Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Jana Putrle Srdić: Oko očesu vrana

03.08.2020

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2019

Po zbirkah Kutine (2003), Lahko se zgodi karkoli (2007) in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (2014) je Jana Putrle Srdić, pesnica, ki sodeluje pri različnih projektih, ki združujejo poezijo z novimi mediji, objavila četrto pesniško zbirko, zvesto pri Centru za slovensko književnost. Verza »kalibriram svet po poeziji in se učim povedati manj« in »ne boj se jezika« sta njen novi pesniški credo. Nova kalibracija obsežne pesemske tvarine prinaša v poezijo pomenske zgostitve, večjo koncentracijo in ponekod nekoliko skrivnostna mesta, ki jih bralec, ki nima vedenja in ne pozna novejših naravoslovno-tehnoloških dognanj, dopolni s svojo interpretacijo.

Jano Putrle Srdić je kot pesnico že od prvenca Kutine zanimala družba v tem trenutku, družba, kakor jo doživlja sama, plasti in segmenti, katerih del je. Ta družba je vseskozi odprta za razvoj tehnologije in oprta v tehnologiji. V tretji knjigi To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je v pesmi z enakim naslovom zapisala: »In če si prav redko dovolimo ljubeč / odnos do tehnologije, je zdaj tudi / ona del signala, utripa v temi sobe / z lučkami na elektronskih napravah«. Še več, v naslednji kitici piše, da je tehnologija »vseprisotna kot soseda, ki se vsako jutro vzpenja od nabiralnika«. Njen dipol je na vsej pesničini pesniški poti bolečina, vse od prvenca Kutine, kjer je v pesmi Ostrine zapisala: »hrepenim po rezu v kožo. Resničnost mi je dosegljiva le še v bolečem. […] Pesem so kričeče ostrine razbitih vprašanj.« V pesmi Poezija ni nujna pa: »šla ošilit svinčnik […] hočem da BOLI«.

Vse od prvenca Jana Putrle Srdić razvija zavest o samoti kot neizogibnem, primarnem človekovem občutenju in hkrati kot sodobni družbeni simptomatiki. Prav ta potreba sodobnega človeka po biti sam in želja po biti skupaj dirigirata zmožnosti bližin in njihove oblike, kot kaže na primer Temno zelena pesem iz zbirke Lahko se zgodi karkoli. O človekovi vesti in zavedanju presežnosti v tej isti zbirki nevsiljivo piše v pesmi Prostori čisto blizu: »Leta po tem, ko si jo prevrnil, / želva še vedno brca v tvoji glavi. // Vsi slutimo nek drug obraz neba, / pripet na naša gladka krila – / ves čas se zrcali v nas«.

V zbirki Oko očesu vrana je Jana Putrle Srdić zasukala optiko oziroma jo je osvežila, zavedajoč se celičnega obstoja, razsrediščenega pogleda. Že v tretji zbirki To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je to nastavila z daljšim naslovom pesmi Koncept boga je za večino ljudi predaljen, da bi si ga izmislili sami. Ali kakor pravi v naslovni pesmi: »Ponoči raste micelijska mreža in se vzpostavljajo povezave med nevroni«. Predvsem v prvih dveh, pa tudi v tretji zbirki je pesniški postopek Jane Putrle Srdić opisovanje kadrov/prizorov oz. trenutkov iz mikrokozmosa, v katerih se zrcali oziroma jedrnato, koncentrirano ponovno zaživi sodobno, aktualno družbeno stanje. V zadnji objavljeni zbirki Oko očesu vrana se pomakne naprej, čeprav kronološko prebiranje njene poezije deluje, kot da so štiri knjige logično nadaljevanje, tudi prepletanje. Na primer pesem Lahko se zgodi karkoli, kakor je tudi naslov druge pesniške zbirke, je druga pesem v tretji knjigi z naslovom To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje, pa tudi konec pesmi na 50. strani v zbirki Lahko se zgodi karkoli se glasi: »kjer se smrtnost zaleti vate izza vogala. ko sem tavala po hodnikih bolnice, se je zdelo, da se lahko zgodi karkoli«. Že v tretji zbirki se izostri kritični pogled na družbeno stanje, najsi bo v verzih o pesniškem kolegu: »berem Škrjanca, ki je revolucija, / čeprav ne demonstrira«, … ali pa v verzih iz pesmi Zračna kletka: »Svet zori v zlato kroglo, vsi časi so apokaliptični in vsak hip se bodo naše zračne kletke zdrobile«.

V četrti zbirki Oko očesu vrana se jezikovni kod spremeni. Če ta kod poznaš, če so ti nanašalnice blizu, je tekst nehermetičen, ni zaprt, saj vstop vanj omogoči poznavanje ozadja. Poudarki zbirke so zgostitve jezika, izbrani kod, izrez iz družbenega stanja oziroma presek in hkrati preseganje delitve na družbo in naravo. A zbirka bralca nagovori tudi brez poglabljanja v bioart v umetnosti, brez poznavanja sintropične razlage sveta, brez zavesti o neantropocentričnosti sveta, kjer se sesuva, briše tudi trdno postavljen zid med živo in neživo naravo. V pesmi Naše neznano nagovarja z večno temo: človekovo občutljivostjo, bolečino. »Moja bolečina bo vedno iz te temne snovi neznanega negativa.« Bolečina je stalnica v poeziji Jane Putrle Srdić, bodisi ob opazovanju sveta bodisi ob izgubi; včasih je izpisana, drugič nakazana, tretjič zaskeli skozi distančno podajanje. Z zasledovanjem mimikrije, fraktalov, podobnosti v zgradbi in delovanju pesnica nakazuje sorodnosti med človekom in drugo naravo, živalmi, rastlinami, celo tako imenovano »neživo naravo«. Naravo, ki ni živa in neživa, ampak samo je, ker je drobnogled te poezije sestava delov v celoto. In tako se človekov, človeški faktor kot toliko pomemben zrelativizira samo zato, ker je naš in ljudem tudi kulturnorazvojno podedovan in znan.

Zbirka Oko očesu vrana obsega osemindvajset pesmi, ki nevsiljivo cukajo za rokav zahtevnejšega bralstva. Pridih butičništva dodajata tudi pohvalno oblikovana zunanjost (z aluzijo na iluzijo in hipnozna stanja zavesti) in notranjost knjige, stavljena v črkovni družini Fragen Lucasa Descroixa. Uredniška taktirka Braneta Mozetiča je torej še enkrat potrdila, da je kljub enovitosti knjižnih zbirk mogoče najti prostor za avtorski podpis.

Zbirka Oko očesu vrana je še eno pričevanje, da Jana Putrle Srdić ne le piše pesmi, ampak je pesnica, ki pesniški skalpel ne vihti vsevprek, temveč vešče zareže tja, kjer presodi, da so nevralgična mesta družbe ali mesta družbenih patologij. Njena zadnja zbirka je ob tem tudi priročno napotilo za osveževanje, ponovno vzpostavljanje odnosa sebe do družbe, do sveta, s premislekom o vprašljivi človekovi nadvladi in hierarhizaciji ter o človekovi skromnosti, neznatnosti – ne v duhovnem, temveč v tehnološko razvojnem in vesoljskem kontekstu.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Jana Putrle Srdić: Oko očesu vrana

03.08.2020

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2019

Po zbirkah Kutine (2003), Lahko se zgodi karkoli (2007) in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (2014) je Jana Putrle Srdić, pesnica, ki sodeluje pri različnih projektih, ki združujejo poezijo z novimi mediji, objavila četrto pesniško zbirko, zvesto pri Centru za slovensko književnost. Verza »kalibriram svet po poeziji in se učim povedati manj« in »ne boj se jezika« sta njen novi pesniški credo. Nova kalibracija obsežne pesemske tvarine prinaša v poezijo pomenske zgostitve, večjo koncentracijo in ponekod nekoliko skrivnostna mesta, ki jih bralec, ki nima vedenja in ne pozna novejših naravoslovno-tehnoloških dognanj, dopolni s svojo interpretacijo.

Jano Putrle Srdić je kot pesnico že od prvenca Kutine zanimala družba v tem trenutku, družba, kakor jo doživlja sama, plasti in segmenti, katerih del je. Ta družba je vseskozi odprta za razvoj tehnologije in oprta v tehnologiji. V tretji knjigi To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je v pesmi z enakim naslovom zapisala: »In če si prav redko dovolimo ljubeč / odnos do tehnologije, je zdaj tudi / ona del signala, utripa v temi sobe / z lučkami na elektronskih napravah«. Še več, v naslednji kitici piše, da je tehnologija »vseprisotna kot soseda, ki se vsako jutro vzpenja od nabiralnika«. Njen dipol je na vsej pesničini pesniški poti bolečina, vse od prvenca Kutine, kjer je v pesmi Ostrine zapisala: »hrepenim po rezu v kožo. Resničnost mi je dosegljiva le še v bolečem. […] Pesem so kričeče ostrine razbitih vprašanj.« V pesmi Poezija ni nujna pa: »šla ošilit svinčnik […] hočem da BOLI«.

Vse od prvenca Jana Putrle Srdić razvija zavest o samoti kot neizogibnem, primarnem človekovem občutenju in hkrati kot sodobni družbeni simptomatiki. Prav ta potreba sodobnega človeka po biti sam in želja po biti skupaj dirigirata zmožnosti bližin in njihove oblike, kot kaže na primer Temno zelena pesem iz zbirke Lahko se zgodi karkoli. O človekovi vesti in zavedanju presežnosti v tej isti zbirki nevsiljivo piše v pesmi Prostori čisto blizu: »Leta po tem, ko si jo prevrnil, / želva še vedno brca v tvoji glavi. // Vsi slutimo nek drug obraz neba, / pripet na naša gladka krila – / ves čas se zrcali v nas«.

V zbirki Oko očesu vrana je Jana Putrle Srdić zasukala optiko oziroma jo je osvežila, zavedajoč se celičnega obstoja, razsrediščenega pogleda. Že v tretji zbirki To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje je to nastavila z daljšim naslovom pesmi Koncept boga je za večino ljudi predaljen, da bi si ga izmislili sami. Ali kakor pravi v naslovni pesmi: »Ponoči raste micelijska mreža in se vzpostavljajo povezave med nevroni«. Predvsem v prvih dveh, pa tudi v tretji zbirki je pesniški postopek Jane Putrle Srdić opisovanje kadrov/prizorov oz. trenutkov iz mikrokozmosa, v katerih se zrcali oziroma jedrnato, koncentrirano ponovno zaživi sodobno, aktualno družbeno stanje. V zadnji objavljeni zbirki Oko očesu vrana se pomakne naprej, čeprav kronološko prebiranje njene poezije deluje, kot da so štiri knjige logično nadaljevanje, tudi prepletanje. Na primer pesem Lahko se zgodi karkoli, kakor je tudi naslov druge pesniške zbirke, je druga pesem v tretji knjigi z naslovom To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje, pa tudi konec pesmi na 50. strani v zbirki Lahko se zgodi karkoli se glasi: »kjer se smrtnost zaleti vate izza vogala. ko sem tavala po hodnikih bolnice, se je zdelo, da se lahko zgodi karkoli«. Že v tretji zbirki se izostri kritični pogled na družbeno stanje, najsi bo v verzih o pesniškem kolegu: »berem Škrjanca, ki je revolucija, / čeprav ne demonstrira«, … ali pa v verzih iz pesmi Zračna kletka: »Svet zori v zlato kroglo, vsi časi so apokaliptični in vsak hip se bodo naše zračne kletke zdrobile«.

V četrti zbirki Oko očesu vrana se jezikovni kod spremeni. Če ta kod poznaš, če so ti nanašalnice blizu, je tekst nehermetičen, ni zaprt, saj vstop vanj omogoči poznavanje ozadja. Poudarki zbirke so zgostitve jezika, izbrani kod, izrez iz družbenega stanja oziroma presek in hkrati preseganje delitve na družbo in naravo. A zbirka bralca nagovori tudi brez poglabljanja v bioart v umetnosti, brez poznavanja sintropične razlage sveta, brez zavesti o neantropocentričnosti sveta, kjer se sesuva, briše tudi trdno postavljen zid med živo in neživo naravo. V pesmi Naše neznano nagovarja z večno temo: človekovo občutljivostjo, bolečino. »Moja bolečina bo vedno iz te temne snovi neznanega negativa.« Bolečina je stalnica v poeziji Jane Putrle Srdić, bodisi ob opazovanju sveta bodisi ob izgubi; včasih je izpisana, drugič nakazana, tretjič zaskeli skozi distančno podajanje. Z zasledovanjem mimikrije, fraktalov, podobnosti v zgradbi in delovanju pesnica nakazuje sorodnosti med človekom in drugo naravo, živalmi, rastlinami, celo tako imenovano »neživo naravo«. Naravo, ki ni živa in neživa, ampak samo je, ker je drobnogled te poezije sestava delov v celoto. In tako se človekov, človeški faktor kot toliko pomemben zrelativizira samo zato, ker je naš in ljudem tudi kulturnorazvojno podedovan in znan.

Zbirka Oko očesu vrana obsega osemindvajset pesmi, ki nevsiljivo cukajo za rokav zahtevnejšega bralstva. Pridih butičništva dodajata tudi pohvalno oblikovana zunanjost (z aluzijo na iluzijo in hipnozna stanja zavesti) in notranjost knjige, stavljena v črkovni družini Fragen Lucasa Descroixa. Uredniška taktirka Braneta Mozetiča je torej še enkrat potrdila, da je kljub enovitosti knjižnih zbirk mogoče najti prostor za avtorski podpis.

Zbirka Oko očesu vrana je še eno pričevanje, da Jana Putrle Srdić ne le piše pesmi, ampak je pesnica, ki pesniški skalpel ne vihti vsevprek, temveč vešče zareže tja, kjer presodi, da so nevralgična mesta družbe ali mesta družbenih patologij. Njena zadnja zbirka je ob tem tudi priročno napotilo za osveževanje, ponovno vzpostavljanje odnosa sebe do družbe, do sveta, s premislekom o vprašljivi človekovi nadvladi in hierarhizaciji ter o človekovi skromnosti, neznatnosti – ne v duhovnem, temveč v tehnološko razvojnem in vesoljskem kontekstu.


06.03.2020

Jadralke

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


06.03.2020

Naprej

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


02.03.2020

Sara Stridsberg: Beckomberga

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere Jure Franko.


02.03.2020

Sheila Heti: Materinstvo

Avtorica recenzije: Tina Poglajen Bere Eva Longyka Marušič


02.03.2020

Bernhard Schlink: Olga

Avtorica recenzije: Tesa Drev Bere Eva Longyka Marušič.


02.03.2020

Kristian Novak: Cigan, ampak najlepši

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Jure Franko.


29.02.2020

Kliči M za Macbetha / po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja

V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča je bila premierno prikazana predstava Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespeara v prevodu Srečka Fišerja. Več o uprizoritvi te znane zgodbe o obsedenosti z močjo – Saška Rakef. Zamisel: Klara Kastelec, Matjaž Pograjc Režija: Matjaž Pograjc Asistenca režije: Klemen Markovčič Scenografija: Matjaž Pograjc Asistenca scenografije in rekviziti: Sandi Mikluž, Ana Pavšek Dramaturgija: Aljoša Lovrić Krapež Glasba: Tibor Mihelič Syed Glasbeni aranžmaji: Diego Barrios Ross, Jurij Drevenšek, Tibor Mihelič Syed, Matej Recer, Matija Vastl Korepeticija: Diego Barrios Ross Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka lektorice: Kristina Mihelj Lektorica za portugalščino: Klara Kastelec Gib: Ivan Peternelj Oblikovanje svetlobe: Matjaž Pograjc, Matjaž Brišar Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Vodja predstave: Gašper Tesner/Urša Červ Kostumografija: Ines Torcato v sodelovanju z Matjažem Pograjcem na podlagi njene jesensko-zimske kolekcije 2019/2020 Zasedba: Macbeth: Jurij Drevenšek Lady Macbeth: Klara Kastelec Duncan, Vojak 1: Blaž Šef Malcolm, Častnik: Matija Vastl Banquo, Vojak 2: Željko Hrs Macduff, Donalbain: Matej Recer Prva vešča: Ivan Peternelj Druga vešča: Janja Majzelj Tretja vešča: Daša Doberšek Macbend: Tibor Mihelič Syed (baskitara, ukulela, drumlja, generator ritma, tolkala, digitalna zvočila), Matej Recer (pianino, klaviature, harmonika), Jurij Drevenšek (električna kitara), Matija Vastl (trobenta, zvočila) Natakarja: Dare Kragelj, Gašper Tesner/Urša Červ Avtor fotografije: Ksenija Mikor


28.02.2020

Klic divjine

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


28.02.2020

Nevidni človek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.02.2020

Elena Ferante: O izgubljeni deklici

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Lidija Hartman


24.02.2020

Zdenko Kodrič: Pet ljubezni

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.


24.02.2020

Blaž Iršič: Človek pod luno

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bere Aleksander Golja


24.02.2020

Stoletje družine Tönnies

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja


21.02.2020

Ne pozabi dihati

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.02.2020

Mleko

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2020

Shulamith Firestone: Dialektika spola

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Jasna Rodošek.


17.02.2020

Iztok Osojnik: Newyorška trilogija

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Jure Franko.


17.02.2020

Ana Svetel: Dobra družba

Avtorica recenzije Martina Potisk Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.


17.02.2020

Wyslawa Szymborska: Radost pisanja

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.


15.02.2020

Večja od vseh

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 73 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov