Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2020
Pred izidom romanesknega prvenca se je Marko Radmilovič že uveljavil z Zapisi iz močvirja, kratkimi tedenskimi glosami, iz katerih je v romaneskno formo prenesel občutek za humor, ironijo in precejšnjo ležernost. Vsaj ob branju prvih strani romana Kolesar tako niti nimamo vtisa, da beremo kriminalko. Zgodba se odvija med zajedalskimi javnimi uslužbenci, prepiri o domobrancih in partizanih, odplačevanjem stanovanjskega posojila in poučevanjem nezainteresirane mladine.
Profesorja Krepsa, glavnega junaka romana, vzljubimo, še preden prvič sede na kolo. Zdolgočaseni zgodovinar je zanimiva zmes želje po spremembah, notranje odločnosti, nemoči, tesnobe in naveličanosti. Ker si želi spremeniti življenje na bolje, si kupi kolo, a ne ve, da se bo cilju približal povsem drugače, nenačrtovano. Prav na začetku ga spoznamo v zares nezavidljivem položaju, sčasoma pa doživi komaj verjetno preobrazbo v osvajalca ženskih src in prostočasnega iskalca zakladov. Ključno vlogo pri dramatičnem zapletu ima izmaličeno truplo človeka, ki je profesorju le malo prej zaupal ključ stanovanja in se s tem vpletel v njegovo sicer mirno, a pusto in osamljeno življenje.
Radmilovič pri razvijanju zgodbe ne sledi skandinavskim zgledom kriminalnega romana, ampak ostaja zvest predvsem domačemu močvirju, torej zgodovini in družbi, v kateri živimo. Inšpektor Petek se sicer trudi, a raziskovanje umora skoraj do konca romana ostaja v amaterskih rokah. Kadar se zapiti inšpektor že loti dela, njegove metode temeljijo na zvezah in poznanstvih, skrivanju v grmovju in podkupovanju sumljivih državljanov. Poleg nezanesljivosti državnega aparata so nam blizu tudi prizori življenja na podeželju, kamor se Kreps zateče po oddih in sprostitev.
Marko Radmilovič je navdih za roman našel v razvpitem zgodovinskem dogodku, ki nas je usodno zaznamoval in razdružil, ter v spregledanem junaku slovenske sabotažne zgodovine, o katerem je že pred tem posnel podobno spregledan dokumentarni film. Zgodovinska resničnost se tako ves čas prepleta s fikcijo, kar daje romanu poseben čar, a zgodba se hkrati prilagaja tudi času, v katerem je nastala. Pot do morilca vodi prek QR kod, fotošopiranih fotografij, molznih strojev, navigacijskih naprav in pametnih telefonov, ki v postmodernistični maniri vsem akcije željnim bralcem omogočajo samostojno odkrivanje zaklada.
Ob iskanju krutega morilca in dostojnejšega načina življenja ostaja Kreps ves čas v ospredju; posamezniki, ki ga obdajajo, pa nimajo prave možnosti, da bi se prepričljivo predstavili. Zdi se, da je Radmilovič ob stranskih likih ubral žanrsko bližnjico in jih razdelil na črne in bele glede na to, na kateri strani zakona se nahajajo. Sploh Julija, Krepsova izbranka, je predstavljena kot naravnost fantastična ženska z dolgim seznamom samih prednosti, medtem ko se zločinska družinica ponaša s komaj zamisljivo brezčutnostjo.
Problematičen se zdi tudi zadnji del romana, ki z veliko akcije in presrečnim zaključkom deluje preveč rokohitrsko, holivudsko dramatično in, kar je najbolj boleče, dokončno. A avtor je v romanu že dokazal, da je zmožen dramatičnih preobratov, zato lahko kljub vsemu upamo na najboljše. Roman Kolesar je namreč, takole pod črto, povsem spodoben literarni prvenec, zato bi bila škoda, da bi ostal brez nadaljevanja. Pustimo se presenetiti.
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2020
Pred izidom romanesknega prvenca se je Marko Radmilovič že uveljavil z Zapisi iz močvirja, kratkimi tedenskimi glosami, iz katerih je v romaneskno formo prenesel občutek za humor, ironijo in precejšnjo ležernost. Vsaj ob branju prvih strani romana Kolesar tako niti nimamo vtisa, da beremo kriminalko. Zgodba se odvija med zajedalskimi javnimi uslužbenci, prepiri o domobrancih in partizanih, odplačevanjem stanovanjskega posojila in poučevanjem nezainteresirane mladine.
Profesorja Krepsa, glavnega junaka romana, vzljubimo, še preden prvič sede na kolo. Zdolgočaseni zgodovinar je zanimiva zmes želje po spremembah, notranje odločnosti, nemoči, tesnobe in naveličanosti. Ker si želi spremeniti življenje na bolje, si kupi kolo, a ne ve, da se bo cilju približal povsem drugače, nenačrtovano. Prav na začetku ga spoznamo v zares nezavidljivem položaju, sčasoma pa doživi komaj verjetno preobrazbo v osvajalca ženskih src in prostočasnega iskalca zakladov. Ključno vlogo pri dramatičnem zapletu ima izmaličeno truplo človeka, ki je profesorju le malo prej zaupal ključ stanovanja in se s tem vpletel v njegovo sicer mirno, a pusto in osamljeno življenje.
Radmilovič pri razvijanju zgodbe ne sledi skandinavskim zgledom kriminalnega romana, ampak ostaja zvest predvsem domačemu močvirju, torej zgodovini in družbi, v kateri živimo. Inšpektor Petek se sicer trudi, a raziskovanje umora skoraj do konca romana ostaja v amaterskih rokah. Kadar se zapiti inšpektor že loti dela, njegove metode temeljijo na zvezah in poznanstvih, skrivanju v grmovju in podkupovanju sumljivih državljanov. Poleg nezanesljivosti državnega aparata so nam blizu tudi prizori življenja na podeželju, kamor se Kreps zateče po oddih in sprostitev.
Marko Radmilovič je navdih za roman našel v razvpitem zgodovinskem dogodku, ki nas je usodno zaznamoval in razdružil, ter v spregledanem junaku slovenske sabotažne zgodovine, o katerem je že pred tem posnel podobno spregledan dokumentarni film. Zgodovinska resničnost se tako ves čas prepleta s fikcijo, kar daje romanu poseben čar, a zgodba se hkrati prilagaja tudi času, v katerem je nastala. Pot do morilca vodi prek QR kod, fotošopiranih fotografij, molznih strojev, navigacijskih naprav in pametnih telefonov, ki v postmodernistični maniri vsem akcije željnim bralcem omogočajo samostojno odkrivanje zaklada.
Ob iskanju krutega morilca in dostojnejšega načina življenja ostaja Kreps ves čas v ospredju; posamezniki, ki ga obdajajo, pa nimajo prave možnosti, da bi se prepričljivo predstavili. Zdi se, da je Radmilovič ob stranskih likih ubral žanrsko bližnjico in jih razdelil na črne in bele glede na to, na kateri strani zakona se nahajajo. Sploh Julija, Krepsova izbranka, je predstavljena kot naravnost fantastična ženska z dolgim seznamom samih prednosti, medtem ko se zločinska družinica ponaša s komaj zamisljivo brezčutnostjo.
Problematičen se zdi tudi zadnji del romana, ki z veliko akcije in presrečnim zaključkom deluje preveč rokohitrsko, holivudsko dramatično in, kar je najbolj boleče, dokončno. A avtor je v romanu že dokazal, da je zmožen dramatičnih preobratov, zato lahko kljub vsemu upamo na najboljše. Roman Kolesar je namreč, takole pod črto, povsem spodoben literarni prvenec, zato bi bila škoda, da bi ostal brez nadaljevanja. Pustimo se presenetiti.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov