Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bere Višnja Fičor.
Prevedla Živa Čebulj; Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Romaneskni prvenec Adeline Dieudonné Resnično življenje je bil po izidu ena najbolj branih pa tudi nagrajevanih knjig v Belgiji in v Franciji. Celo slovita avtorica Amélie Nothomb je v neki televizijski oddaji dejala, da je preprosto ni mogla izpustiti iz rok in jo je prebrala v nekaj urah. Čeprav smo seznanjeni z grobim opisom zgodbe, ob prebiranju prvih nekaj strani ne vemo natančno, kaj pričakovati v nadaljevanju, medtem ko spremljamo otroško igro ter bratsko-sestrski odnos otrok iz disfunkcionalne družine ob povsem pasivni materi in z lovom obsedenem očetu alkoholiku. Morda si otroka prav zato dovolita pobeg v domišljijske svetove in interpretacije. Sobo z lovskimi trofejami na primer imenujeta soba s trupli, avtomobilski odpad, na katerem se pogosto igrata, pa pokopališče avtomobilov. Že kmalu se izkaže, da ta poimenovanja niso povezana le z otroško nedolžnostjo, temveč upravičujejo slutnjo nevarnosti, grožnje, celo smrti, ki preveva preostanek knjige po tem, ko potek dogodkov in družinske dinamike v naslednjih nekaj letih usodno zaznamuje nenavadna tragedija. Travma bratcu Gillesu odvzame dar govora in nasmeh ter ga spremeni v okrutnega nasilneža, ki med drugim muči in mori živali, njegova sestrica pa postane prava junakinja, odločena, da ga reši tako imenovane hijene, ki ga je obsedla. Sestričinega imena ne izvemo, kot tudi ne imen nekaterih drugih likov; avtorica pravi, da je namenoma tako, saj so univerzalni in se z njimi lahko marsikdo poistoveti. S projekcijo televizijske resničnosti na siceršnjo verjame, da bo to mogoče, če naredi časovni stroj, za kar pa mora postati Marie Curie. Če bi le bilo tako preprosto – a resnično življenje je precej bolj zapleteno in polno preizkušenj, kot so nasilje v družini, mizoginija ali v skrajnem primeru dobesedni boj za preživetje. Bolj ko Gilles postaja podoben očetu, raje ga ta ima in bolj ga ščuva proti odraščajoči hčerki. Gilles jo zasmehuje in izziva, hkrati pa se je boji in do nje čuti ljubosumje. Mizogina gonja, posledica osebnih frustracij in stereotipne polarizacije spolov med trpinčenima mamo in hčerko splete vez, ki je prej ni bilo in tudi v materi prebudi nekaj potlačene drznosti. Preizkus teorije »ali si plen ali plenilec« neke noči v gozdu privede agresijo do vrhunca; izbira vmesne poti pa razburljivo avanturo, ki jo vizualiziramo kot akcijski film ali psihološki triler, vodi do sicer skrajnega, a katarzičnega razpleta. Branje Resničnega življenja je kot hitra vožnja po luknjasti cesti ali sunkoviti obrati na vlaku smrti – vzbuja tako fizične kot psihične reakcije; od pričakovanja, vznemirjenja, zgroženosti, tesnobe, jeze, žalosti do nasmeha in olajšanja, pa čeprav morda z grenkim priokusom.
Junakinji drugega kot surov boj za preživetje pravzaprav ne preostane; odraste hitro, kot so v to pač prisiljeni otroci, ki izhajajo iz neugodnih razmer. V njej so neizmerna moč; sila požrtvovalnosti, ki jo žene naprej v čistosti njenega namena, zrelost in odločenost, ki pritičeta odrasli ženski, ter otroška naivnost in vera v to, da na koncu dobro vselej premaga zlo. Pooseblja tudi energijo, ki se upre igram moči in favoriziranju prevlade enega spola nad drugim. Roman, ki zajema obdobje osmih let, se odvije hitro, kot bi bil napisan v enem zamahu, njegova glasbena podlaga, pravi Adeline Dieudonné, pa je poživljajoča in nekoliko agresivna metalska glasba, ki ji je med pisanjem dajala zagon.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša
Bere Višnja Fičor.
Prevedla Živa Čebulj; Ljubljana : Hiša poezije, 2020
Romaneskni prvenec Adeline Dieudonné Resnično življenje je bil po izidu ena najbolj branih pa tudi nagrajevanih knjig v Belgiji in v Franciji. Celo slovita avtorica Amélie Nothomb je v neki televizijski oddaji dejala, da je preprosto ni mogla izpustiti iz rok in jo je prebrala v nekaj urah. Čeprav smo seznanjeni z grobim opisom zgodbe, ob prebiranju prvih nekaj strani ne vemo natančno, kaj pričakovati v nadaljevanju, medtem ko spremljamo otroško igro ter bratsko-sestrski odnos otrok iz disfunkcionalne družine ob povsem pasivni materi in z lovom obsedenem očetu alkoholiku. Morda si otroka prav zato dovolita pobeg v domišljijske svetove in interpretacije. Sobo z lovskimi trofejami na primer imenujeta soba s trupli, avtomobilski odpad, na katerem se pogosto igrata, pa pokopališče avtomobilov. Že kmalu se izkaže, da ta poimenovanja niso povezana le z otroško nedolžnostjo, temveč upravičujejo slutnjo nevarnosti, grožnje, celo smrti, ki preveva preostanek knjige po tem, ko potek dogodkov in družinske dinamike v naslednjih nekaj letih usodno zaznamuje nenavadna tragedija. Travma bratcu Gillesu odvzame dar govora in nasmeh ter ga spremeni v okrutnega nasilneža, ki med drugim muči in mori živali, njegova sestrica pa postane prava junakinja, odločena, da ga reši tako imenovane hijene, ki ga je obsedla. Sestričinega imena ne izvemo, kot tudi ne imen nekaterih drugih likov; avtorica pravi, da je namenoma tako, saj so univerzalni in se z njimi lahko marsikdo poistoveti. S projekcijo televizijske resničnosti na siceršnjo verjame, da bo to mogoče, če naredi časovni stroj, za kar pa mora postati Marie Curie. Če bi le bilo tako preprosto – a resnično življenje je precej bolj zapleteno in polno preizkušenj, kot so nasilje v družini, mizoginija ali v skrajnem primeru dobesedni boj za preživetje. Bolj ko Gilles postaja podoben očetu, raje ga ta ima in bolj ga ščuva proti odraščajoči hčerki. Gilles jo zasmehuje in izziva, hkrati pa se je boji in do nje čuti ljubosumje. Mizogina gonja, posledica osebnih frustracij in stereotipne polarizacije spolov med trpinčenima mamo in hčerko splete vez, ki je prej ni bilo in tudi v materi prebudi nekaj potlačene drznosti. Preizkus teorije »ali si plen ali plenilec« neke noči v gozdu privede agresijo do vrhunca; izbira vmesne poti pa razburljivo avanturo, ki jo vizualiziramo kot akcijski film ali psihološki triler, vodi do sicer skrajnega, a katarzičnega razpleta. Branje Resničnega življenja je kot hitra vožnja po luknjasti cesti ali sunkoviti obrati na vlaku smrti – vzbuja tako fizične kot psihične reakcije; od pričakovanja, vznemirjenja, zgroženosti, tesnobe, jeze, žalosti do nasmeha in olajšanja, pa čeprav morda z grenkim priokusom.
Junakinji drugega kot surov boj za preživetje pravzaprav ne preostane; odraste hitro, kot so v to pač prisiljeni otroci, ki izhajajo iz neugodnih razmer. V njej so neizmerna moč; sila požrtvovalnosti, ki jo žene naprej v čistosti njenega namena, zrelost in odločenost, ki pritičeta odrasli ženski, ter otroška naivnost in vera v to, da na koncu dobro vselej premaga zlo. Pooseblja tudi energijo, ki se upre igram moči in favoriziranju prevlade enega spola nad drugim. Roman, ki zajema obdobje osmih let, se odvije hitro, kot bi bil napisan v enem zamahu, njegova glasbena podlaga, pravi Adeline Dieudonné, pa je poživljajoča in nekoliko agresivna metalska glasba, ki ji je med pisanjem dajala zagon.
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Neveljaven email naslov