Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Film si je ogledala Gaja Pöschl
Mali princ Fahim (v originalu Le Fahim) je mehka, nežna biografska drama o bangladeškem dečku Fahimu, ki se skupaj s predanim očetom v želji po boljši prihodnosti izseli v Francijo – nezakonito, seveda. Obljubljena dežela seveda še zdaleč ni tako polna priložnosti, kot sta si predstavljala, toda Fahim ima nekaj, česar nimajo vsi: odločen je, da postane šahovski prvak. Za ta cilj je njegov oče pripravljen žrtvovati prav vse in ker po srečnem naključju malega čudežnega dečka dobi v roke eden najboljših francoskih mentorjev te priljubljene miselne igre, se stvari zanju na koncu vendarle obrnejo na bolje.
Film ohlapno temelji na resničnih dogodkih in po njih napisanem romanu ter skuša ob pomoči boja na črno-beli šahovnici prikazati odločilno partijo Fahimovega otroštva, ko je še kot ilegalni pribežnik postal mladinski šahovski prvak Francije. Toda ves čas se zdi, da mu gre prelahko. Očetov strah, da ju bodo kot pribežnika vrnili v domovino, njun boj za golo preživetje, frustracije, jeza, izgubljenost, domotožje … vse je v filmu sicer prikazano, toda pretirano mehko, nekako zabrisano, le kot bežen trenutek, ki na gledalca ne naredi skoraj nobenega vtisa, ampak samo steče mimo. In zato tudi končna Fahimova zmaga, ki bi po vseh pričakovanjih morala izzveneti vsaj katarzično, nima prave moči, le zlije se v niz preostalih dogodkov, ki so oblikovali njegovo življenjsko pot.
Mali princ Fahim, ki v grobem med drugim spominja tudi na veliko ameriško uspešnico, prav tako biografski film V iskanju sreče z Willom Smithom v glavni vlogi, zaradi pretirano pravljičnega pristopa k zgodbi izgublja moč, ki mu jo sicer daje Fahimova izredno navdihujoča življenjska zgodba. A film vendarle vsebuje tudi nekaj drobnih presežkov. Gerard Depardeiu, ki je zadnja leta polnil predvsem rumene medije, je v vlogi jeznoritega, hkrati pa strašansko dobrodušnega šahovskega mentorja odlično zadel svojo vlogo in filmu dodal prepotrebni komični element, odličen pa je tudi mladi Assad Ahmed, ki igra Fahima.
Odločnost, strah, jeza, veselje – vse se skoraj dobesedno zrcali na dečkovem obrazu in le škoda je, da režiser Pierre-François Martin-Laval tega ni znal še bolje izkoristiti in namesto mehkobne, napol komične pravljice ustvariti močne, nepozabne drame, ki bi zares odpirala migrantska vprašanja, problem integracije, boj za preživetje in še kaj drugega. Predvsem pa bi se zares usidrala v gledalčev spomin, ne pa ohlapno izzvenela, še preden se za njim zaprejo vrata kinodvorane.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Film si je ogledala Gaja Pöschl
Mali princ Fahim (v originalu Le Fahim) je mehka, nežna biografska drama o bangladeškem dečku Fahimu, ki se skupaj s predanim očetom v želji po boljši prihodnosti izseli v Francijo – nezakonito, seveda. Obljubljena dežela seveda še zdaleč ni tako polna priložnosti, kot sta si predstavljala, toda Fahim ima nekaj, česar nimajo vsi: odločen je, da postane šahovski prvak. Za ta cilj je njegov oče pripravljen žrtvovati prav vse in ker po srečnem naključju malega čudežnega dečka dobi v roke eden najboljših francoskih mentorjev te priljubljene miselne igre, se stvari zanju na koncu vendarle obrnejo na bolje.
Film ohlapno temelji na resničnih dogodkih in po njih napisanem romanu ter skuša ob pomoči boja na črno-beli šahovnici prikazati odločilno partijo Fahimovega otroštva, ko je še kot ilegalni pribežnik postal mladinski šahovski prvak Francije. Toda ves čas se zdi, da mu gre prelahko. Očetov strah, da ju bodo kot pribežnika vrnili v domovino, njun boj za golo preživetje, frustracije, jeza, izgubljenost, domotožje … vse je v filmu sicer prikazano, toda pretirano mehko, nekako zabrisano, le kot bežen trenutek, ki na gledalca ne naredi skoraj nobenega vtisa, ampak samo steče mimo. In zato tudi končna Fahimova zmaga, ki bi po vseh pričakovanjih morala izzveneti vsaj katarzično, nima prave moči, le zlije se v niz preostalih dogodkov, ki so oblikovali njegovo življenjsko pot.
Mali princ Fahim, ki v grobem med drugim spominja tudi na veliko ameriško uspešnico, prav tako biografski film V iskanju sreče z Willom Smithom v glavni vlogi, zaradi pretirano pravljičnega pristopa k zgodbi izgublja moč, ki mu jo sicer daje Fahimova izredno navdihujoča življenjska zgodba. A film vendarle vsebuje tudi nekaj drobnih presežkov. Gerard Depardeiu, ki je zadnja leta polnil predvsem rumene medije, je v vlogi jeznoritega, hkrati pa strašansko dobrodušnega šahovskega mentorja odlično zadel svojo vlogo in filmu dodal prepotrebni komični element, odličen pa je tudi mladi Assad Ahmed, ki igra Fahima.
Odločnost, strah, jeza, veselje – vse se skoraj dobesedno zrcali na dečkovem obrazu in le škoda je, da režiser Pierre-François Martin-Laval tega ni znal še bolje izkoristiti in namesto mehkobne, napol komične pravljice ustvariti močne, nepozabne drame, ki bi zares odpirala migrantska vprašanja, problem integracije, boj za preživetje in še kaj drugega. Predvsem pa bi se zares usidrala v gledalčev spomin, ne pa ohlapno izzvenela, še preden se za njim zaprejo vrata kinodvorane.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov