Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Tako kot Yoav z nepredvidljivostjo in neprilagojenostjo pri svoji okolici vzbuja nelagodje, tudi sam film ni posebno prijetna gledalska izkušnja."
Kamera v gibanju sledi mladeniču po ulicah Pariza. Naseli v velikem, praznem stanovanju. Med tuširanjem mu ukradejo nahrbtnik, v katerem je imel vse svoje premoženje, in tako ostane popolnoma gol, tudi v metaforičnem smislu, seveda. Prezeblega ga najde mlad par iz sosednjega stanovanja in Emile ter Caroline se odločita, da mu bosta pomagala. Izvesta, da Yoav prihaja iz Izraela in da je sklenil, da bo Francija njegova nova domovina. Čeprav zavrača svojo preteklost in kulturo, mu je nova dežela enako tuja – s slovarjem v roki tava po ulicah Pariza in poskuša razumeti, kdo in kaj je.
Koprodukcijski film Sinonimi (2019) je ustvaril izraelski avtor Nadav Lapid, ki se je delno navdihoval pri svoji izkušnji življenja v Parizu. Bolj kot za koherenten scenarij gre za mozaik prizorov, ki bi jih lahko poimenovali tudi slike iz življenja mladega imigranta. No, tudi to je lahko čisto legitimen pristop. Ti prizori sami po sebi delujejo nekateri bolj, drugi manj prepričljivo oziroma režijsko uspešno. Sam menim, da je film najboljši v trenutkih, ko zbuja dvom, ali gre pri prikazanem samo za predstavo glavnega lika, za njegov notranji monolog oziroma preigravanje domišljijskih vlog ali za realen prikaz dogajanja. Vendar je takih trenutkov malo in so mučno redki – vse je nekoliko nabuhlo, prenapeto, malce karikirano, obloženo s prispodobami. A tak je pravzaprav tudi Yoav – energično nevrotičen.
Take like v zgodovini filma kar dobro poznamo, v kombinaciji z ulicami Pariza se je težko znebiti spomina na uporniške novovalovske filme. Toda leto 1960, v katerem se je s filmom Do zadnjega diha ter z generacijo Godarda in Truffauta sprožil francoski novi val, je bilo pred šestdesetimi leti ... Lahko se samo vprašamo: so Sinonimi brezidejno posnemanje ali spretno posvetilo? Kam v tej enačbi postaviti Bertoluccijeve Sanjače iz leta 2003, v katerih je bil podobno uporabljen ljubezenski trikotnik v pariškem stanovanju?
Problem filma Sinonimi – ob tem, da je z dvema urama precej predolg – je, da lahko iz prizora prav dobro razumemo vse avtorjeve namene, od satire do izzivanja, kritike in provokacije, zavračanja nacionalnih identitet in še posebno izraelske politike. Tako kot Yoav z nepredvidljivostjo in neprilagojenostjo pri svoji okolici vzbuja nelagodje, tudi sam film ni posebno prijetna gledalska izkušnja. Ampak seveda, spet lahko razumemo tudi to – avtor je pač hotel, da z njim podoživimo vse njegovo notranje trpljenje. Za film je lani potem tudi prejel zlatega medveda na Berlinalu ...
"Tako kot Yoav z nepredvidljivostjo in neprilagojenostjo pri svoji okolici vzbuja nelagodje, tudi sam film ni posebno prijetna gledalska izkušnja."
Kamera v gibanju sledi mladeniču po ulicah Pariza. Naseli v velikem, praznem stanovanju. Med tuširanjem mu ukradejo nahrbtnik, v katerem je imel vse svoje premoženje, in tako ostane popolnoma gol, tudi v metaforičnem smislu, seveda. Prezeblega ga najde mlad par iz sosednjega stanovanja in Emile ter Caroline se odločita, da mu bosta pomagala. Izvesta, da Yoav prihaja iz Izraela in da je sklenil, da bo Francija njegova nova domovina. Čeprav zavrača svojo preteklost in kulturo, mu je nova dežela enako tuja – s slovarjem v roki tava po ulicah Pariza in poskuša razumeti, kdo in kaj je.
Koprodukcijski film Sinonimi (2019) je ustvaril izraelski avtor Nadav Lapid, ki se je delno navdihoval pri svoji izkušnji življenja v Parizu. Bolj kot za koherenten scenarij gre za mozaik prizorov, ki bi jih lahko poimenovali tudi slike iz življenja mladega imigranta. No, tudi to je lahko čisto legitimen pristop. Ti prizori sami po sebi delujejo nekateri bolj, drugi manj prepričljivo oziroma režijsko uspešno. Sam menim, da je film najboljši v trenutkih, ko zbuja dvom, ali gre pri prikazanem samo za predstavo glavnega lika, za njegov notranji monolog oziroma preigravanje domišljijskih vlog ali za realen prikaz dogajanja. Vendar je takih trenutkov malo in so mučno redki – vse je nekoliko nabuhlo, prenapeto, malce karikirano, obloženo s prispodobami. A tak je pravzaprav tudi Yoav – energično nevrotičen.
Take like v zgodovini filma kar dobro poznamo, v kombinaciji z ulicami Pariza se je težko znebiti spomina na uporniške novovalovske filme. Toda leto 1960, v katerem se je s filmom Do zadnjega diha ter z generacijo Godarda in Truffauta sprožil francoski novi val, je bilo pred šestdesetimi leti ... Lahko se samo vprašamo: so Sinonimi brezidejno posnemanje ali spretno posvetilo? Kam v tej enačbi postaviti Bertoluccijeve Sanjače iz leta 2003, v katerih je bil podobno uporabljen ljubezenski trikotnik v pariškem stanovanju?
Problem filma Sinonimi – ob tem, da je z dvema urama precej predolg – je, da lahko iz prizora prav dobro razumemo vse avtorjeve namene, od satire do izzivanja, kritike in provokacije, zavračanja nacionalnih identitet in še posebno izraelske politike. Tako kot Yoav z nepredvidljivostjo in neprilagojenostjo pri svoji okolici vzbuja nelagodje, tudi sam film ni posebno prijetna gledalska izkušnja. Ampak seveda, spet lahko razumemo tudi to – avtor je pač hotel, da z njim podoživimo vse njegovo notranje trpljenje. Za film je lani potem tudi prejel zlatega medveda na Berlinalu ...
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov