Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Margaret Atwood: Testamenti

20.07.2020

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Lidija Hartman.

Prevedel Uroš Kalčič; Ljubljana : Mladinska knjiga 2019

Margaret Atwood v romanu Testamenti, nadaljevanju Dekline zgodbe, skozi tri prvoosebne pripovedovalke – gileadsko poveljniško hčer, kanadsko najstnico, ki je odraščala s pripadnikoma odporniškega gibanja Majski dan, in gileadsko starešino, teto Lydio – popisuje vznik in propad gileadske diktature, hkrati pa spremljamo odnos do gileadske patriarhalne sheme tako znotraj družbe kot od zunaj.

Vznik sistema osvetljuje pretresljiva pripoved o razčlovečenju žensk ob političnem udaru, ki jo v svojih spominih zapiše teta Lydia, lik, ki se kasneje uveljavi kot strah in trepet novega sistema. Lydia je bila pred političnim prevratom sodnica, na vidno mesto pa se povzpne tudi v novem sistemu, pri čemer si priseže, da ga bo spodjedla od znotraj. Vzpostavi povezavo z odporniškim gibanjem in zbira pričevanja, ki naposled zrušijo sistem. Lydia sprejme nase tisto, kar bi bilo tudi brez nje neizogibno, in skuša vzpostaviti vsaj minimalen prostor varnosti. Zavestno deluje okrutno, saj se zaveda, da ima okrutnost, ki je ne bi bilo mogoče zaobiti, pod nadzorom. Zaveda se, da bi njene sodelavke Elizabeth, Vidala in Helena vsaka po svoje prav verjetno še zožile prostor svobode in varnosti za mlade ženske, pri tem pa je tudi edina, ki deluje kot dvojna agentka, v želji po uničenju sistema.

Znotrajsistemski odnos do gileadske družbe predstavlja Agnes; dekle, rojeno in vzgajano v Gileadu, ki vsaj sprva nekritično sprejema vse odvode totalitarnega sistema. Na začetku deluje kot utelešenje gileadske ideologije ter skozi svoje izkustvo izriše tipsko psihologijo popolnoma ideološko pogojenega subjekta. Tudi kasneje, ko se kot pripravnica za »teto«, svojevrstno gileadsko izobraženko, nauči brati, le počasi zavzema kritično držo. Ključni trenutki zanjo so spolni napad uglednega zobozdravnika, soočenje z izkrivljanjem krščanskega nauka v Gileadu, ki svojo oblast utrjuje tudi z naslanjanjem na religijo, ter seznanitev z lastnim rodovnikom.

Nosilka zunajsistemske kritične drže je Daisy, dekle, ki jo je, ne da bi to vedela, vzgajal par odpornikov proti Gileadu. Zdi se, da je na prvi pogled morda bliže poziciji, ki bi jo do gileadske oblasti trenutno gojila povprečna oseba, toda če na gileadsko družbo pogledamo strukturno, moramo o tem vendarle podvomiti.

Branje Testamentov v trenutnem zaostrenem političnem trenutku, ki legitimira tudi skrajne totalitarne pozicije, je tolikanj tesnobnejše, kajti četudi se sprva zdi, da je gileadska družba skorajda komično pretirana in da gre Margaret Atwood pri pisanju predaleč in je premalo subtilna, roman pa preveč predvidljiv in celo podcenjujoče razlagalen, nas pri branju nenehno lovi senca spoznanja, da v Testamentih ni najti ničesar, kar ženskam ni znano tudi v obstoječi družbi: težnje po retradicionalizaciji in kratenju reprodukcijskih pravic, seksizem na delovnem mestu, nesorazmeren delež opravljenega neplačanega dela, spolno nasilje … obstajajo tudi trenutno, hkrati pa se je nemogoče popolnoma izogniti predstavam o ženskah kot manj razumnih, logiško manj sposobnih, ustvarjenih za negovanje in vzgojo otrok ali soodgovornih za posilstva. Gileadska družba je zgrajena na predpostavkah, ki so nam že znane in v neki meri celo ponotranjene. V trenutku, ko denimo nekatere države tudi v Evropi ukinjajo univerzitetne programe študijev spola, je gileadska družba, četudi res pretirano shematizirana, tesnobno bližnja.

Toda čeprav je tovrstno naklonjeno branje idejne podstati mogoče in legitimno, žal ne moremo mimo tega, da je roman razen pripoznavanja nekih simptomov idejno precej plosk; na idejni ravni imamo opraviti predvsem z detekcijo simptomov in manj z lucidno analizo ali globljim raziskovanjem strukture odkritega. Ker poleg detekcije same roman ponuja le malo, se zdi, da se v prvih dveh tretjinah zateka k precejšnjemu ponavljanju in razlagam, ki, kot se zdi, delujejo predvsem kot svojevrstno pretirano seznanjanje z gileadskim sistemom. V tem smislu mnogo bolje deluje zadnja tretjina romana, ki ponuja boljši dogajalni ritem, več intrige in manj pojasnjevanja.

Kljub tem pomanjkljivostim so Testamenti Margaret Atwood delo, ki se zdi aktualnejše, kot bi si bilo mogoče želeti, in ki ga lahko, v končni fazi, beremo tudi v opomin ali v opozorilo.


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Margaret Atwood: Testamenti

20.07.2020

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere Lidija Hartman.

Prevedel Uroš Kalčič; Ljubljana : Mladinska knjiga 2019

Margaret Atwood v romanu Testamenti, nadaljevanju Dekline zgodbe, skozi tri prvoosebne pripovedovalke – gileadsko poveljniško hčer, kanadsko najstnico, ki je odraščala s pripadnikoma odporniškega gibanja Majski dan, in gileadsko starešino, teto Lydio – popisuje vznik in propad gileadske diktature, hkrati pa spremljamo odnos do gileadske patriarhalne sheme tako znotraj družbe kot od zunaj.

Vznik sistema osvetljuje pretresljiva pripoved o razčlovečenju žensk ob političnem udaru, ki jo v svojih spominih zapiše teta Lydia, lik, ki se kasneje uveljavi kot strah in trepet novega sistema. Lydia je bila pred političnim prevratom sodnica, na vidno mesto pa se povzpne tudi v novem sistemu, pri čemer si priseže, da ga bo spodjedla od znotraj. Vzpostavi povezavo z odporniškim gibanjem in zbira pričevanja, ki naposled zrušijo sistem. Lydia sprejme nase tisto, kar bi bilo tudi brez nje neizogibno, in skuša vzpostaviti vsaj minimalen prostor varnosti. Zavestno deluje okrutno, saj se zaveda, da ima okrutnost, ki je ne bi bilo mogoče zaobiti, pod nadzorom. Zaveda se, da bi njene sodelavke Elizabeth, Vidala in Helena vsaka po svoje prav verjetno še zožile prostor svobode in varnosti za mlade ženske, pri tem pa je tudi edina, ki deluje kot dvojna agentka, v želji po uničenju sistema.

Znotrajsistemski odnos do gileadske družbe predstavlja Agnes; dekle, rojeno in vzgajano v Gileadu, ki vsaj sprva nekritično sprejema vse odvode totalitarnega sistema. Na začetku deluje kot utelešenje gileadske ideologije ter skozi svoje izkustvo izriše tipsko psihologijo popolnoma ideološko pogojenega subjekta. Tudi kasneje, ko se kot pripravnica za »teto«, svojevrstno gileadsko izobraženko, nauči brati, le počasi zavzema kritično držo. Ključni trenutki zanjo so spolni napad uglednega zobozdravnika, soočenje z izkrivljanjem krščanskega nauka v Gileadu, ki svojo oblast utrjuje tudi z naslanjanjem na religijo, ter seznanitev z lastnim rodovnikom.

Nosilka zunajsistemske kritične drže je Daisy, dekle, ki jo je, ne da bi to vedela, vzgajal par odpornikov proti Gileadu. Zdi se, da je na prvi pogled morda bliže poziciji, ki bi jo do gileadske oblasti trenutno gojila povprečna oseba, toda če na gileadsko družbo pogledamo strukturno, moramo o tem vendarle podvomiti.

Branje Testamentov v trenutnem zaostrenem političnem trenutku, ki legitimira tudi skrajne totalitarne pozicije, je tolikanj tesnobnejše, kajti četudi se sprva zdi, da je gileadska družba skorajda komično pretirana in da gre Margaret Atwood pri pisanju predaleč in je premalo subtilna, roman pa preveč predvidljiv in celo podcenjujoče razlagalen, nas pri branju nenehno lovi senca spoznanja, da v Testamentih ni najti ničesar, kar ženskam ni znano tudi v obstoječi družbi: težnje po retradicionalizaciji in kratenju reprodukcijskih pravic, seksizem na delovnem mestu, nesorazmeren delež opravljenega neplačanega dela, spolno nasilje … obstajajo tudi trenutno, hkrati pa se je nemogoče popolnoma izogniti predstavam o ženskah kot manj razumnih, logiško manj sposobnih, ustvarjenih za negovanje in vzgojo otrok ali soodgovornih za posilstva. Gileadska družba je zgrajena na predpostavkah, ki so nam že znane in v neki meri celo ponotranjene. V trenutku, ko denimo nekatere države tudi v Evropi ukinjajo univerzitetne programe študijev spola, je gileadska družba, četudi res pretirano shematizirana, tesnobno bližnja.

Toda čeprav je tovrstno naklonjeno branje idejne podstati mogoče in legitimno, žal ne moremo mimo tega, da je roman razen pripoznavanja nekih simptomov idejno precej plosk; na idejni ravni imamo opraviti predvsem z detekcijo simptomov in manj z lucidno analizo ali globljim raziskovanjem strukture odkritega. Ker poleg detekcije same roman ponuja le malo, se zdi, da se v prvih dveh tretjinah zateka k precejšnjemu ponavljanju in razlagam, ki, kot se zdi, delujejo predvsem kot svojevrstno pretirano seznanjanje z gileadskim sistemom. V tem smislu mnogo bolje deluje zadnja tretjina romana, ki ponuja boljši dogajalni ritem, več intrige in manj pojasnjevanja.

Kljub tem pomanjkljivostim so Testamenti Margaret Atwood delo, ki se zdi aktualnejše, kot bi si bilo mogoče želeti, in ki ga lahko, v končni fazi, beremo tudi v opomin ali v opozorilo.


16.05.2022

Simon Rutar in Beneška Slovenija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


16.05.2022

Tomaž Šalamun: Povsod je bil sneg

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko


16.05.2022

Tomo Postenšek: Površinska napetost

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič


16.05.2022

Walace Stevens: Običajen večer v Nev Havnu

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


16.05.2022

Nona Fernández: Neznana dimenzija

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Dragan Petrovec: Stopinje upora

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


13.05.2022

Dej no

avtor: Muanis Sinanović


13.05.2022

Neznosno breme ogromnega talenta

avtor: Igor Harb


13.05.2022

Junakinje na odru MGL

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan


10.05.2022

Ena sekunda - Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


10.05.2022

Doktor Strange in multivesolje norosti

Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk


10.05.2022

Inventura - S humorjem podšita žanrska zmes

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.05.2022

Mandićcirkus razgalja dejstvo igralčevega telesa kot konstante, ki je ni moč reinterpretirati

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.


07.05.2022

Mandićcirkus

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si


07.05.2022

Philip Ridley: Razparač

Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž


05.05.2022

Peter Verč: Za vse, ne zase

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Jasna Blažič: Izvir

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander Golja


05.05.2022

Didier Eribon: Vrnitev v Reims

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralka: Eva Longyka Marušič


Stran 38 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov