Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Novi film Britanca Williama Nicholsona je poskus, kako bolj realistično pokazati reakcije ljudi na spremembe v življenju.
Pod belimi pečinami je novi film Britanca Williama Nicholsona, znanega predvsem po svojem scenarističnem delu… na primer za film Dežela senc iz 90ih let, v ospredju katerega je tragična ljubezenska zgodba med pisateljem C. S. Lewisom, avtorjem znamenite Narnije, in pesnico Joy Davidman. Med drugim je napisal tudi scenarij za muzikal Nesrečniki iz leta 2012, ki je temeljil na istoimenskem romanu Victorja Hugoja.
Film Pod belimi pečinami v izvirniku nosi naslov Hope Gap, kar je ime dela pokrajine pod pečino, ki zaznamuje življenje likov v tem filmu, hkrati pa napoveduje tudi eno od glavnih tem, namreč upanje.
Osnova za nastanek filma je bil razpad zakona Nicholsonovih staršev – gre torej za osebno izpoved – ta razpad pa mu ni dal misliti le o pomenu zakona, temveč, kot namiguje naslov v izvirniku, tudi o veri in upanju sploh. Vprašanje vere je bilo v ospredju že v prej omenjeni Deželi senc. Tam namreč smrt ljubljene osebe postavi pod vprašaj Lewisovo vero v božansko.
V vlogi zakoncev, ki gresta po 29ih letih skupnega življenja vsak svojo pot, nastopita vedno odlična Annette Bening in Bill Nighy.
Filmska pripoved je nepretenciozna in kot tako jo moramo tudi gledati. V zakonu nesrečen mož se v starosti odloči, da bo zapustil ženo in se preseli k novi ljubezni, njegova žena pa, kljub temu, da je bila tudi ona v zakonu nesrečna, te odločitve ne more sprejeti. Nadaljnji potek zgodbe je žal preveč predvidljiv. Tu ni nikakršnih nepredvidenih obratov, film pretirano zaznamujeta sentimentalnost ter govor o obžalovanju, o napačnih odločitvah, napačnem ravnanju. Mogoče celo zmoti, da sta v glavnih vlogah igralca, ki po navadi igrata povsem drugačne like, ti običajno premorejo več humorja in iskrivosti, in tako je še bolj očitno, kaj filmu manjka.
Pozitivna plat filma Pod belimi pečinami pa je poskus, kako bolj realistično pokazati reakcije ljudi na spremembe v življenju.
In res gre za povsem korekten film o ločevanju starejšega para, ki pa je narejen vse preveč pravilno, da bi se globlje vtisnil v zavest gledalca. Vsekakor pa je dobrodošlo vsako delo, ki se osredotoča na staranje in na vprašanja, povezana z njim.
Novi film Britanca Williama Nicholsona je poskus, kako bolj realistično pokazati reakcije ljudi na spremembe v življenju.
Pod belimi pečinami je novi film Britanca Williama Nicholsona, znanega predvsem po svojem scenarističnem delu… na primer za film Dežela senc iz 90ih let, v ospredju katerega je tragična ljubezenska zgodba med pisateljem C. S. Lewisom, avtorjem znamenite Narnije, in pesnico Joy Davidman. Med drugim je napisal tudi scenarij za muzikal Nesrečniki iz leta 2012, ki je temeljil na istoimenskem romanu Victorja Hugoja.
Film Pod belimi pečinami v izvirniku nosi naslov Hope Gap, kar je ime dela pokrajine pod pečino, ki zaznamuje življenje likov v tem filmu, hkrati pa napoveduje tudi eno od glavnih tem, namreč upanje.
Osnova za nastanek filma je bil razpad zakona Nicholsonovih staršev – gre torej za osebno izpoved – ta razpad pa mu ni dal misliti le o pomenu zakona, temveč, kot namiguje naslov v izvirniku, tudi o veri in upanju sploh. Vprašanje vere je bilo v ospredju že v prej omenjeni Deželi senc. Tam namreč smrt ljubljene osebe postavi pod vprašaj Lewisovo vero v božansko.
V vlogi zakoncev, ki gresta po 29ih letih skupnega življenja vsak svojo pot, nastopita vedno odlična Annette Bening in Bill Nighy.
Filmska pripoved je nepretenciozna in kot tako jo moramo tudi gledati. V zakonu nesrečen mož se v starosti odloči, da bo zapustil ženo in se preseli k novi ljubezni, njegova žena pa, kljub temu, da je bila tudi ona v zakonu nesrečna, te odločitve ne more sprejeti. Nadaljnji potek zgodbe je žal preveč predvidljiv. Tu ni nikakršnih nepredvidenih obratov, film pretirano zaznamujeta sentimentalnost ter govor o obžalovanju, o napačnih odločitvah, napačnem ravnanju. Mogoče celo zmoti, da sta v glavnih vlogah igralca, ki po navadi igrata povsem drugačne like, ti običajno premorejo več humorja in iskrivosti, in tako je še bolj očitno, kaj filmu manjka.
Pozitivna plat filma Pod belimi pečinami pa je poskus, kako bolj realistično pokazati reakcije ljudi na spremembe v življenju.
In res gre za povsem korekten film o ločevanju starejšega para, ki pa je narejen vse preveč pravilno, da bi se globlje vtisnil v zavest gledalca. Vsekakor pa je dobrodošlo vsako delo, ki se osredotoča na staranje in na vprašanja, povezana z njim.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov