Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2020
Pred izidom romanesknega prvenca se je Marko Radmilovič že uveljavil z Zapisi iz močvirja, kratkimi tedenskimi glosami, iz katerih je v romaneskno formo prenesel občutek za humor, ironijo in precejšnjo ležernost. Vsaj ob branju prvih strani romana Kolesar tako niti nimamo vtisa, da beremo kriminalko. Zgodba se odvija med zajedalskimi javnimi uslužbenci, prepiri o domobrancih in partizanih, odplačevanjem stanovanjskega posojila in poučevanjem nezainteresirane mladine.
Profesorja Krepsa, glavnega junaka romana, vzljubimo, še preden prvič sede na kolo. Zdolgočaseni zgodovinar je zanimiva zmes želje po spremembah, notranje odločnosti, nemoči, tesnobe in naveličanosti. Ker si želi spremeniti življenje na bolje, si kupi kolo, a ne ve, da se bo cilju približal povsem drugače, nenačrtovano. Prav na začetku ga spoznamo v zares nezavidljivem položaju, sčasoma pa doživi komaj verjetno preobrazbo v osvajalca ženskih src in prostočasnega iskalca zakladov. Ključno vlogo pri dramatičnem zapletu ima izmaličeno truplo človeka, ki je profesorju le malo prej zaupal ključ stanovanja in se s tem vpletel v njegovo sicer mirno, a pusto in osamljeno življenje.
Radmilovič pri razvijanju zgodbe ne sledi skandinavskim zgledom kriminalnega romana, ampak ostaja zvest predvsem domačemu močvirju, torej zgodovini in družbi, v kateri živimo. Inšpektor Petek se sicer trudi, a raziskovanje umora skoraj do konca romana ostaja v amaterskih rokah. Kadar se zapiti inšpektor že loti dela, njegove metode temeljijo na zvezah in poznanstvih, skrivanju v grmovju in podkupovanju sumljivih državljanov. Poleg nezanesljivosti državnega aparata so nam blizu tudi prizori življenja na podeželju, kamor se Kreps zateče po oddih in sprostitev.
Marko Radmilovič je navdih za roman našel v razvpitem zgodovinskem dogodku, ki nas je usodno zaznamoval in razdružil, ter v spregledanem junaku slovenske sabotažne zgodovine, o katerem je že pred tem posnel podobno spregledan dokumentarni film. Zgodovinska resničnost se tako ves čas prepleta s fikcijo, kar daje romanu poseben čar, a zgodba se hkrati prilagaja tudi času, v katerem je nastala. Pot do morilca vodi prek QR kod, fotošopiranih fotografij, molznih strojev, navigacijskih naprav in pametnih telefonov, ki v postmodernistični maniri vsem akcije željnim bralcem omogočajo samostojno odkrivanje zaklada.
Ob iskanju krutega morilca in dostojnejšega načina življenja ostaja Kreps ves čas v ospredju; posamezniki, ki ga obdajajo, pa nimajo prave možnosti, da bi se prepričljivo predstavili. Zdi se, da je Radmilovič ob stranskih likih ubral žanrsko bližnjico in jih razdelil na črne in bele glede na to, na kateri strani zakona se nahajajo. Sploh Julija, Krepsova izbranka, je predstavljena kot naravnost fantastična ženska z dolgim seznamom samih prednosti, medtem ko se zločinska družinica ponaša s komaj zamisljivo brezčutnostjo.
Problematičen se zdi tudi zadnji del romana, ki z veliko akcije in presrečnim zaključkom deluje preveč rokohitrsko, holivudsko dramatično in, kar je najbolj boleče, dokončno. A avtor je v romanu že dokazal, da je zmožen dramatičnih preobratov, zato lahko kljub vsemu upamo na najboljše. Roman Kolesar je namreč, takole pod črto, povsem spodoben literarni prvenec, zato bi bila škoda, da bi ostal brez nadaljevanja. Pustimo se presenetiti.
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2020
Pred izidom romanesknega prvenca se je Marko Radmilovič že uveljavil z Zapisi iz močvirja, kratkimi tedenskimi glosami, iz katerih je v romaneskno formo prenesel občutek za humor, ironijo in precejšnjo ležernost. Vsaj ob branju prvih strani romana Kolesar tako niti nimamo vtisa, da beremo kriminalko. Zgodba se odvija med zajedalskimi javnimi uslužbenci, prepiri o domobrancih in partizanih, odplačevanjem stanovanjskega posojila in poučevanjem nezainteresirane mladine.
Profesorja Krepsa, glavnega junaka romana, vzljubimo, še preden prvič sede na kolo. Zdolgočaseni zgodovinar je zanimiva zmes želje po spremembah, notranje odločnosti, nemoči, tesnobe in naveličanosti. Ker si želi spremeniti življenje na bolje, si kupi kolo, a ne ve, da se bo cilju približal povsem drugače, nenačrtovano. Prav na začetku ga spoznamo v zares nezavidljivem položaju, sčasoma pa doživi komaj verjetno preobrazbo v osvajalca ženskih src in prostočasnega iskalca zakladov. Ključno vlogo pri dramatičnem zapletu ima izmaličeno truplo človeka, ki je profesorju le malo prej zaupal ključ stanovanja in se s tem vpletel v njegovo sicer mirno, a pusto in osamljeno življenje.
Radmilovič pri razvijanju zgodbe ne sledi skandinavskim zgledom kriminalnega romana, ampak ostaja zvest predvsem domačemu močvirju, torej zgodovini in družbi, v kateri živimo. Inšpektor Petek se sicer trudi, a raziskovanje umora skoraj do konca romana ostaja v amaterskih rokah. Kadar se zapiti inšpektor že loti dela, njegove metode temeljijo na zvezah in poznanstvih, skrivanju v grmovju in podkupovanju sumljivih državljanov. Poleg nezanesljivosti državnega aparata so nam blizu tudi prizori življenja na podeželju, kamor se Kreps zateče po oddih in sprostitev.
Marko Radmilovič je navdih za roman našel v razvpitem zgodovinskem dogodku, ki nas je usodno zaznamoval in razdružil, ter v spregledanem junaku slovenske sabotažne zgodovine, o katerem je že pred tem posnel podobno spregledan dokumentarni film. Zgodovinska resničnost se tako ves čas prepleta s fikcijo, kar daje romanu poseben čar, a zgodba se hkrati prilagaja tudi času, v katerem je nastala. Pot do morilca vodi prek QR kod, fotošopiranih fotografij, molznih strojev, navigacijskih naprav in pametnih telefonov, ki v postmodernistični maniri vsem akcije željnim bralcem omogočajo samostojno odkrivanje zaklada.
Ob iskanju krutega morilca in dostojnejšega načina življenja ostaja Kreps ves čas v ospredju; posamezniki, ki ga obdajajo, pa nimajo prave možnosti, da bi se prepričljivo predstavili. Zdi se, da je Radmilovič ob stranskih likih ubral žanrsko bližnjico in jih razdelil na črne in bele glede na to, na kateri strani zakona se nahajajo. Sploh Julija, Krepsova izbranka, je predstavljena kot naravnost fantastična ženska z dolgim seznamom samih prednosti, medtem ko se zločinska družinica ponaša s komaj zamisljivo brezčutnostjo.
Problematičen se zdi tudi zadnji del romana, ki z veliko akcije in presrečnim zaključkom deluje preveč rokohitrsko, holivudsko dramatično in, kar je najbolj boleče, dokončno. A avtor je v romanu že dokazal, da je zmožen dramatičnih preobratov, zato lahko kljub vsemu upamo na najboljše. Roman Kolesar je namreč, takole pod črto, povsem spodoben literarni prvenec, zato bi bila škoda, da bi ostal brez nadaljevanja. Pustimo se presenetiti.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov