Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Tako kot Yoav z nepredvidljivostjo in neprilagojenostjo pri svoji okolici vzbuja nelagodje, tudi sam film ni posebno prijetna gledalska izkušnja."
Kamera v gibanju sledi mladeniču po ulicah Pariza. Naseli v velikem, praznem stanovanju. Med tuširanjem mu ukradejo nahrbtnik, v katerem je imel vse svoje premoženje, in tako ostane popolnoma gol, tudi v metaforičnem smislu, seveda. Prezeblega ga najde mlad par iz sosednjega stanovanja in Emile ter Caroline se odločita, da mu bosta pomagala. Izvesta, da Yoav prihaja iz Izraela in da je sklenil, da bo Francija njegova nova domovina. Čeprav zavrača svojo preteklost in kulturo, mu je nova dežela enako tuja – s slovarjem v roki tava po ulicah Pariza in poskuša razumeti, kdo in kaj je.
Koprodukcijski film Sinonimi (2019) je ustvaril izraelski avtor Nadav Lapid, ki se je delno navdihoval pri svoji izkušnji življenja v Parizu. Bolj kot za koherenten scenarij gre za mozaik prizorov, ki bi jih lahko poimenovali tudi slike iz življenja mladega imigranta. No, tudi to je lahko čisto legitimen pristop. Ti prizori sami po sebi delujejo nekateri bolj, drugi manj prepričljivo oziroma režijsko uspešno. Sam menim, da je film najboljši v trenutkih, ko zbuja dvom, ali gre pri prikazanem samo za predstavo glavnega lika, za njegov notranji monolog oziroma preigravanje domišljijskih vlog ali za realen prikaz dogajanja. Vendar je takih trenutkov malo in so mučno redki – vse je nekoliko nabuhlo, prenapeto, malce karikirano, obloženo s prispodobami. A tak je pravzaprav tudi Yoav – energično nevrotičen.
Take like v zgodovini filma kar dobro poznamo, v kombinaciji z ulicami Pariza se je težko znebiti spomina na uporniške novovalovske filme. Toda leto 1960, v katerem se je s filmom Do zadnjega diha ter z generacijo Godarda in Truffauta sprožil francoski novi val, je bilo pred šestdesetimi leti ... Lahko se samo vprašamo: so Sinonimi brezidejno posnemanje ali spretno posvetilo? Kam v tej enačbi postaviti Bertoluccijeve Sanjače iz leta 2003, v katerih je bil podobno uporabljen ljubezenski trikotnik v pariškem stanovanju?
Problem filma Sinonimi – ob tem, da je z dvema urama precej predolg – je, da lahko iz prizora prav dobro razumemo vse avtorjeve namene, od satire do izzivanja, kritike in provokacije, zavračanja nacionalnih identitet in še posebno izraelske politike. Tako kot Yoav z nepredvidljivostjo in neprilagojenostjo pri svoji okolici vzbuja nelagodje, tudi sam film ni posebno prijetna gledalska izkušnja. Ampak seveda, spet lahko razumemo tudi to – avtor je pač hotel, da z njim podoživimo vse njegovo notranje trpljenje. Za film je lani potem tudi prejel zlatega medveda na Berlinalu ...
"Tako kot Yoav z nepredvidljivostjo in neprilagojenostjo pri svoji okolici vzbuja nelagodje, tudi sam film ni posebno prijetna gledalska izkušnja."
Kamera v gibanju sledi mladeniču po ulicah Pariza. Naseli v velikem, praznem stanovanju. Med tuširanjem mu ukradejo nahrbtnik, v katerem je imel vse svoje premoženje, in tako ostane popolnoma gol, tudi v metaforičnem smislu, seveda. Prezeblega ga najde mlad par iz sosednjega stanovanja in Emile ter Caroline se odločita, da mu bosta pomagala. Izvesta, da Yoav prihaja iz Izraela in da je sklenil, da bo Francija njegova nova domovina. Čeprav zavrača svojo preteklost in kulturo, mu je nova dežela enako tuja – s slovarjem v roki tava po ulicah Pariza in poskuša razumeti, kdo in kaj je.
Koprodukcijski film Sinonimi (2019) je ustvaril izraelski avtor Nadav Lapid, ki se je delno navdihoval pri svoji izkušnji življenja v Parizu. Bolj kot za koherenten scenarij gre za mozaik prizorov, ki bi jih lahko poimenovali tudi slike iz življenja mladega imigranta. No, tudi to je lahko čisto legitimen pristop. Ti prizori sami po sebi delujejo nekateri bolj, drugi manj prepričljivo oziroma režijsko uspešno. Sam menim, da je film najboljši v trenutkih, ko zbuja dvom, ali gre pri prikazanem samo za predstavo glavnega lika, za njegov notranji monolog oziroma preigravanje domišljijskih vlog ali za realen prikaz dogajanja. Vendar je takih trenutkov malo in so mučno redki – vse je nekoliko nabuhlo, prenapeto, malce karikirano, obloženo s prispodobami. A tak je pravzaprav tudi Yoav – energično nevrotičen.
Take like v zgodovini filma kar dobro poznamo, v kombinaciji z ulicami Pariza se je težko znebiti spomina na uporniške novovalovske filme. Toda leto 1960, v katerem se je s filmom Do zadnjega diha ter z generacijo Godarda in Truffauta sprožil francoski novi val, je bilo pred šestdesetimi leti ... Lahko se samo vprašamo: so Sinonimi brezidejno posnemanje ali spretno posvetilo? Kam v tej enačbi postaviti Bertoluccijeve Sanjače iz leta 2003, v katerih je bil podobno uporabljen ljubezenski trikotnik v pariškem stanovanju?
Problem filma Sinonimi – ob tem, da je z dvema urama precej predolg – je, da lahko iz prizora prav dobro razumemo vse avtorjeve namene, od satire do izzivanja, kritike in provokacije, zavračanja nacionalnih identitet in še posebno izraelske politike. Tako kot Yoav z nepredvidljivostjo in neprilagojenostjo pri svoji okolici vzbuja nelagodje, tudi sam film ni posebno prijetna gledalska izkušnja. Ampak seveda, spet lahko razumemo tudi to – avtor je pač hotel, da z njim podoživimo vse njegovo notranje trpljenje. Za film je lani potem tudi prejel zlatega medveda na Berlinalu ...
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Neveljaven email naslov