Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2020
Pred izidom romanesknega prvenca se je Marko Radmilovič že uveljavil z Zapisi iz močvirja, kratkimi tedenskimi glosami, iz katerih je v romaneskno formo prenesel občutek za humor, ironijo in precejšnjo ležernost. Vsaj ob branju prvih strani romana Kolesar tako niti nimamo vtisa, da beremo kriminalko. Zgodba se odvija med zajedalskimi javnimi uslužbenci, prepiri o domobrancih in partizanih, odplačevanjem stanovanjskega posojila in poučevanjem nezainteresirane mladine.
Profesorja Krepsa, glavnega junaka romana, vzljubimo, še preden prvič sede na kolo. Zdolgočaseni zgodovinar je zanimiva zmes želje po spremembah, notranje odločnosti, nemoči, tesnobe in naveličanosti. Ker si želi spremeniti življenje na bolje, si kupi kolo, a ne ve, da se bo cilju približal povsem drugače, nenačrtovano. Prav na začetku ga spoznamo v zares nezavidljivem položaju, sčasoma pa doživi komaj verjetno preobrazbo v osvajalca ženskih src in prostočasnega iskalca zakladov. Ključno vlogo pri dramatičnem zapletu ima izmaličeno truplo človeka, ki je profesorju le malo prej zaupal ključ stanovanja in se s tem vpletel v njegovo sicer mirno, a pusto in osamljeno življenje.
Radmilovič pri razvijanju zgodbe ne sledi skandinavskim zgledom kriminalnega romana, ampak ostaja zvest predvsem domačemu močvirju, torej zgodovini in družbi, v kateri živimo. Inšpektor Petek se sicer trudi, a raziskovanje umora skoraj do konca romana ostaja v amaterskih rokah. Kadar se zapiti inšpektor že loti dela, njegove metode temeljijo na zvezah in poznanstvih, skrivanju v grmovju in podkupovanju sumljivih državljanov. Poleg nezanesljivosti državnega aparata so nam blizu tudi prizori življenja na podeželju, kamor se Kreps zateče po oddih in sprostitev.
Marko Radmilovič je navdih za roman našel v razvpitem zgodovinskem dogodku, ki nas je usodno zaznamoval in razdružil, ter v spregledanem junaku slovenske sabotažne zgodovine, o katerem je že pred tem posnel podobno spregledan dokumentarni film. Zgodovinska resničnost se tako ves čas prepleta s fikcijo, kar daje romanu poseben čar, a zgodba se hkrati prilagaja tudi času, v katerem je nastala. Pot do morilca vodi prek QR kod, fotošopiranih fotografij, molznih strojev, navigacijskih naprav in pametnih telefonov, ki v postmodernistični maniri vsem akcije željnim bralcem omogočajo samostojno odkrivanje zaklada.
Ob iskanju krutega morilca in dostojnejšega načina življenja ostaja Kreps ves čas v ospredju; posamezniki, ki ga obdajajo, pa nimajo prave možnosti, da bi se prepričljivo predstavili. Zdi se, da je Radmilovič ob stranskih likih ubral žanrsko bližnjico in jih razdelil na črne in bele glede na to, na kateri strani zakona se nahajajo. Sploh Julija, Krepsova izbranka, je predstavljena kot naravnost fantastična ženska z dolgim seznamom samih prednosti, medtem ko se zločinska družinica ponaša s komaj zamisljivo brezčutnostjo.
Problematičen se zdi tudi zadnji del romana, ki z veliko akcije in presrečnim zaključkom deluje preveč rokohitrsko, holivudsko dramatično in, kar je najbolj boleče, dokončno. A avtor je v romanu že dokazal, da je zmožen dramatičnih preobratov, zato lahko kljub vsemu upamo na najboljše. Roman Kolesar je namreč, takole pod črto, povsem spodoben literarni prvenec, zato bi bila škoda, da bi ostal brez nadaljevanja. Pustimo se presenetiti.
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2020
Pred izidom romanesknega prvenca se je Marko Radmilovič že uveljavil z Zapisi iz močvirja, kratkimi tedenskimi glosami, iz katerih je v romaneskno formo prenesel občutek za humor, ironijo in precejšnjo ležernost. Vsaj ob branju prvih strani romana Kolesar tako niti nimamo vtisa, da beremo kriminalko. Zgodba se odvija med zajedalskimi javnimi uslužbenci, prepiri o domobrancih in partizanih, odplačevanjem stanovanjskega posojila in poučevanjem nezainteresirane mladine.
Profesorja Krepsa, glavnega junaka romana, vzljubimo, še preden prvič sede na kolo. Zdolgočaseni zgodovinar je zanimiva zmes želje po spremembah, notranje odločnosti, nemoči, tesnobe in naveličanosti. Ker si želi spremeniti življenje na bolje, si kupi kolo, a ne ve, da se bo cilju približal povsem drugače, nenačrtovano. Prav na začetku ga spoznamo v zares nezavidljivem položaju, sčasoma pa doživi komaj verjetno preobrazbo v osvajalca ženskih src in prostočasnega iskalca zakladov. Ključno vlogo pri dramatičnem zapletu ima izmaličeno truplo človeka, ki je profesorju le malo prej zaupal ključ stanovanja in se s tem vpletel v njegovo sicer mirno, a pusto in osamljeno življenje.
Radmilovič pri razvijanju zgodbe ne sledi skandinavskim zgledom kriminalnega romana, ampak ostaja zvest predvsem domačemu močvirju, torej zgodovini in družbi, v kateri živimo. Inšpektor Petek se sicer trudi, a raziskovanje umora skoraj do konca romana ostaja v amaterskih rokah. Kadar se zapiti inšpektor že loti dela, njegove metode temeljijo na zvezah in poznanstvih, skrivanju v grmovju in podkupovanju sumljivih državljanov. Poleg nezanesljivosti državnega aparata so nam blizu tudi prizori življenja na podeželju, kamor se Kreps zateče po oddih in sprostitev.
Marko Radmilovič je navdih za roman našel v razvpitem zgodovinskem dogodku, ki nas je usodno zaznamoval in razdružil, ter v spregledanem junaku slovenske sabotažne zgodovine, o katerem je že pred tem posnel podobno spregledan dokumentarni film. Zgodovinska resničnost se tako ves čas prepleta s fikcijo, kar daje romanu poseben čar, a zgodba se hkrati prilagaja tudi času, v katerem je nastala. Pot do morilca vodi prek QR kod, fotošopiranih fotografij, molznih strojev, navigacijskih naprav in pametnih telefonov, ki v postmodernistični maniri vsem akcije željnim bralcem omogočajo samostojno odkrivanje zaklada.
Ob iskanju krutega morilca in dostojnejšega načina življenja ostaja Kreps ves čas v ospredju; posamezniki, ki ga obdajajo, pa nimajo prave možnosti, da bi se prepričljivo predstavili. Zdi se, da je Radmilovič ob stranskih likih ubral žanrsko bližnjico in jih razdelil na črne in bele glede na to, na kateri strani zakona se nahajajo. Sploh Julija, Krepsova izbranka, je predstavljena kot naravnost fantastična ženska z dolgim seznamom samih prednosti, medtem ko se zločinska družinica ponaša s komaj zamisljivo brezčutnostjo.
Problematičen se zdi tudi zadnji del romana, ki z veliko akcije in presrečnim zaključkom deluje preveč rokohitrsko, holivudsko dramatično in, kar je najbolj boleče, dokončno. A avtor je v romanu že dokazal, da je zmožen dramatičnih preobratov, zato lahko kljub vsemu upamo na najboljše. Roman Kolesar je namreč, takole pod črto, povsem spodoben literarni prvenec, zato bi bila škoda, da bi ostal brez nadaljevanja. Pustimo se presenetiti.
Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani
Brina Klampfer, Kaja Blazinšek: Paloma Soprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT in društvo KUD Krik Produkcija magistrskega programa Gledališka režija Premiera: 21. 6. 2020 Letošnjo sezono v Slovenskem mladinskem gledališču sklepajo s predstavo Paloma, ki prikazuje sliko kraja, v katerem se je sredi 70.ih let preteklega stoletja okrog uspešne proizvodnje higienskega papirja gradila skupnost delavcev. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Željko Stevanić IFP/Arhiv CTF UL AGRFT
Neveljaven email naslov