Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Jure Franko.
Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Beletrina, 2020
Z drugim delom triptiha O čem pripoveduje pepel, zgodbi o znamenitem perzijskem filozofu, astronomu, matematiku in pesniku Omarju Hajamu, je bosenski književnik Dževad Karahasan preklopil v višjo prestavo. V primerjavi s prvim romanom Seme smrti, le deloma uspeli srednjeveški kriminalki, ki je pretirano hlinila Ecovo Ime rože, je Tolažba nočnega neba polnokrven – in vročekrven – politični triler iz enajstega stoletja, obdobja Hajamove zrelosti in slave, ki mu jo prinese objava novega koledarja in status dvornega astronoma.
Če je bilo Seme smrti še razmeroma intimna zgodba o preiskavi pomembneževe zastrupitve, je Tolažba nočnega neba, v izvirniku objavljena leta 2015, velik roman o vzpostavitvi političnega zemljevida Bližnjega vzhoda, o razmerju med Isfahanom in Bagdadom, dvornih spletkah, oportunih svetovalcih in vse bolj krvoločnih vojaških strategih, ki trasirajo pot centralizirani in radikalizirani oblasti, kakršne v mnogih instancah poznamo tudi danes. V tem je tudi svežina in daljnosežnost Karahasanovega romana, saj kljub srednjeveškemu melosu govori o sodobnem svetu, kakor je v Alamutu, duhovnem bratu Tolažbe nočnega neba, pisal tudi Vladimir Bartol.
Karahasan pripoved začenja s slavjem v Isfahanu ob Hajamovi prenovi koledarja, a kot nas uči zgodovina, je veselje le zametek nečesa novega, bolj ambicioznega in destruktivnega. Dogodki med drugim poglobijo nesoglasja med sultanovimi privrženci in zmernim, danes bi rekli sredinsko usmerjenim sultanovim vezirjem, sivo eminenco dvora in resničnim vladarjem cesarstva, čigar pragmatičnost nastopa v odločnem nasprotju do sultanovega konservatizma. Sultanov krog zagovarja brutalno, vojaško podprto širitev cesarstva, vezirjeva ideja o široko razvejani vohunski službi, nekakšnem srednjeveškem Stasiju, pa je prava mala šola politične daljnovidnosti, ki jo lahko ogrozi le prihod prišleka, zloglasnega, alamutovsko fanatičnega Hasana el Sabaha, ideologa skrivne »države v državi«, ki naj bi jo oblikovali po zgledu finančno samozadostne pajčevine in vzdrževali s terorjem. Vzporednice z absolutističnimi, centralno vodenimi političnimi sistemi dvajsetega stoletja se seveda ponujajo same od sebe.
Vsa ta pripovedna dinamika lepo ponazarja Karahasanovo idejo o zimzeleni, od nekdaj prisotni politični manipulaciji, odločevalcih iz ozadja, ki izvajajo ključne premike, o naivnosti voditeljev, ki prehitro izgubijo nadzor nad skrajnimi posamezniki. V primerjavi z radikalnim Hasanom se vezirjeve ideje – sploh za srednji vek – zdijo naravnost tolerantne in liberalne. Ob spoznanju, da sultan ne bo primeren človek za uresničitev njegovih idej, išče svojega naslednika, »nekoga, ki ve, da je država srečna samo takrat, kadar v njej vlada ravnovesje. Ravnovesje med vero in močjo, med službo svetemu in užitkom v telesnem, med revnimi in bogatimi, med starimi in mladimi, med iskanjem novega in spoštovanjem tradicije, med trgom in domačim dvoriščem, hanom in livanom, obcestno krčmo in džamijo.«
Tolažba nočnega neba se bere kot žlahtno napisan vodnik po sumljivih in amoralnih političnih tvorbah, ki jim Omar Hajam, skorajda stranski lik druge knjige, komajda sledi, saj mu v glavi zvenijo tako vezirjeve kot Hasanove ideje. Prva je vezirjeva želja po angažiranju spletkarjev in uzurpatorjev, ki bodo v boju proti upornim ljudstvom na sovražnem ozemlju z malo denarja sejali nezaupanje, obračali poveljnike drugega proti drugemu, s tem pa nasprotnika potiskali proti samouničenju. Druga je Hasanova ideja o fantomski, nevidni državi, državi brez vojske, obzidja in mest, ki bi jih bilo mogoče porušiti, skratka vseprisotna, a neotipljiva tvorba brez monolitnega telesa ali ozemlja. Hasanova ideja je še posebej zastrašujoča šolska ura, tudi zato je tako aktualna. Če na primer sodobni finančni skladi in tehnološki giganti niso lepa prispodoba Hasanovih radikalnih idej, potem je prispodoba verjetno umrla.
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Jure Franko.
Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Beletrina, 2020
Z drugim delom triptiha O čem pripoveduje pepel, zgodbi o znamenitem perzijskem filozofu, astronomu, matematiku in pesniku Omarju Hajamu, je bosenski književnik Dževad Karahasan preklopil v višjo prestavo. V primerjavi s prvim romanom Seme smrti, le deloma uspeli srednjeveški kriminalki, ki je pretirano hlinila Ecovo Ime rože, je Tolažba nočnega neba polnokrven – in vročekrven – politični triler iz enajstega stoletja, obdobja Hajamove zrelosti in slave, ki mu jo prinese objava novega koledarja in status dvornega astronoma.
Če je bilo Seme smrti še razmeroma intimna zgodba o preiskavi pomembneževe zastrupitve, je Tolažba nočnega neba, v izvirniku objavljena leta 2015, velik roman o vzpostavitvi političnega zemljevida Bližnjega vzhoda, o razmerju med Isfahanom in Bagdadom, dvornih spletkah, oportunih svetovalcih in vse bolj krvoločnih vojaških strategih, ki trasirajo pot centralizirani in radikalizirani oblasti, kakršne v mnogih instancah poznamo tudi danes. V tem je tudi svežina in daljnosežnost Karahasanovega romana, saj kljub srednjeveškemu melosu govori o sodobnem svetu, kakor je v Alamutu, duhovnem bratu Tolažbe nočnega neba, pisal tudi Vladimir Bartol.
Karahasan pripoved začenja s slavjem v Isfahanu ob Hajamovi prenovi koledarja, a kot nas uči zgodovina, je veselje le zametek nečesa novega, bolj ambicioznega in destruktivnega. Dogodki med drugim poglobijo nesoglasja med sultanovimi privrženci in zmernim, danes bi rekli sredinsko usmerjenim sultanovim vezirjem, sivo eminenco dvora in resničnim vladarjem cesarstva, čigar pragmatičnost nastopa v odločnem nasprotju do sultanovega konservatizma. Sultanov krog zagovarja brutalno, vojaško podprto širitev cesarstva, vezirjeva ideja o široko razvejani vohunski službi, nekakšnem srednjeveškem Stasiju, pa je prava mala šola politične daljnovidnosti, ki jo lahko ogrozi le prihod prišleka, zloglasnega, alamutovsko fanatičnega Hasana el Sabaha, ideologa skrivne »države v državi«, ki naj bi jo oblikovali po zgledu finančno samozadostne pajčevine in vzdrževali s terorjem. Vzporednice z absolutističnimi, centralno vodenimi političnimi sistemi dvajsetega stoletja se seveda ponujajo same od sebe.
Vsa ta pripovedna dinamika lepo ponazarja Karahasanovo idejo o zimzeleni, od nekdaj prisotni politični manipulaciji, odločevalcih iz ozadja, ki izvajajo ključne premike, o naivnosti voditeljev, ki prehitro izgubijo nadzor nad skrajnimi posamezniki. V primerjavi z radikalnim Hasanom se vezirjeve ideje – sploh za srednji vek – zdijo naravnost tolerantne in liberalne. Ob spoznanju, da sultan ne bo primeren človek za uresničitev njegovih idej, išče svojega naslednika, »nekoga, ki ve, da je država srečna samo takrat, kadar v njej vlada ravnovesje. Ravnovesje med vero in močjo, med službo svetemu in užitkom v telesnem, med revnimi in bogatimi, med starimi in mladimi, med iskanjem novega in spoštovanjem tradicije, med trgom in domačim dvoriščem, hanom in livanom, obcestno krčmo in džamijo.«
Tolažba nočnega neba se bere kot žlahtno napisan vodnik po sumljivih in amoralnih političnih tvorbah, ki jim Omar Hajam, skorajda stranski lik druge knjige, komajda sledi, saj mu v glavi zvenijo tako vezirjeve kot Hasanove ideje. Prva je vezirjeva želja po angažiranju spletkarjev in uzurpatorjev, ki bodo v boju proti upornim ljudstvom na sovražnem ozemlju z malo denarja sejali nezaupanje, obračali poveljnike drugega proti drugemu, s tem pa nasprotnika potiskali proti samouničenju. Druga je Hasanova ideja o fantomski, nevidni državi, državi brez vojske, obzidja in mest, ki bi jih bilo mogoče porušiti, skratka vseprisotna, a neotipljiva tvorba brez monolitnega telesa ali ozemlja. Hasanova ideja je še posebej zastrašujoča šolska ura, tudi zato je tako aktualna. Če na primer sodobni finančni skladi in tehnološki giganti niso lepa prispodoba Hasanovih radikalnih idej, potem je prispodoba verjetno umrla.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Neveljaven email naslov