Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vesna Liponik: roko razje

06.07.2020

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Jure Franko.

Ljubljana, Škuc (Zbirka Lambda), 2019

Pesniška zbirka Vesne Liponik roko razje res deluje kot fragmentirana, z natrgano skladnjo, kot na hrbtni strani zbirke piše Uroš Prah, toda hkrati vsebuje tudi eksaktnost. Recimo, da se ta v prvi vrsti dotika subjekta. Ne klasičnega lirskega subjekta, saj slutimo, da govorjenje nima več izvora, pač pa gre zgolj še za govorjenje, ki se poraja samo od sebe; največ kar si je mogoče predstavljati, je, da gre za subjekt na delu. Recimo, da gomazi, grebe, dolbe, zlaga, prelaga, sesa …, stalna dejavnost, skratka, zaradi katere življenje poteka kot tok. Subjekt življenja je torej subjekt na delu in to delo “za življenje” mobilizira več registrov delovanja. Na enem od njih je treba v past ujeti “teror prisotnosti”, kot je zapisano v eni od pesmi, včasih celo smrt, ki se jo potem skuša zamenjati za nekaj drugega. To “menjavo” pa lahko povzroči le absolutna razprtost. Ko je teren pripravljen, jama izkopana, se z jezikovno spretnostjo, predvsem pa z uvidi, vabi drugega vanjo.

Cilj ni, da se drugega vklene in njegovo telo ovije v mrežo, pač pa je cilj proces, fluidnost, zrcaljenje, nastajanje. V središču tega poplavljanja je telo, dejanskost snovi, na katero se nato navezujejo številne lastnosti. Pri tem je pomenljivo, da telesu ni dodeljen noben notranji smisel. In tudi sicer strogo gledano v drami življenja telo samo ne pomeni nič. Je le sveženj procesov. Ječanje, dretje, rast dlak nimajo nobenega prvobitnega pomena, zato je torej v vsaki telesnosti nekaj stvarnosti. In večna razpršenost, raztreščenost, v katero naletimo v zbirki roko razje, je natanko to: preprečevanje, da telo ne bi padlo v popolno stvarnost, da ne bi bilo banalizirano ali da ne bi postalo objekt. Temu se je mogoče izogniti le na en način: na dvoumen način obstoja, ko telo obstaja kot, citiram: “provizorično, odvzeto in / kakor da bi bilo / kaj bolj blagodejno od več nadstropij / nad veko med / odori”. Kar lahko telo naredi, je, da se pretvarja pred sabo in pred drugimi, pri čemer obstaja kot skupek organov.

Telo v pesniški zbirki Vesne Liponik ni središče singularnosti, pač se daje v izčrpavanje drugemu. Zmožnost ločiti se od lastnega telesa je torej prvi pogoj vsakršnega stapljanja, procesiranja. S to sukcesivnostjo lahko subjekt po potrebi menja identitete, morda lahko celo potvori svoj obstoj in, kar je bistveno, se znebi znakov podrejanja. Na ta način je mogoče zajeti “telesnost indijskega mesarja”, ugledati “podzemno katedralo” ali sočustvovati “z bikom, ki je pobegnil iz klavnice”. Tisti ki se v nekem trenutku lahko loči od delov telesa, lahko v naslednjem trenutku, ko je proces zaključen, telo spet dobi nazaj. To ne pomeni, da je katerikoli del telesa presežen, ampak da telo lahko obstaja tudi v takšni raztreščeni formi in da prvina telesa posledično ni v simbolni povzdignjenosti; bolj kot o telesu, je v tej zbirki morda smiselno govoriti o organih ali – kot bi temu rekel Achille Mbembe – reverzibilnosti fragmentov.

Namesto s simbolno protislovnostjo imamo v zbirki roko razje opraviti z instrumentalnostjo. Ta se kaže tudi z neobičajno metaforiko in mešanjem jezikovnih registrov. Rdeča nit zbirke je telo, ki je živo, kolikor se njegovi organi, torej ušesa, usta, roke, bradavice, izražajo. Prav to razgrinjanje telesnih delov, njihova voljnost in dosegljivost za drugega – ali bolje: za drugo, saj Vesna Liponik zelo eksplicitno govori o lezbičnem razmerju – so vzrok, da obstaja fantazmatska realnost. Prvi pogoj za kaj takšnega je večno premikanje; telo je ustvarjeno za goltanje, naprezanje, stopnjevanje – šele tedaj lahko govorimo o prebijajočem se subjektu. Njegov cilj ni jasen: gre za samovoljno izstopanje in vstopanje. Verjetno bi bilo mogoče govoriti o njegovih različnih fazah, kar lepo prihaja na plan v določenih razdelkih zbirke.

Posebnost zbirke roko razje pa niso le presenetljive metafore ali sposobnost preobražanja, pri čemer gre za preobrazbo v najboljšem pomenu besede, ampak tudi vprašanje identitete. V kontekstu, v katerem se obstoj navezuje na zelo malo stvari, je identiteto mogoče “uveljavljati” le kot nekaj bežnega. Izstopanje iz sebe glede na to, da nikoli ni jasno, ali se bo mogoče vrniti, pogojuje tudi dobršno mero tesnobnosti. Pesmi je torej mogoče brati kot postanke v posamezni obliki bivajočega ali pa v posamezni konstelaciji. Očitno se pesnica zaveda, da je treba to bivajoče ob pravem času zapustiti, se z njim poigrati, nato pa raztreščiti nežnost, jo pozabiti in jo nekoč, nekje spet privzeti. Zaradi vsega tega in kljub svoji prizemljenosti je pesniška zbirka Vesne Liponik roko razje polna vrtincev, vrtoglavosti in verjetno tudi krožnosti, predvsem pa se skuša otresti vsakršnega lastništva. Ali kot pravi v čisto zadnji pesmi:

“gozd gori / si ta gozd imenoval / moj - / misliš da zato gori.”


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Vesna Liponik: roko razje

06.07.2020

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Jure Franko.

Ljubljana, Škuc (Zbirka Lambda), 2019

Pesniška zbirka Vesne Liponik roko razje res deluje kot fragmentirana, z natrgano skladnjo, kot na hrbtni strani zbirke piše Uroš Prah, toda hkrati vsebuje tudi eksaktnost. Recimo, da se ta v prvi vrsti dotika subjekta. Ne klasičnega lirskega subjekta, saj slutimo, da govorjenje nima več izvora, pač pa gre zgolj še za govorjenje, ki se poraja samo od sebe; največ kar si je mogoče predstavljati, je, da gre za subjekt na delu. Recimo, da gomazi, grebe, dolbe, zlaga, prelaga, sesa …, stalna dejavnost, skratka, zaradi katere življenje poteka kot tok. Subjekt življenja je torej subjekt na delu in to delo “za življenje” mobilizira več registrov delovanja. Na enem od njih je treba v past ujeti “teror prisotnosti”, kot je zapisano v eni od pesmi, včasih celo smrt, ki se jo potem skuša zamenjati za nekaj drugega. To “menjavo” pa lahko povzroči le absolutna razprtost. Ko je teren pripravljen, jama izkopana, se z jezikovno spretnostjo, predvsem pa z uvidi, vabi drugega vanjo.

Cilj ni, da se drugega vklene in njegovo telo ovije v mrežo, pač pa je cilj proces, fluidnost, zrcaljenje, nastajanje. V središču tega poplavljanja je telo, dejanskost snovi, na katero se nato navezujejo številne lastnosti. Pri tem je pomenljivo, da telesu ni dodeljen noben notranji smisel. In tudi sicer strogo gledano v drami življenja telo samo ne pomeni nič. Je le sveženj procesov. Ječanje, dretje, rast dlak nimajo nobenega prvobitnega pomena, zato je torej v vsaki telesnosti nekaj stvarnosti. In večna razpršenost, raztreščenost, v katero naletimo v zbirki roko razje, je natanko to: preprečevanje, da telo ne bi padlo v popolno stvarnost, da ne bi bilo banalizirano ali da ne bi postalo objekt. Temu se je mogoče izogniti le na en način: na dvoumen način obstoja, ko telo obstaja kot, citiram: “provizorično, odvzeto in / kakor da bi bilo / kaj bolj blagodejno od več nadstropij / nad veko med / odori”. Kar lahko telo naredi, je, da se pretvarja pred sabo in pred drugimi, pri čemer obstaja kot skupek organov.

Telo v pesniški zbirki Vesne Liponik ni središče singularnosti, pač se daje v izčrpavanje drugemu. Zmožnost ločiti se od lastnega telesa je torej prvi pogoj vsakršnega stapljanja, procesiranja. S to sukcesivnostjo lahko subjekt po potrebi menja identitete, morda lahko celo potvori svoj obstoj in, kar je bistveno, se znebi znakov podrejanja. Na ta način je mogoče zajeti “telesnost indijskega mesarja”, ugledati “podzemno katedralo” ali sočustvovati “z bikom, ki je pobegnil iz klavnice”. Tisti ki se v nekem trenutku lahko loči od delov telesa, lahko v naslednjem trenutku, ko je proces zaključen, telo spet dobi nazaj. To ne pomeni, da je katerikoli del telesa presežen, ampak da telo lahko obstaja tudi v takšni raztreščeni formi in da prvina telesa posledično ni v simbolni povzdignjenosti; bolj kot o telesu, je v tej zbirki morda smiselno govoriti o organih ali – kot bi temu rekel Achille Mbembe – reverzibilnosti fragmentov.

Namesto s simbolno protislovnostjo imamo v zbirki roko razje opraviti z instrumentalnostjo. Ta se kaže tudi z neobičajno metaforiko in mešanjem jezikovnih registrov. Rdeča nit zbirke je telo, ki je živo, kolikor se njegovi organi, torej ušesa, usta, roke, bradavice, izražajo. Prav to razgrinjanje telesnih delov, njihova voljnost in dosegljivost za drugega – ali bolje: za drugo, saj Vesna Liponik zelo eksplicitno govori o lezbičnem razmerju – so vzrok, da obstaja fantazmatska realnost. Prvi pogoj za kaj takšnega je večno premikanje; telo je ustvarjeno za goltanje, naprezanje, stopnjevanje – šele tedaj lahko govorimo o prebijajočem se subjektu. Njegov cilj ni jasen: gre za samovoljno izstopanje in vstopanje. Verjetno bi bilo mogoče govoriti o njegovih različnih fazah, kar lepo prihaja na plan v določenih razdelkih zbirke.

Posebnost zbirke roko razje pa niso le presenetljive metafore ali sposobnost preobražanja, pri čemer gre za preobrazbo v najboljšem pomenu besede, ampak tudi vprašanje identitete. V kontekstu, v katerem se obstoj navezuje na zelo malo stvari, je identiteto mogoče “uveljavljati” le kot nekaj bežnega. Izstopanje iz sebe glede na to, da nikoli ni jasno, ali se bo mogoče vrniti, pogojuje tudi dobršno mero tesnobnosti. Pesmi je torej mogoče brati kot postanke v posamezni obliki bivajočega ali pa v posamezni konstelaciji. Očitno se pesnica zaveda, da je treba to bivajoče ob pravem času zapustiti, se z njim poigrati, nato pa raztreščiti nežnost, jo pozabiti in jo nekoč, nekje spet privzeti. Zaradi vsega tega in kljub svoji prizemljenosti je pesniška zbirka Vesne Liponik roko razje polna vrtincev, vrtoglavosti in verjetno tudi krožnosti, predvsem pa se skuša otresti vsakršnega lastništva. Ali kot pravi v čisto zadnji pesmi:

“gozd gori / si ta gozd imenoval / moj - / misliš da zato gori.”


04.10.2021

Elena Ferrante: Zlagano življenje odraslih

Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič Bere Ana Bohte.


04.10.2021

Jela Krečič: Zmote neprevaranih

Avtor recenzije: Urban Tarman Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Bina Štampe Žmavc: Drobne pesmi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Jure Franko in Ana Bohte.


04.10.2021

Jasmin B. Frelih: Piksli

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere: Ana Bohte


03.10.2021

A. P. Čehov: Češnjev vrt - premiera v MGL

Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani


01.10.2021

Okus lakote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


01.10.2021

Ni čas za smrt

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani


29.09.2021

Ivana Sajko: Nekoč se bova temu smejala

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Elena Švarc: Zakaj vsi ne vidijo angelov

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.


27.09.2021

Tonnac, Carriere, Eco: Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.


27.09.2021

Petja Rijavec: Meter in pol pomladi

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


27.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.09.2021

Požigalci

POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:


26.09.2021

Drago Jančar, Janez Pipan: To noč sem jo videl

Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović


24.09.2021

Oče

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

O slavnosti in gostih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Nekoč so bili ljudje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2021

Joe Orton: Norišnica d.o.o.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 50 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov