Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bere Lidija Hartman.
Prevedel Uroš Kalčič; Ljubljana : Mladinska knjiga 2019
Margaret Atwood v romanu Testamenti, nadaljevanju Dekline zgodbe, skozi tri prvoosebne pripovedovalke – gileadsko poveljniško hčer, kanadsko najstnico, ki je odraščala s pripadnikoma odporniškega gibanja Majski dan, in gileadsko starešino, teto Lydio – popisuje vznik in propad gileadske diktature, hkrati pa spremljamo odnos do gileadske patriarhalne sheme tako znotraj družbe kot od zunaj.
Vznik sistema osvetljuje pretresljiva pripoved o razčlovečenju žensk ob političnem udaru, ki jo v svojih spominih zapiše teta Lydia, lik, ki se kasneje uveljavi kot strah in trepet novega sistema. Lydia je bila pred političnim prevratom sodnica, na vidno mesto pa se povzpne tudi v novem sistemu, pri čemer si priseže, da ga bo spodjedla od znotraj. Vzpostavi povezavo z odporniškim gibanjem in zbira pričevanja, ki naposled zrušijo sistem. Lydia sprejme nase tisto, kar bi bilo tudi brez nje neizogibno, in skuša vzpostaviti vsaj minimalen prostor varnosti. Zavestno deluje okrutno, saj se zaveda, da ima okrutnost, ki je ne bi bilo mogoče zaobiti, pod nadzorom. Zaveda se, da bi njene sodelavke Elizabeth, Vidala in Helena vsaka po svoje prav verjetno še zožile prostor svobode in varnosti za mlade ženske, pri tem pa je tudi edina, ki deluje kot dvojna agentka, v želji po uničenju sistema.
Znotrajsistemski odnos do gileadske družbe predstavlja Agnes; dekle, rojeno in vzgajano v Gileadu, ki vsaj sprva nekritično sprejema vse odvode totalitarnega sistema. Na začetku deluje kot utelešenje gileadske ideologije ter skozi svoje izkustvo izriše tipsko psihologijo popolnoma ideološko pogojenega subjekta. Tudi kasneje, ko se kot pripravnica za »teto«, svojevrstno gileadsko izobraženko, nauči brati, le počasi zavzema kritično držo. Ključni trenutki zanjo so spolni napad uglednega zobozdravnika, soočenje z izkrivljanjem krščanskega nauka v Gileadu, ki svojo oblast utrjuje tudi z naslanjanjem na religijo, ter seznanitev z lastnim rodovnikom.
Nosilka zunajsistemske kritične drže je Daisy, dekle, ki jo je, ne da bi to vedela, vzgajal par odpornikov proti Gileadu. Zdi se, da je na prvi pogled morda bliže poziciji, ki bi jo do gileadske oblasti trenutno gojila povprečna oseba, toda če na gileadsko družbo pogledamo strukturno, moramo o tem vendarle podvomiti.
Branje Testamentov v trenutnem zaostrenem političnem trenutku, ki legitimira tudi skrajne totalitarne pozicije, je tolikanj tesnobnejše, kajti četudi se sprva zdi, da je gileadska družba skorajda komično pretirana in da gre Margaret Atwood pri pisanju predaleč in je premalo subtilna, roman pa preveč predvidljiv in celo podcenjujoče razlagalen, nas pri branju nenehno lovi senca spoznanja, da v Testamentih ni najti ničesar, kar ženskam ni znano tudi v obstoječi družbi: težnje po retradicionalizaciji in kratenju reprodukcijskih pravic, seksizem na delovnem mestu, nesorazmeren delež opravljenega neplačanega dela, spolno nasilje … obstajajo tudi trenutno, hkrati pa se je nemogoče popolnoma izogniti predstavam o ženskah kot manj razumnih, logiško manj sposobnih, ustvarjenih za negovanje in vzgojo otrok ali soodgovornih za posilstva. Gileadska družba je zgrajena na predpostavkah, ki so nam že znane in v neki meri celo ponotranjene. V trenutku, ko denimo nekatere države tudi v Evropi ukinjajo univerzitetne programe študijev spola, je gileadska družba, četudi res pretirano shematizirana, tesnobno bližnja.
Toda čeprav je tovrstno naklonjeno branje idejne podstati mogoče in legitimno, žal ne moremo mimo tega, da je roman razen pripoznavanja nekih simptomov idejno precej plosk; na idejni ravni imamo opraviti predvsem z detekcijo simptomov in manj z lucidno analizo ali globljim raziskovanjem strukture odkritega. Ker poleg detekcije same roman ponuja le malo, se zdi, da se v prvih dveh tretjinah zateka k precejšnjemu ponavljanju in razlagam, ki, kot se zdi, delujejo predvsem kot svojevrstno pretirano seznanjanje z gileadskim sistemom. V tem smislu mnogo bolje deluje zadnja tretjina romana, ki ponuja boljši dogajalni ritem, več intrige in manj pojasnjevanja.
Kljub tem pomanjkljivostim so Testamenti Margaret Atwood delo, ki se zdi aktualnejše, kot bi si bilo mogoče želeti, in ki ga lahko, v končni fazi, beremo tudi v opomin ali v opozorilo.
Avtorica recenzije: Anja Radaljac
Bere Lidija Hartman.
Prevedel Uroš Kalčič; Ljubljana : Mladinska knjiga 2019
Margaret Atwood v romanu Testamenti, nadaljevanju Dekline zgodbe, skozi tri prvoosebne pripovedovalke – gileadsko poveljniško hčer, kanadsko najstnico, ki je odraščala s pripadnikoma odporniškega gibanja Majski dan, in gileadsko starešino, teto Lydio – popisuje vznik in propad gileadske diktature, hkrati pa spremljamo odnos do gileadske patriarhalne sheme tako znotraj družbe kot od zunaj.
Vznik sistema osvetljuje pretresljiva pripoved o razčlovečenju žensk ob političnem udaru, ki jo v svojih spominih zapiše teta Lydia, lik, ki se kasneje uveljavi kot strah in trepet novega sistema. Lydia je bila pred političnim prevratom sodnica, na vidno mesto pa se povzpne tudi v novem sistemu, pri čemer si priseže, da ga bo spodjedla od znotraj. Vzpostavi povezavo z odporniškim gibanjem in zbira pričevanja, ki naposled zrušijo sistem. Lydia sprejme nase tisto, kar bi bilo tudi brez nje neizogibno, in skuša vzpostaviti vsaj minimalen prostor varnosti. Zavestno deluje okrutno, saj se zaveda, da ima okrutnost, ki je ne bi bilo mogoče zaobiti, pod nadzorom. Zaveda se, da bi njene sodelavke Elizabeth, Vidala in Helena vsaka po svoje prav verjetno še zožile prostor svobode in varnosti za mlade ženske, pri tem pa je tudi edina, ki deluje kot dvojna agentka, v želji po uničenju sistema.
Znotrajsistemski odnos do gileadske družbe predstavlja Agnes; dekle, rojeno in vzgajano v Gileadu, ki vsaj sprva nekritično sprejema vse odvode totalitarnega sistema. Na začetku deluje kot utelešenje gileadske ideologije ter skozi svoje izkustvo izriše tipsko psihologijo popolnoma ideološko pogojenega subjekta. Tudi kasneje, ko se kot pripravnica za »teto«, svojevrstno gileadsko izobraženko, nauči brati, le počasi zavzema kritično držo. Ključni trenutki zanjo so spolni napad uglednega zobozdravnika, soočenje z izkrivljanjem krščanskega nauka v Gileadu, ki svojo oblast utrjuje tudi z naslanjanjem na religijo, ter seznanitev z lastnim rodovnikom.
Nosilka zunajsistemske kritične drže je Daisy, dekle, ki jo je, ne da bi to vedela, vzgajal par odpornikov proti Gileadu. Zdi se, da je na prvi pogled morda bliže poziciji, ki bi jo do gileadske oblasti trenutno gojila povprečna oseba, toda če na gileadsko družbo pogledamo strukturno, moramo o tem vendarle podvomiti.
Branje Testamentov v trenutnem zaostrenem političnem trenutku, ki legitimira tudi skrajne totalitarne pozicije, je tolikanj tesnobnejše, kajti četudi se sprva zdi, da je gileadska družba skorajda komično pretirana in da gre Margaret Atwood pri pisanju predaleč in je premalo subtilna, roman pa preveč predvidljiv in celo podcenjujoče razlagalen, nas pri branju nenehno lovi senca spoznanja, da v Testamentih ni najti ničesar, kar ženskam ni znano tudi v obstoječi družbi: težnje po retradicionalizaciji in kratenju reprodukcijskih pravic, seksizem na delovnem mestu, nesorazmeren delež opravljenega neplačanega dela, spolno nasilje … obstajajo tudi trenutno, hkrati pa se je nemogoče popolnoma izogniti predstavam o ženskah kot manj razumnih, logiško manj sposobnih, ustvarjenih za negovanje in vzgojo otrok ali soodgovornih za posilstva. Gileadska družba je zgrajena na predpostavkah, ki so nam že znane in v neki meri celo ponotranjene. V trenutku, ko denimo nekatere države tudi v Evropi ukinjajo univerzitetne programe študijev spola, je gileadska družba, četudi res pretirano shematizirana, tesnobno bližnja.
Toda čeprav je tovrstno naklonjeno branje idejne podstati mogoče in legitimno, žal ne moremo mimo tega, da je roman razen pripoznavanja nekih simptomov idejno precej plosk; na idejni ravni imamo opraviti predvsem z detekcijo simptomov in manj z lucidno analizo ali globljim raziskovanjem strukture odkritega. Ker poleg detekcije same roman ponuja le malo, se zdi, da se v prvih dveh tretjinah zateka k precejšnjemu ponavljanju in razlagam, ki, kot se zdi, delujejo predvsem kot svojevrstno pretirano seznanjanje z gileadskim sistemom. V tem smislu mnogo bolje deluje zadnja tretjina romana, ki ponuja boljši dogajalni ritem, več intrige in manj pojasnjevanja.
Kljub tem pomanjkljivostim so Testamenti Margaret Atwood delo, ki se zdi aktualnejše, kot bi si bilo mogoče želeti, in ki ga lahko, v končni fazi, beremo tudi v opomin ali v opozorilo.
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Neveljaven email naslov