Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Jure Franko.
Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Beletrina, 2020
Z drugim delom triptiha O čem pripoveduje pepel, zgodbi o znamenitem perzijskem filozofu, astronomu, matematiku in pesniku Omarju Hajamu, je bosenski književnik Dževad Karahasan preklopil v višjo prestavo. V primerjavi s prvim romanom Seme smrti, le deloma uspeli srednjeveški kriminalki, ki je pretirano hlinila Ecovo Ime rože, je Tolažba nočnega neba polnokrven – in vročekrven – politični triler iz enajstega stoletja, obdobja Hajamove zrelosti in slave, ki mu jo prinese objava novega koledarja in status dvornega astronoma.
Če je bilo Seme smrti še razmeroma intimna zgodba o preiskavi pomembneževe zastrupitve, je Tolažba nočnega neba, v izvirniku objavljena leta 2015, velik roman o vzpostavitvi političnega zemljevida Bližnjega vzhoda, o razmerju med Isfahanom in Bagdadom, dvornih spletkah, oportunih svetovalcih in vse bolj krvoločnih vojaških strategih, ki trasirajo pot centralizirani in radikalizirani oblasti, kakršne v mnogih instancah poznamo tudi danes. V tem je tudi svežina in daljnosežnost Karahasanovega romana, saj kljub srednjeveškemu melosu govori o sodobnem svetu, kakor je v Alamutu, duhovnem bratu Tolažbe nočnega neba, pisal tudi Vladimir Bartol.
Karahasan pripoved začenja s slavjem v Isfahanu ob Hajamovi prenovi koledarja, a kot nas uči zgodovina, je veselje le zametek nečesa novega, bolj ambicioznega in destruktivnega. Dogodki med drugim poglobijo nesoglasja med sultanovimi privrženci in zmernim, danes bi rekli sredinsko usmerjenim sultanovim vezirjem, sivo eminenco dvora in resničnim vladarjem cesarstva, čigar pragmatičnost nastopa v odločnem nasprotju do sultanovega konservatizma. Sultanov krog zagovarja brutalno, vojaško podprto širitev cesarstva, vezirjeva ideja o široko razvejani vohunski službi, nekakšnem srednjeveškem Stasiju, pa je prava mala šola politične daljnovidnosti, ki jo lahko ogrozi le prihod prišleka, zloglasnega, alamutovsko fanatičnega Hasana el Sabaha, ideologa skrivne »države v državi«, ki naj bi jo oblikovali po zgledu finančno samozadostne pajčevine in vzdrževali s terorjem. Vzporednice z absolutističnimi, centralno vodenimi političnimi sistemi dvajsetega stoletja se seveda ponujajo same od sebe.
Vsa ta pripovedna dinamika lepo ponazarja Karahasanovo idejo o zimzeleni, od nekdaj prisotni politični manipulaciji, odločevalcih iz ozadja, ki izvajajo ključne premike, o naivnosti voditeljev, ki prehitro izgubijo nadzor nad skrajnimi posamezniki. V primerjavi z radikalnim Hasanom se vezirjeve ideje – sploh za srednji vek – zdijo naravnost tolerantne in liberalne. Ob spoznanju, da sultan ne bo primeren človek za uresničitev njegovih idej, išče svojega naslednika, »nekoga, ki ve, da je država srečna samo takrat, kadar v njej vlada ravnovesje. Ravnovesje med vero in močjo, med službo svetemu in užitkom v telesnem, med revnimi in bogatimi, med starimi in mladimi, med iskanjem novega in spoštovanjem tradicije, med trgom in domačim dvoriščem, hanom in livanom, obcestno krčmo in džamijo.«
Tolažba nočnega neba se bere kot žlahtno napisan vodnik po sumljivih in amoralnih političnih tvorbah, ki jim Omar Hajam, skorajda stranski lik druge knjige, komajda sledi, saj mu v glavi zvenijo tako vezirjeve kot Hasanove ideje. Prva je vezirjeva želja po angažiranju spletkarjev in uzurpatorjev, ki bodo v boju proti upornim ljudstvom na sovražnem ozemlju z malo denarja sejali nezaupanje, obračali poveljnike drugega proti drugemu, s tem pa nasprotnika potiskali proti samouničenju. Druga je Hasanova ideja o fantomski, nevidni državi, državi brez vojske, obzidja in mest, ki bi jih bilo mogoče porušiti, skratka vseprisotna, a neotipljiva tvorba brez monolitnega telesa ali ozemlja. Hasanova ideja je še posebej zastrašujoča šolska ura, tudi zato je tako aktualna. Če na primer sodobni finančni skladi in tehnološki giganti niso lepa prispodoba Hasanovih radikalnih idej, potem je prispodoba verjetno umrla.
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Jure Franko.
Prevedla Jana Unuk; Ljubljana : Beletrina, 2020
Z drugim delom triptiha O čem pripoveduje pepel, zgodbi o znamenitem perzijskem filozofu, astronomu, matematiku in pesniku Omarju Hajamu, je bosenski književnik Dževad Karahasan preklopil v višjo prestavo. V primerjavi s prvim romanom Seme smrti, le deloma uspeli srednjeveški kriminalki, ki je pretirano hlinila Ecovo Ime rože, je Tolažba nočnega neba polnokrven – in vročekrven – politični triler iz enajstega stoletja, obdobja Hajamove zrelosti in slave, ki mu jo prinese objava novega koledarja in status dvornega astronoma.
Če je bilo Seme smrti še razmeroma intimna zgodba o preiskavi pomembneževe zastrupitve, je Tolažba nočnega neba, v izvirniku objavljena leta 2015, velik roman o vzpostavitvi političnega zemljevida Bližnjega vzhoda, o razmerju med Isfahanom in Bagdadom, dvornih spletkah, oportunih svetovalcih in vse bolj krvoločnih vojaških strategih, ki trasirajo pot centralizirani in radikalizirani oblasti, kakršne v mnogih instancah poznamo tudi danes. V tem je tudi svežina in daljnosežnost Karahasanovega romana, saj kljub srednjeveškemu melosu govori o sodobnem svetu, kakor je v Alamutu, duhovnem bratu Tolažbe nočnega neba, pisal tudi Vladimir Bartol.
Karahasan pripoved začenja s slavjem v Isfahanu ob Hajamovi prenovi koledarja, a kot nas uči zgodovina, je veselje le zametek nečesa novega, bolj ambicioznega in destruktivnega. Dogodki med drugim poglobijo nesoglasja med sultanovimi privrženci in zmernim, danes bi rekli sredinsko usmerjenim sultanovim vezirjem, sivo eminenco dvora in resničnim vladarjem cesarstva, čigar pragmatičnost nastopa v odločnem nasprotju do sultanovega konservatizma. Sultanov krog zagovarja brutalno, vojaško podprto širitev cesarstva, vezirjeva ideja o široko razvejani vohunski službi, nekakšnem srednjeveškem Stasiju, pa je prava mala šola politične daljnovidnosti, ki jo lahko ogrozi le prihod prišleka, zloglasnega, alamutovsko fanatičnega Hasana el Sabaha, ideologa skrivne »države v državi«, ki naj bi jo oblikovali po zgledu finančno samozadostne pajčevine in vzdrževali s terorjem. Vzporednice z absolutističnimi, centralno vodenimi političnimi sistemi dvajsetega stoletja se seveda ponujajo same od sebe.
Vsa ta pripovedna dinamika lepo ponazarja Karahasanovo idejo o zimzeleni, od nekdaj prisotni politični manipulaciji, odločevalcih iz ozadja, ki izvajajo ključne premike, o naivnosti voditeljev, ki prehitro izgubijo nadzor nad skrajnimi posamezniki. V primerjavi z radikalnim Hasanom se vezirjeve ideje – sploh za srednji vek – zdijo naravnost tolerantne in liberalne. Ob spoznanju, da sultan ne bo primeren človek za uresničitev njegovih idej, išče svojega naslednika, »nekoga, ki ve, da je država srečna samo takrat, kadar v njej vlada ravnovesje. Ravnovesje med vero in močjo, med službo svetemu in užitkom v telesnem, med revnimi in bogatimi, med starimi in mladimi, med iskanjem novega in spoštovanjem tradicije, med trgom in domačim dvoriščem, hanom in livanom, obcestno krčmo in džamijo.«
Tolažba nočnega neba se bere kot žlahtno napisan vodnik po sumljivih in amoralnih političnih tvorbah, ki jim Omar Hajam, skorajda stranski lik druge knjige, komajda sledi, saj mu v glavi zvenijo tako vezirjeve kot Hasanove ideje. Prva je vezirjeva želja po angažiranju spletkarjev in uzurpatorjev, ki bodo v boju proti upornim ljudstvom na sovražnem ozemlju z malo denarja sejali nezaupanje, obračali poveljnike drugega proti drugemu, s tem pa nasprotnika potiskali proti samouničenju. Druga je Hasanova ideja o fantomski, nevidni državi, državi brez vojske, obzidja in mest, ki bi jih bilo mogoče porušiti, skratka vseprisotna, a neotipljiva tvorba brez monolitnega telesa ali ozemlja. Hasanova ideja je še posebej zastrašujoča šolska ura, tudi zato je tako aktualna. Če na primer sodobni finančni skladi in tehnološki giganti niso lepa prispodoba Hasanovih radikalnih idej, potem je prispodoba verjetno umrla.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov