji meri pripomogli odmevni mednarodni uspehi posameznih filmskih del, a pomembno vlogo so odigrala tudi njena sodelovanja v mednarodnih koprodukcijah, skozi katera so se v mednarodnem prostoru uveljavili tudi domači direktorji fotografije, producenti, scenaristi in ostali. Pa vendar, če izvzamemo t. i. manjšinske koprodukcije, ki so običajno bolj regijsko naravnane, so gostovanja domačih režiserjev ali scenaristov v mednarodnih produkcijah še vedno izjemno redka. Naštejemo lahko par skupinskih projektov, t. i. omnibusov, pri katerih sta kot sorežiserja sodelovala na primer Jan Cvitkovič in Damjan Kozole, in še nekaj malega gostovanj, kot sta bili na primer Mitje Okorna v okviru poljske kinematografije ter Olma Omerzuja v okviru češke.
Prav zaradi tega smo se v lanskem letu iskreno razveseli festivalskih uspehov Lare, drugega celovečernega filma nemškega režiserja Jana-Oleja Gersterja, za katerega je scenarij prispeval Blaž Kutin. O upravičenosti množice nagrad, ki jih je prejelo to filmsko delo, med drugim tudi na festivalu A kategorije (v Karlovih Varih je namreč prejel tri – posebno nagrado glavne žirije, nagrado ekumenske žirije ter nagrado za najboljšo igralko), smo se nekateri lahko z navdušenjem prepričali že lani, ko je bil film prikazan v tekmovalni sekciji Liffa (mimogrede, tudi pri nas je prejel posebno omembo glavne žirije). Za vse, ki ste ga morda spregledali, pa se nova priložnost ponuja zdaj, ko je to sijajno filmsko delo končno prišlo na spored domačih kinodvoran.
Ime scenarista, Blaža Kutina, bo za mnoge verjetno neznanka, pa čeprav je Blaž že leta 2008 posnel svoj celovečerni prvenec, Nikoli nisva šla v Benetke, desetletje pozneje pa je za svoj kratki film Zadnji dnevi Rudolfa Nietscheja na portoroškem festivalu prejel celo vesno. A kot “naturščik”, režiser brez formalne akademijske izobrazbe (je pa diplomirani etnolog in sociolog kulture), pod okriljem domače kinematografije, žal, ni dobil prave priložnosti. No, upati je, da se bo po Lari to vendarle spremenilo.
Srečanje z Laro nam namreč nedvoumno razkrije, da je bil poleg izrazito domišljene in dosledno udejanjene, a tudi zadržane, skoraj asketske režije Jana-Oleja Gersterja ter preprosto sijajne interpretacije glavne igralke, Corinne Harfouch, priznane nemške gledališke in filmske igralke, prav scenarij tisti ključni, morda celo odločilni element, ki je pripomogel k takemu uspehu film. Zgodba o 60-letni Lari, katere življenje se sprva zdi tako brezupno in prazno, do sterilnosti očiščeno vsega, kar je povezano s človeško toplino in bližino, da zanjo pravzaprav ni razlike med tem, ali stopi skozi vrata ali pa se požene skozi okno svojega blokovskega stanovanja, ter njenem zapletenem odnosom s sinom edincem, ki še najbolj spominja na sadomazohistično igro, je namreč vse prej kot “lahkotna”; tako z vidika snovi, ki jo je potrebno pretvoriti v filmske podobe, kot tudi v razmerju do gledalca. In prav tu se izrazi vsa sijajnost Kutinovega scenarija. Napisal je namreč skrajno kompleksen psihološki portret glavnega lika, ki pa se na svoji poti nikoli ne znajde v slepi ulici, pa čeprav je zamejen le s časom enega samega dneva; ki gledalca nikoli ne prikrajša za intenzivnost in silovitost videnega, in čeprav ga do cilja pripelje po najkrajši možni poti, brez nepotrebnih panoramskih obvozov. Skratka portret, ki prav zaradi navedenih lastnosti scenarija, a seveda tudi dosledno udejanjene režije, gledalčevo pozornost ujame že s prvim prizorom in je vse do konca več ne izpusti, pa čeprav ga popelje mimo množice likov ter skozi številne sunkovite obrate in silovite čustvene izbruhe. Za gledalca je Lara nadvse intenzivna, morda celo boleča izkušnja. A prav to jo naredi tako posebno.
Za gledalca je Lara nadvse intenzivna, morda celo boleča izkušnja. A prav to jo naredi tako posebno.
Vsakdo, ki se še spomni težavnega poroda in prvih negotovih korakov domače kinematografije v desetletju po osamosvojitvi ter se hkrati zaveda, v kako omejujočih produkcijskih pogojih je ta vseskozi delovala (od majhnosti trga do kronične finančne podhranjenosti), bi ji moral brez pomislekov in obotavljanja priznati vsaj eno. In sicer, da je to, kar ji je v zadnjih dveh desetletjih uspelo narediti v pogledu mednarodne prepoznavnosti in uveljavitve, pravi mali čudež. K temu so nedvomno v največji meri pripomogli odmevni mednarodni uspehi posameznih filmskih del, a pomembno vlogo so odigrala tudi njena sodelovanja v mednarodnih koprodukcijah, skozi katera so se v mednarodnem prostoru uveljavili tudi domači direktorji fotografije, producenti, scenaristi in ostali. Pa vendar, če izvzamemo t. i. manjšinske koprodukcije, ki so običajno bolj regijsko naravnane, so gostovanja domačih režiserjev ali scenaristov v mednarodnih produkcijah še vedno izjemno redka. Naštejemo lahko par skupinskih projektov, t. i. omnibusov, pri katerih sta kot sorežiserja sodelovala na primer Jan Cvitkovič in Damjan Kozole, in še nekaj malega gostovanj, kot sta bili na primer Mitje Okorna v okviru poljske kinematografije ter Olma Omerzuja v okviru češke.
Prav zaradi tega smo se v lanskem letu iskreno razveseli festivalskih uspehov Lare, drugega celovečernega filma nemškega režiserja Jana-Oleja Gersterja, za katerega je scenarij prispeval Blaž Kutin. O upravičenosti množice nagrad, ki jih je prejelo to filmsko delo, med drugim tudi na festivalu A kategorije (v Karlovih Varih je namreč prejel tri – posebno nagrado glavne žirije, nagrado ekumenske žirije ter nagrado za najboljšo igralko), smo se nekateri lahko z navdušenjem prepričali že lani, ko je bil film prikazan v tekmovalni sekciji Liffa (mimogrede, tudi pri nas je prejel posebno omembo glavne žirije). Za vse, ki ste ga morda spregledali, pa se nova priložnost ponuja zdaj, ko je to sijajno filmsko delo končno prišlo na spored domačih kinodvoran.
Ime scenarista, Blaža Kutina, bo za mnoge verjetno neznanka, pa čeprav je Blaž že leta 2008 posnel svoj celovečerni prvenec, Nikoli nisva šla v Benetke, desetletje pozneje pa je za svoj kratki film Zadnji dnevi Rudolfa Nietscheja na portoroškem festivalu prejel celo vesno. A kot “naturščik”, režiser brez formalne akademijske izobrazbe (je pa diplomirani etnolog in sociolog kulture), pod okriljem domače kinematografije, žal, ni dobil prave priložnosti. No, upati je, da se bo po Lari to vendarle spremenilo.
Srečanje z Laro nam namreč nedvoumno razkrije, da je bil poleg izrazito domišljene in dosledno udejanjene, a tudi zadržane, skoraj asketske režije Jana-Oleja Gersterja ter preprosto sijajne interpretacije glavne igralke, Corinne Harfouch, priznane nemške gledališke in filmske igralke, prav scenarij tisti ključni, morda celo odločilni element, ki je pripomogel k takemu uspehu film. Zgodba o 60-letni Lari, katere življenje se sprva zdi tako brezupno in prazno, do sterilnosti očiščeno vsega, kar je povezano s človeško toplino in bližino, da zanjo pravzaprav ni razlike med tem, ali stopi skozi vrata ali pa se požene skozi okno svojega blokovskega stanovanja, ter njenem zapletenem odnosom s sinom edincem, ki še najbolj spominja na sadomazohistično igro, je namreč vse prej kot “lahkotna”; tako z vidika snovi, ki jo je potrebno pretvoriti v filmske podobe, kot tudi v razmerju do gledalca. In prav tu se izrazi vsa sijajnost Kutinovega scenarija. Napisal je namreč skrajno kompleksen psihološki portret glavnega lika, ki pa se na svoji poti nikoli ne znajde v slepi ulici, pa čeprav je zamejen le s časom enega samega dneva; ki gledalca nikoli ne prikrajša za intenzivnost in silovitost videnega, in čeprav ga do cilja pripelje po najkrajši možni poti, brez nepotrebnih panoramskih obvozov. Skratka portret, ki prav zaradi navedenih lastnosti scenarija, a seveda tudi dosledno udejanjene režije, gledalčevo pozornost ujame že s prvim prizorom in je vse do konca več ne izpusti, pa čeprav ga popelje mimo množice likov ter skozi številne sunkovite obrate in silovite čustvene izbruhe. Za gledalca je Lara nadvse intenzivna, morda celo boleča izkušnja. A prav to jo naredi tako posebno.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Neveljaven email naslov