Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Adeline Dieudonné: Resnično življenje

13.07.2020

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Višnja Fičor.

Prevedla Živa Čebulj; Ljubljana : Hiša poezije, 2020

Romaneskni prvenec Adeline Dieudonné Resnično življenje je bil po izidu ena najbolj branih pa tudi nagrajevanih knjig v Belgiji in v Franciji. Celo slovita avtorica Amélie Nothomb je v neki televizijski oddaji dejala, da je preprosto ni mogla izpustiti iz rok in jo je prebrala v nekaj urah. Čeprav smo seznanjeni z grobim opisom zgodbe, ob prebiranju prvih nekaj strani ne vemo natančno, kaj pričakovati v nadaljevanju, medtem ko spremljamo otroško igro ter bratsko-sestrski odnos otrok iz disfunkcionalne družine ob povsem pasivni materi in z lovom obsedenem očetu alkoholiku. Morda si otroka prav zato dovolita pobeg v domišljijske svetove in interpretacije. Sobo z lovskimi trofejami na primer imenujeta soba s trupli, avtomobilski odpad, na katerem se pogosto igrata, pa pokopališče avtomobilov. Že kmalu se izkaže, da ta poimenovanja niso povezana le z otroško nedolžnostjo, temveč upravičujejo slutnjo nevarnosti, grožnje, celo smrti, ki preveva preostanek knjige po tem, ko potek dogodkov in družinske dinamike v naslednjih nekaj letih usodno zaznamuje nenavadna tragedija. Travma bratcu Gillesu odvzame dar govora in nasmeh ter ga spremeni v okrutnega nasilneža, ki med drugim muči in mori živali, njegova sestrica pa postane prava junakinja, odločena, da ga reši tako imenovane hijene, ki ga je obsedla. Sestričinega imena ne izvemo, kot tudi ne imen nekaterih drugih likov; avtorica pravi, da je namenoma tako, saj so univerzalni in se z njimi lahko marsikdo poistoveti. S projekcijo televizijske resničnosti na siceršnjo verjame, da bo to mogoče, če naredi časovni stroj, za kar pa mora postati Marie Curie. Če bi le bilo tako preprosto – a resnično življenje je precej bolj zapleteno in polno preizkušenj, kot so nasilje v družini, mizoginija ali v skrajnem primeru dobesedni boj za preživetje. Bolj ko Gilles postaja podoben očetu, raje ga ta ima in bolj ga ščuva proti odraščajoči hčerki. Gilles jo zasmehuje in izziva, hkrati pa se je boji in do nje čuti ljubosumje. Mizogina gonja, posledica osebnih frustracij in stereotipne polarizacije spolov med trpinčenima mamo in hčerko splete vez, ki je prej ni bilo in tudi v materi prebudi nekaj potlačene drznosti. Preizkus teorije »ali si plen ali plenilec« neke noči v gozdu privede agresijo do vrhunca; izbira vmesne poti pa razburljivo avanturo, ki jo vizualiziramo kot akcijski film ali psihološki triler, vodi do sicer skrajnega, a katarzičnega razpleta. Branje Resničnega življenja je kot hitra vožnja po luknjasti cesti ali sunkoviti obrati na vlaku smrti – vzbuja tako fizične kot psihične reakcije; od pričakovanja, vznemirjenja, zgroženosti, tesnobe, jeze, žalosti do nasmeha in olajšanja, pa čeprav morda z grenkim priokusom.

Junakinji drugega kot surov boj za preživetje pravzaprav ne preostane; odraste hitro, kot so v to pač prisiljeni otroci, ki izhajajo iz neugodnih razmer. V njej so neizmerna moč; sila požrtvovalnosti, ki jo žene naprej v čistosti njenega namena, zrelost in odločenost, ki pritičeta odrasli ženski, ter otroška naivnost in vera v to, da na koncu dobro vselej premaga zlo. Pooseblja tudi energijo, ki se upre igram moči in favoriziranju prevlade enega spola nad drugim. Roman, ki zajema obdobje osmih let, se odvije hitro, kot bi bil napisan v enem zamahu, njegova glasbena podlaga, pravi Adeline Dieudonné, pa je poživljajoča in nekoliko agresivna metalska glasba, ki ji je med pisanjem dajala zagon.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Adeline Dieudonné: Resnično življenje

13.07.2020

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere Višnja Fičor.

Prevedla Živa Čebulj; Ljubljana : Hiša poezije, 2020

Romaneskni prvenec Adeline Dieudonné Resnično življenje je bil po izidu ena najbolj branih pa tudi nagrajevanih knjig v Belgiji in v Franciji. Celo slovita avtorica Amélie Nothomb je v neki televizijski oddaji dejala, da je preprosto ni mogla izpustiti iz rok in jo je prebrala v nekaj urah. Čeprav smo seznanjeni z grobim opisom zgodbe, ob prebiranju prvih nekaj strani ne vemo natančno, kaj pričakovati v nadaljevanju, medtem ko spremljamo otroško igro ter bratsko-sestrski odnos otrok iz disfunkcionalne družine ob povsem pasivni materi in z lovom obsedenem očetu alkoholiku. Morda si otroka prav zato dovolita pobeg v domišljijske svetove in interpretacije. Sobo z lovskimi trofejami na primer imenujeta soba s trupli, avtomobilski odpad, na katerem se pogosto igrata, pa pokopališče avtomobilov. Že kmalu se izkaže, da ta poimenovanja niso povezana le z otroško nedolžnostjo, temveč upravičujejo slutnjo nevarnosti, grožnje, celo smrti, ki preveva preostanek knjige po tem, ko potek dogodkov in družinske dinamike v naslednjih nekaj letih usodno zaznamuje nenavadna tragedija. Travma bratcu Gillesu odvzame dar govora in nasmeh ter ga spremeni v okrutnega nasilneža, ki med drugim muči in mori živali, njegova sestrica pa postane prava junakinja, odločena, da ga reši tako imenovane hijene, ki ga je obsedla. Sestričinega imena ne izvemo, kot tudi ne imen nekaterih drugih likov; avtorica pravi, da je namenoma tako, saj so univerzalni in se z njimi lahko marsikdo poistoveti. S projekcijo televizijske resničnosti na siceršnjo verjame, da bo to mogoče, če naredi časovni stroj, za kar pa mora postati Marie Curie. Če bi le bilo tako preprosto – a resnično življenje je precej bolj zapleteno in polno preizkušenj, kot so nasilje v družini, mizoginija ali v skrajnem primeru dobesedni boj za preživetje. Bolj ko Gilles postaja podoben očetu, raje ga ta ima in bolj ga ščuva proti odraščajoči hčerki. Gilles jo zasmehuje in izziva, hkrati pa se je boji in do nje čuti ljubosumje. Mizogina gonja, posledica osebnih frustracij in stereotipne polarizacije spolov med trpinčenima mamo in hčerko splete vez, ki je prej ni bilo in tudi v materi prebudi nekaj potlačene drznosti. Preizkus teorije »ali si plen ali plenilec« neke noči v gozdu privede agresijo do vrhunca; izbira vmesne poti pa razburljivo avanturo, ki jo vizualiziramo kot akcijski film ali psihološki triler, vodi do sicer skrajnega, a katarzičnega razpleta. Branje Resničnega življenja je kot hitra vožnja po luknjasti cesti ali sunkoviti obrati na vlaku smrti – vzbuja tako fizične kot psihične reakcije; od pričakovanja, vznemirjenja, zgroženosti, tesnobe, jeze, žalosti do nasmeha in olajšanja, pa čeprav morda z grenkim priokusom.

Junakinji drugega kot surov boj za preživetje pravzaprav ne preostane; odraste hitro, kot so v to pač prisiljeni otroci, ki izhajajo iz neugodnih razmer. V njej so neizmerna moč; sila požrtvovalnosti, ki jo žene naprej v čistosti njenega namena, zrelost in odločenost, ki pritičeta odrasli ženski, ter otroška naivnost in vera v to, da na koncu dobro vselej premaga zlo. Pooseblja tudi energijo, ki se upre igram moči in favoriziranju prevlade enega spola nad drugim. Roman, ki zajema obdobje osmih let, se odvije hitro, kot bi bil napisan v enem zamahu, njegova glasbena podlaga, pravi Adeline Dieudonné, pa je poživljajoča in nekoliko agresivna metalska glasba, ki ji je med pisanjem dajala zagon.


17.05.2019

Pogovor o filmu Jaz sem za nič

V okviru večerov Društva slovenskih režiserjev je bila v ponedeljek premiera novega slovenskega dokumentarnega filma Jaz sem za nič scenarista in režiserja Borisa Petkoviča. Film je portret slovenskega pesnika, pisatelja, dramatika, igralca in prevajalca Andreja Rozmana Roze. Rdeča nit filma je Rozin boj za ničto stopnjo davka na dodano vrednost za vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države – slovenski jezik. Andrej Rozman o tem vsak teden kot tako imenovani ken-guru tudi pridiga na svojih nastopih z naslovom Odmaševanja. Z Borisom Petkovičem se pogovarjal Matej Juh. Fotografija: Boris Petkovič.


14.05.2019

Zgodovina ljubezni

Slovenski filmski ustvarjalci so v zadnjih letih premaknili nekaj mejnikov; lani so denimo izstopali kakovostni in komunikativni prvenci in drugi filmi obetavnih režiserjev in režiserk. Med njimi je Sonja Prosenc, ki je posnela Zgodovino ljubezni, svoj pogumen in ambiciozen drugi film. Sonja Prosenc gledalcem brez dlake na jeziku pokaže, kaj jo zanima v filmskem mediju. To so inovacije in izoblikovanje prepoznavnega avtorskega glasu s specifično filmskimi izraznimi sredstvi. Sonja Prosenc tokrat predeluje izkušnjo izgube ljubljene osebe. Tema izgube in spremljajočih čustev v spektru med apatijo, žalostjo in jezo, je v filmu predstavljena s subtilno igralsko interpretacijo Doroteje Nadrah, Mateja Zemljiča ter Kristofferja Jonerja v glavnih vlogah. Film Zgodovina ljubezni je poseben z več vidikov: novost je prvo koprodukcijsko sodelovanje z Norveško, ki sta ga podprla tudi Slovenski filmski center in Radiotelevizija Slovenija, pa tudi sama izkušnja ogleda filma. Naloga je za gledalca težja, kot pri ogledu konvencionalnejših filmov, saj se mora v kinodvorano podati odprtega srca, pozornih oči, ostrih ušes ter iz številnih nelinearno razvrščenih drobcev, ki mu jih v ponudi režiserka, sestaviti pomenljivo zgodbo o premagovanju življenjskih preizkušenj, s katerimi se prej ali slej sooči vsak od nas. Vir fotografije: Kinodvor.


13.05.2019

De facto (pojdi s seboj)

Koncertni performans, duet Leje Jurišić in Milka Lazarja, z naslovom De facto (pojdi s seboj), jepremierno zaživel na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma. V medsebojnem odrskem prepletu glasbe in plesa, se v njem zrcali predvsem nuja po ustvarjanju, ki v temeljitem poznavanju zakonitosti vseh treh medijev, plesa, glasbe in odrske prisotnosti, zavestno prestopa meje in pod vprašaj postavlja uveljavljene postopke. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. De facto (pojdi s seboj) Koncertni performans Premiera: 12. 5. 2019 Avtorja in izvajalca: Leja Jurišić in Milko Lazar Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe: Petra Veber Produkcija: Pekinpah, koprodukcija: Cankarjev dom foto: Petra Veber


13.05.2019

Ottó Tolnai: Kratki rezi

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Jure Franko.


13.05.2019

Bojana Daneu Don: Begunec nikdar

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


13.05.2019

Miha Avanzo: Rorschach

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


13.05.2019

Assia Djebar: Alžirske ženske v svojih sobanah

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Lidija Hartman.


07.05.2019

Stoletje sanj: Dokumentarec o življenju izumitelja Petra Florjančiča

Dokumentarec neodvisne produkcije Stoletje sanj dokazuje, da potenciali Florjančičeve navdihujoče zgodbe na velikem platnu niso v celoti izkoriščeni. Film scenaristov Vena Jemeršića in Eda Marinčka je vsekakor vreden ogleda in filmičen, kajti že portretiranec sam je živel življenje kot v filmu: med drugim je zaigral ob boku Marlene Dietrich in pil z Vittoriom De Sicco. Pustolovsko-iznajditeljski duh Petra Florjančiča lepo izžareva anekdota, ki jo deli z gledalci. Med drugo svetovno vojno je zaigral svojo smrt, da je iz Kitzbühla prebegnil v Švico in se izognil vojaščini. Pozneje je živel v Monaku kot filmska zvezda. Ljubitelji dejstev v filmu izvedo, da je imel pet potnih listov, več kot 40 avtomobilov in hiše od Davosa do Bleda. Še zgovornejše je dejstvo, da mu delovna doba, čeprav je marca dopolnil častitljivih sto let, še vedno teče, kajti vselej je dosledno zapravil, kar je ustvaril. Pri tem je iz denarja skušal iztisniti predvsem vznemirljiva doživetja. Po ogledu dokumentarca Stoletje sanj je mogoče reči tudi tole: če bi med vsemi talenti, ki jih je razvil, Florjančič samega sebe izumil še v vlogah režiserja ali producenta, bi s filmi tako kot s patenti gotovo služil mastne denarje. Njegova resnična zgodba je za naše razmere zato tudi zagatna: njena nizkoproračunska upodobitev namreč težko preseže Florjančičeve visokoproračunske peripetije. Vir fotografije: Kinodvor.


06.05.2019

Štefan Kardoš: Stric Geza gre v Zaturce

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Matjaž Romih.


06.05.2019

Andrej Tomažin: Izhodišča

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Lidija Hartman.


06.05.2019

Josef Škvorecký: Strahopetci

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Matjaž Romih.


06.05.2019

Dušan Merc: Slepe miši

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman.


30.04.2019

Kromacij Oglejski: Govori; Razprave o Matejevem evangeliju

Avtor recenzije: Robert Kralj Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


30.04.2019

Alda Merini: Frančišek, spev ustvarjenega bitja

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Jure Franko.


30.04.2019

Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Alenka Resman Langus


30.04.2019

Tine Hribar: Nesmrtnost in neumrljivost, 3. knjiga

Avtor recenzije: Martin Lipovšek Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


29.04.2019

Guy Standing: Prekariat : nevarni novi razred

Avtorica recenzije: Stanislava Chrobáková Repar Bere Lidija Hartman.


29.04.2019

Kaja Teržan: Krog

Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


29.04.2019

Vinko Bandelj: Nebo je prazno

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


29.04.2019

Vinko Möderndorfer: Navodila za srečo

Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Igor Velše.


Stran 86 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov