Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere: Renato Horvat.
Celje, Celovec, Gorica : vse tri Mohorjeve družbe, 2020
Zgodovinar in diplomat Andrej Rahten z monografijo Po razpadu skupne države potrjuje ugled izvrstnega poznavalcev zadnjih desetletij Podonavske monarhije in prvih desetletij držav, nastalih po njenem razpadu. Predvsem seveda Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je ob koncu leta 1918 preobrazila v prvo jugoslovansko državo z enakimi kraticami, a drugačnim zaporedjem. Srbi na prvem mestu so bili del zmagovite antante, Hrvati in Slovenci, ki so še pred premirjem razglasili svojo državo, pa so s pridružitvijo zmagovalki računali na boljše izhodišče za zaokrožitev svojega narodnega ozemlja, po katerem so najbolj segali Italijani. Slovenci so imeli po vrhu še nedoločeno mejo z Avstrijci in Madžari.
Šibkost in zbeganost severnih sosedov je na Štajerskem sijajno izrabil general Maister, na Koroškem pa je bilo stanje bolj zapleteno. Voditelji Narodnega sveta v Ljubljani niso bili pripravljeni z vsemi močmi podpreti vojaške zasedbe južne avstrijske Koroške vsaj do Drave, kaj šele zavzetja Celovca in Beljaka, čeprav so bile za to nekaj časa dobre možnosti. Referent za prehrano, pisatelj in politik Ivan Tavčar je zatrjeval, da ne bi mogli prehraniti še Korošcev, saj je že doma vsega primanjkovalo za vračajoče se vojake in stradajoče civilno prebivalstvo.
To stališče, oprto na prepričanje, da bo Slovenija na Pariški mirovni konferenci dobila južno Koroško brez boja, je prevladovalo še takrat, ko so koroški brambovci strnili vrste in na več odsekih pregnali slovenske prostovoljce globoko čez današnjo mejo. Hkrati so tudi Italijani začutili priložnost, da si poleg Primorske, obsojene s tajnim Londonskim memorandumom leta 1915, prigrabijo še več ozemlja na vzhodu.
Slovenski voditelji so bili po tem, ko so Maistru večkrat preprečili odločnejše ukrepanje, ob nekaj skupinah srbskih vojakov, ki naj bi slovenskim četam dali legitimnost pripadnosti zmagoviti Antanti, prisiljeni poklicati na pomoč redne enote s srbskimi poveljniki z Dravskega vojaškega območja. Te sile so spomladi 1919 zlahka odrinile avstrijske branilce, vstopile v Celovec in bi še napredovale, če jih ne bi ustavili sklepi Pariške mirovne konference. Z zaupanjem v pravičnost – kljub zgodovinski izkušnji, da »odloča predvsem pest močnejšega« – so večinoma pričakovali ugoden izid. A ne razmerje sil na konferenci ne sestava jugoslovanske delegacije in odnosi tega v njej niso obetali.
V to na kratko orisano bolj ali manj znano zaporedje dogodkov v letu 1919 je Andrej Rahten v monografijo Po razpadu skupne države vključil številne na novo odkrite ali v drugačno luč postavljene pomembne politične izjave in dejanja. Nanje opozarjajo tudi tri kot sklepne besede objavljene recenzije Tamare Griesser - Pečar, Gregorja Januša in Teodorja Domeja.
Razkrivanje zakulisja in izida Pariške mirovne konference, osrednje teme monografije, je Rahten utemeljil na znani strokovni in memoarski literaturi, nastali v vseh udeleženkah tega po Dunajskem kongresu največjega diplomatskega zbora v Evropi, še poglobil in po svoje začinil pa ga je s citati iz manj znanih ali neznanih dnevniških in drugih osebnih zapiskov ter dopisovanja zlasti med slovenskimi in jugoslovanskimi akterji. Ti odlomki še jasneje kažejo, koliko prikritih spletk in kupčij, intervencij in tudi naključij je botrovalo nazadnje sprejetim odločitvam. Osvetljujejo jih tudi iz množice drobcev sestavljeni portreti najvišje postavljenega slovenskega diplomata v jugoslovanski delegaciji v Parizu Ivana Žolgerja, pa najvplivnejšega koroškega politika Janka Brejca, ki je vodil priprave na plebiscit, in mnogih drugih osebnosti, ki so, kolikor so seveda mogle, vplivale na razplet dogodkov za zaprtimi vrati versajskih dvoran. Zanimiv je tudi ponekod kritičen pogled na Maistrovo delovanje in tudi na poskuse, da bi v dogajanje vključili legendarnega maršala Boroevića.
V zaodrju so bili najdejavnejši Italijani, ki so Avstriji brez zadržkov odtrgali Južno Tirolsko in Kanalsko dolino, hkrati pa so, da bi oslabili nastajajočo južnoslovansko državo, predlagali ali zagovarjali večino ukrepov v njen prid. Predvsem plebiscit na Štajerskem, kjer Maistrove osvojitve še niso bile zagotovljene. Slovenci severno od Drave naj bi bili tam, po mnenju italijanskih diplomatov, prisotni le kot »odpadki« slovenskega porekla, »ki se kot cigani vlečejo od kraja do kraja.« Avstrijci, ko so prišli do besede, so trdili, da je Maribor s 35.000 Nemci »zgodovinski boulevard nemške civilizacije«, medtem ko je Franc Kovačič, ob Matiji Slaviču, najzaslužnejši pripravljavec gradiv za pogajalce za severno mejo, menil, da »imajo Slovenci do Maribora najmanj toliko pravic kot Francozi do Strassbourga.«
Antantni zavezniki in ameriški predsednik Wilson so zavrnili italijansko rovarjenje in sredi maja, po odločitvi za koroški plebiscit, začeli neumorno risati nove meje. Pomikali so jih sem in tja, pri čemer so Celovec z Beljakom in Ziljsko dolino izločili iz območja glasovanja. Slovencem oziroma Jugoslaviji naklonjeni Francozi so na primer menili, da je Maribor za Slovence pomembnejši od Celovca. Oziroma da naj bi bil Maribor oddolžitev za izgubljeno južno Koroško in Prekmurje, za katero je takrat še kazalo, da bo pripadlo Madžarski.
Po propadu sprva obetajočih poskusov, da bi se Avstrijci in Slovenci z neposrednimi pogajanji izognili plebiscitu, saj nihče, kot ugotavlja Rahten, ni bil povsem prepričan v ugoden izid, je ta del senžermenske pogodbe ostal edina pot. Koliko bolj se je bližal 10. oktober, dan glasovanja, ostrejša in bolj brezobzirna je bila agitacija enih in drugih. Na slovenski strani je bila najprizadevnejša duhovščina, toda nemški Korošci so bili bolje organizirani, bolj naklonjena pa jim je bila tudi plebiscitna komisija.
Štetje glasov je naposled pokazalo, da je na plebiscitnem območju A s približno 70-odstotno slovensko večino za republiko Avstrijo glasovalo tudi veliko Slovencev. Ob visoki udeležbi in skoraj 2000 neveljavnih glasovnicah so se jih skoraj tri petine odločile za »nedeljivo Koroško«, za jugoslovansko Kraljevino pa preostali dve petini volilnih upravičencev in upravičenk.
V razočarane poražence se je prikradel strah, da njihove pravice do jezika in šolstva kljub javnim zagotovilom, ne bodo spoštovane. Upravičeno, pisatelj Ksaver Meško je na vzklike »Živela osvobojena Koroška!« odgovoril: »Gorje še huje zasužnjeni Koroški.«
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere: Renato Horvat.
Celje, Celovec, Gorica : vse tri Mohorjeve družbe, 2020
Zgodovinar in diplomat Andrej Rahten z monografijo Po razpadu skupne države potrjuje ugled izvrstnega poznavalcev zadnjih desetletij Podonavske monarhije in prvih desetletij držav, nastalih po njenem razpadu. Predvsem seveda Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je ob koncu leta 1918 preobrazila v prvo jugoslovansko državo z enakimi kraticami, a drugačnim zaporedjem. Srbi na prvem mestu so bili del zmagovite antante, Hrvati in Slovenci, ki so še pred premirjem razglasili svojo državo, pa so s pridružitvijo zmagovalki računali na boljše izhodišče za zaokrožitev svojega narodnega ozemlja, po katerem so najbolj segali Italijani. Slovenci so imeli po vrhu še nedoločeno mejo z Avstrijci in Madžari.
Šibkost in zbeganost severnih sosedov je na Štajerskem sijajno izrabil general Maister, na Koroškem pa je bilo stanje bolj zapleteno. Voditelji Narodnega sveta v Ljubljani niso bili pripravljeni z vsemi močmi podpreti vojaške zasedbe južne avstrijske Koroške vsaj do Drave, kaj šele zavzetja Celovca in Beljaka, čeprav so bile za to nekaj časa dobre možnosti. Referent za prehrano, pisatelj in politik Ivan Tavčar je zatrjeval, da ne bi mogli prehraniti še Korošcev, saj je že doma vsega primanjkovalo za vračajoče se vojake in stradajoče civilno prebivalstvo.
To stališče, oprto na prepričanje, da bo Slovenija na Pariški mirovni konferenci dobila južno Koroško brez boja, je prevladovalo še takrat, ko so koroški brambovci strnili vrste in na več odsekih pregnali slovenske prostovoljce globoko čez današnjo mejo. Hkrati so tudi Italijani začutili priložnost, da si poleg Primorske, obsojene s tajnim Londonskim memorandumom leta 1915, prigrabijo še več ozemlja na vzhodu.
Slovenski voditelji so bili po tem, ko so Maistru večkrat preprečili odločnejše ukrepanje, ob nekaj skupinah srbskih vojakov, ki naj bi slovenskim četam dali legitimnost pripadnosti zmagoviti Antanti, prisiljeni poklicati na pomoč redne enote s srbskimi poveljniki z Dravskega vojaškega območja. Te sile so spomladi 1919 zlahka odrinile avstrijske branilce, vstopile v Celovec in bi še napredovale, če jih ne bi ustavili sklepi Pariške mirovne konference. Z zaupanjem v pravičnost – kljub zgodovinski izkušnji, da »odloča predvsem pest močnejšega« – so večinoma pričakovali ugoden izid. A ne razmerje sil na konferenci ne sestava jugoslovanske delegacije in odnosi tega v njej niso obetali.
V to na kratko orisano bolj ali manj znano zaporedje dogodkov v letu 1919 je Andrej Rahten v monografijo Po razpadu skupne države vključil številne na novo odkrite ali v drugačno luč postavljene pomembne politične izjave in dejanja. Nanje opozarjajo tudi tri kot sklepne besede objavljene recenzije Tamare Griesser - Pečar, Gregorja Januša in Teodorja Domeja.
Razkrivanje zakulisja in izida Pariške mirovne konference, osrednje teme monografije, je Rahten utemeljil na znani strokovni in memoarski literaturi, nastali v vseh udeleženkah tega po Dunajskem kongresu največjega diplomatskega zbora v Evropi, še poglobil in po svoje začinil pa ga je s citati iz manj znanih ali neznanih dnevniških in drugih osebnih zapiskov ter dopisovanja zlasti med slovenskimi in jugoslovanskimi akterji. Ti odlomki še jasneje kažejo, koliko prikritih spletk in kupčij, intervencij in tudi naključij je botrovalo nazadnje sprejetim odločitvam. Osvetljujejo jih tudi iz množice drobcev sestavljeni portreti najvišje postavljenega slovenskega diplomata v jugoslovanski delegaciji v Parizu Ivana Žolgerja, pa najvplivnejšega koroškega politika Janka Brejca, ki je vodil priprave na plebiscit, in mnogih drugih osebnosti, ki so, kolikor so seveda mogle, vplivale na razplet dogodkov za zaprtimi vrati versajskih dvoran. Zanimiv je tudi ponekod kritičen pogled na Maistrovo delovanje in tudi na poskuse, da bi v dogajanje vključili legendarnega maršala Boroevića.
V zaodrju so bili najdejavnejši Italijani, ki so Avstriji brez zadržkov odtrgali Južno Tirolsko in Kanalsko dolino, hkrati pa so, da bi oslabili nastajajočo južnoslovansko državo, predlagali ali zagovarjali večino ukrepov v njen prid. Predvsem plebiscit na Štajerskem, kjer Maistrove osvojitve še niso bile zagotovljene. Slovenci severno od Drave naj bi bili tam, po mnenju italijanskih diplomatov, prisotni le kot »odpadki« slovenskega porekla, »ki se kot cigani vlečejo od kraja do kraja.« Avstrijci, ko so prišli do besede, so trdili, da je Maribor s 35.000 Nemci »zgodovinski boulevard nemške civilizacije«, medtem ko je Franc Kovačič, ob Matiji Slaviču, najzaslužnejši pripravljavec gradiv za pogajalce za severno mejo, menil, da »imajo Slovenci do Maribora najmanj toliko pravic kot Francozi do Strassbourga.«
Antantni zavezniki in ameriški predsednik Wilson so zavrnili italijansko rovarjenje in sredi maja, po odločitvi za koroški plebiscit, začeli neumorno risati nove meje. Pomikali so jih sem in tja, pri čemer so Celovec z Beljakom in Ziljsko dolino izločili iz območja glasovanja. Slovencem oziroma Jugoslaviji naklonjeni Francozi so na primer menili, da je Maribor za Slovence pomembnejši od Celovca. Oziroma da naj bi bil Maribor oddolžitev za izgubljeno južno Koroško in Prekmurje, za katero je takrat še kazalo, da bo pripadlo Madžarski.
Po propadu sprva obetajočih poskusov, da bi se Avstrijci in Slovenci z neposrednimi pogajanji izognili plebiscitu, saj nihče, kot ugotavlja Rahten, ni bil povsem prepričan v ugoden izid, je ta del senžermenske pogodbe ostal edina pot. Koliko bolj se je bližal 10. oktober, dan glasovanja, ostrejša in bolj brezobzirna je bila agitacija enih in drugih. Na slovenski strani je bila najprizadevnejša duhovščina, toda nemški Korošci so bili bolje organizirani, bolj naklonjena pa jim je bila tudi plebiscitna komisija.
Štetje glasov je naposled pokazalo, da je na plebiscitnem območju A s približno 70-odstotno slovensko večino za republiko Avstrijo glasovalo tudi veliko Slovencev. Ob visoki udeležbi in skoraj 2000 neveljavnih glasovnicah so se jih skoraj tri petine odločile za »nedeljivo Koroško«, za jugoslovansko Kraljevino pa preostali dve petini volilnih upravičencev in upravičenk.
V razočarane poražence se je prikradel strah, da njihove pravice do jezika in šolstva kljub javnim zagotovilom, ne bodo spoštovane. Upravičeno, pisatelj Ksaver Meško je na vzklike »Živela osvobojena Koroška!« odgovoril: »Gorje še huje zasužnjeni Koroški.«
V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Pred skoraj natanko šestindvajsetimi leti, točneje 28. aprila leta 1996, se je na skrajnem robu Tasmanije, v zgodovinskem mestu nekdanjih kazenskih kolonij Port Arthur, osemindvajsetletni Martin Bryant z avtom odpeljal do živahnega letovišča, spil kavo – in začel svoj strelski pohod. Ubil je petintrideset in ranil triindvajset ljudi ter se s krvavimi črkami za vedno zapisal v avstralsko zgodovino in zavest. Film Nitram – kar je Martin brano nazaj –, s pretresljivo hladnokrvnostjo ter skorajda dokumentarno, čeprav gre za igrani film, ki le temelji na resničnih dogodkih, raziskuje družbene in življenjske okoliščine, ki so osamljenega, nesrečnega, jeznega ter nekoliko podpovprečno inteligentnega fanta oblikovale v smrtonosnega strelca. »Kaj naredi množičnega morilca?«, se sprašuje režiser Justin Kurzel, znan po svojem neizprosnem, pogosto temačnem avtorskem izrazu, s katerim želi gledalca premakniti iz cone udobja, ter sebi in svetu odgovarja: nič ali pa vse. S tem, ko je storilca prikazal kot konkretno in kompleksno osebo, ki sicer ne premore empatije in je kljub požrtvovalnemu trudu ljubečih staršev potisnjen na sam družbeni rob, a je še vseeno dokaj običajen mlad moški, njegovi zločini namreč postanejo le še bolj grozljivi, bolj otipljivi, še hujši in še težje razložljivi. Če bi bil Nitram, ki ga izvrstno odigra s cannsko nagrado ovenčani Caleb Landry Jones, prikazan zgolj kot enoplasten negativni lik, ne pa kot sicer nekoliko pogojno rečeno 'eden izmed nas', bi strahote, ki jih je nazadnje povzročil, zasekale mnogo manj boleče. Čeprav film Nitram v Avstraliji nikakor ni bil dobro sprejet, saj neposredno in neizprosno drega v še zmeraj odprte rane kolektivne zavesti, o njegovi nujnosti pričajo ne le nagrade in vabila na številne festivale – ogledali smo si ga lahko tudi na zadnjem Liffu –, ampak predvsem odzivi gledalcev. Skorajda vsi film označujejo kot izrazito mučen, zahteven in težek, a mu hkrati priznavajo izredno očiščevalno, lahko bi rekli kar katarzično moč in to tako v boju za strožji nadzor nad posedovanjem strelnega orožja, kakor tudi na povsem intimni, globoko človeški ravni.
Ostareli patriarh Ivo, direktor in lastnik družinskega podjetja Rona, v katerem sta zaposlena tudi sinova, ugotovi, da so z računov skrivnostno odtekala sredstva. Vse sledi vodijo do poslovne tajnice Marie, ki je odšla na dopust za nedoločen čas in s katero je imel Ivo skrivno razmerje, kot očitno še s številnimi drugimi ženskami, ki jih sinova po očetovem blagem infarktu najdeta v njegovem telefonu. A kot kaže, je bila zavedena tudi Marie: denar je pošiljala svojemu virtualnemu ljubimcu v upanju na skupno prihodnost. Kdo pa v resnici vleče niti? Atlas ptic, novi celovečerni film na Češkem živečega in delujočega slovenskega režiserja Olma Omerzuja, je bolj intimna družinska drama, po kakršnih avtor v mednarodni filmski srenji že slovi, kot poslovna kriminalka. Scenarij prepleta vrsto aktualnih in prepoznavnih motivov, od vojne v Afganistanu, razpok v poslovni uspešnosti, krhki meji med uspehom in propadom do spletnih prevar. Precej spominja na katero izmed epizod briljantne serije Nasledstvo, ki je pravzaprav sodobna, kapitalistična različica Kralja Leara. Skratka, nekaj precej arhetipskega, hkrati pa se celovečernega filma drži tudi »televizijska avra«. Drami ne manjka duhovitosti in ironije, z nenehnimi preobrati pa ji uspeva fino vzdrževati gledalsko pozornost. Osredinjamo se na premožno meščansko družino s tremi potomci, ob sinovih je tu še nadarjena hčerka, ki je podjetje domnevno ne zanima, pri tem se iz prizora v prizor razkrivajo morebitni motivi vseh v krizo vpletenih posameznikov. Soscenarist Atlasa ptic je bil Petr Pýcha, s katerim sta z Omerzujem sodelovala že pri simpatičnem filmu ceste Zimske muhe; v novem celovečernem filmu pa avtorja ves čas spretno hodita po meji med resnico in zablodami, samoprevarami in iluzijami. Realistično vodena osnovna pripovedna nit je prepletena s prispodobami. Ptice so biološki ostanki dinozavrov; je morda tak dinozaver Ivo, čvrsti pater familias, ki se nenadoma več ne znajde? Simpatičen družbeni komentar je zbor ptic, ki ob v resnici tragičnem dogajanju čivka fraze iz katalogov in novinarskih člankov – to je nekako to, kulturna dediščina naše generacije. Ptice so tudi simbol svobode, »Svoboden kot ptica«, »S pticami si delimo nebo«, če naj še sam uporabim znamenita reklamna gesla. A kako svobodni so v resnici prikazani liki, in koliko smo mi sami? Celovečerni film pomeni jedek, odmaknjen komentar te zablode, pa tudi ustvarjanja spomenika iz svoje lastne kariere ter običajne hipokrizije osebnosti, ki prisegajo na družino in tradicijo. Zanimivo je tudi to, da glasu številnih zaposlenih v podjetju, ki hitro tone, tukaj sploh ni. Ali pa ga predstavlja izkoriščena Marie, ki se je tudi sama namensko in naklepno okoristila, ko se ji je ponudila priložnost? Kakor koli, Omerzu opazuje svoje like kot ptice v kletki. Prispodoba, ki jo je vizualno najznameniteje uporabil Melville na začetku svojega Bledoličnega ubijalca, samurajskega ujetnika usode.
Osrednja junakinja Dumontove zadnje filmske stvaritve je televizijska voditeljica in poročevalka France, superzvezdniška ikona francoske medijske krajine. France je tista, ki jo predsednik Macron v enem od prvih, pa tudi najbolj domiselnih prizorov filma, na novinarski konferenci pokliče prvo, pa čeprav to pomeni, da ga bo s svojim vprašanjem malodane strla. Poleg vodenja svoje lastne informativne oddaje, v kateri je bolj kot aktualno dogajanje pomembna ona sama, se pogosto odpravi tudi na krizna žarišča, koder je prav njena pojavnost vedno znova tista, ki je v ospredju. Ko z do potankosti urejeno pričesko in živo rdečo šminko fatalke resnične ljudi okoli sebe inscenira kot predmete – pa naj si gre za tuareške borce proti islamističnim milicam ali pa begunce v gumijastih čolnih sredi sredozemskega morja – deluje kot nekakšna poosebitev lažne neokolonialne zavesti, ki domnevno skrb izraža izključno zaradi potrjevanja svoje večvrednosti. Tovrsten, do skrajnosti napihnjen prikaz medijev, ki jih zanima le gledanost in vsakodnevno ustvarjanje senzacij, predstavlja še najbolj duhovit in jasen del filma, vendar pa se pripoved kmalu preusmeri v nizanje osebnih kriz, od povzročitve nesreče, psihičnega zloma, škandala v tabloidih pa vse do družinske tragedije, ki France kot lik v filmu sem in tja slikajo satirično, spet drugič melodramatično. Prav zaradi slednjega težko razberemo, kdaj nenehna približevanja junakinjinega trpečega obraza z občasno solzico pomenijo kaj več in kdaj režiser zgolj smeši v filmih pogosto izrabljen prijem bližnjega plana. Če se v prvem delu filma še zdi, da se je Dumont namenil s cinizmom zarezati v bistvo problematike medijev, se pozneje zanaša le še na medlo tragikomičnost, ki zaradi režiserjeve prevelike distance do prikazanega deluje vedno bolj izpraznjeno. Ko producentka Lou, ki je s svojimi klišejskimi motivacijskimi izrekanji sicer ena od bolj humornih pojav filma, France po enem od škandalov reče, da bo tisto, kar se ji zdi najslabši trenutek v karieri, kmalu postal njen najboljši trenutek, filmska pripoved zastavi zanimivo premiso, vendar film vse do konca ne naredi koraka naprej od zataknjenosti lika France v nenehne zaplete, na katere se izmenično odziva kot eden od stereotipov, pa naj si bo to egoistična zvezdnica, ubogo bogato dekle ali čustveno strta javna oseba. Gledalci smo tako prepuščeni odločitvi ali nas je film želel zgolj zabavati ali pa je Dumont imel v mislih kaj več, a nam je zato ponudil premalo oprijemljivih indicev.
Romantične komedije so bile včasih najbolj priljubljeni žanr, sploh v Sloveniji, vendar je v zadnjem desetletju prav ta filmska stalnica največ izgubila. Pa ne samo na področju kakovosti, temveč predvsem pri količini, saj ameriški filmski studii tovrstnih filmov praktično ne snemajo več, če pa jih že posnamejo, so redko deležni podobne pozornosti kot filmi o superjunakih. A zdaj smo dobili Izgubljeno mesto, izjemo, ki potrjuje pravilo. Filmska uspešnica je hit tudi pri filmskih kritikih, ki izpostavljajo vzporednice novega filma s klasiko iz osemdesetih Lov za zelenim diamantom, v katerem sta navduševala Katherine Turner in Michael Douglas. Tudi v sedanjem filmu je glavna junakinja pisateljica romantičnih pustolovščin, ki se znajde v pasti zlobneža v džungli, vendar pa je ne rešuje izkušeni pustolovec, temveč nekoliko nerodni maneken, ki je zaslovel s poziranjem za naslovnice njenih knjig. Kot se za žanr spodobi, je zaplet tako baročno kompleksen, kot je razplet predvidljiv, a glavni čar teh filmov je seveda v komediji in romanci, kjer pa Izgubljeno mesto pokaže dobro mero inovativnosti. K temu veliko prispevata Sandra Bullock in Chaning Tatum [čening tejtm] v glavnih vlogah, saj imata dober občutek za komedijo in izžarevata dovolj medsebojne privlačnosti, da je prepričljiva tudi njuna romanca. Žal se film prepogosto zagozdi v predvidljivih klišejih, kjer izgubi tempo, kar nekje na polovici filma načne gledalčevo zatopljenost v neverjetni dogodek. Posledično so prenekatere scene videti kot napol izpiljeni gagi ali štosi, ki jih scenaristom in režiserjema ni uspelo docela integrirati v zgodbo, s tem pa je omejen oziroma uničen tudi njihov komični učinek. To še posebej velja za celotni zgodbeni lok pisateljičine agentke, ki se prav tako odpravi na reševalno akcijo, povsem nedodelan pa je tudi antagonist, ki ga igra Daniel Radcliffe. Grandiozne načrte in zakompleksanost le mimobežno razkrije v dialogih, v zgodbi ali z igro pa ne uspe prikazati napovedane megalomanskosti. Ta vtis je še toliko bolj očiten ob boku nedavne uspešnice Uncharted, kjer zlikovca podobnega kalibra bistveno bolje odigra Antonio Banderas. A kot omenjeno, film držita pokonci romantična zvezdnika. Bullock je odlična v vlogi pisateljice, ki je prepričana, da ima zmeraj prav, Tatum pa prav tako v vlogi negovanega mišičnjaka brez uporabnih spretnosti za preživetje v džungli, a z neustavljivo kavalirsko predanostjo ženski, ki ga je naredila slavnega. Dobro se obnese tudi Brad Pitt v vlogi specialca, ki pomaga Tatumovemu liku, vendar je to žal tudi edina stranska zgodba, ki navduši. Barvit film je poln živahne džungle, kjer sicer mrgoli nevarnosti, kot so pijavke in vulkani, a je ta zmeraj prikazana v vizualno navdušujočih podobah. Končni rezultat je lahkoten film, ki bo ostal v spominu zaradi ene ali dveh scen, a morda bosta navdušenje gledalcev in število prodanih kart poskrbela za vrnitev žanra.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so premierno uprizorili predstavo Srce v temi nastalo po motivih življenja aktivistke in znanstvenice dr. Mary Temple Grandin. Že v otroštvu so ji diagnosticirali avtizem, a se je ob podpori in lastni vztrajnosti izobrazila in postala raziskovalka ter izumiteljica na področju vedenja o obnašanju živali, obenem pa ambasadorka ozaveščanja o avtizmu. Predstavo je režirala in scenografsko zasnovala Tanja Lužar, avtorica videoprojekcij je Lena Kocutar. V kostumih Mojce Bernjak sta nastopila Barbara Jamšek in Minca Lorenci. Režiserka in scenografka Tanja Lužar Avtorica videoprojekcij Lena Kocutar Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Metka Damjan Kostumografka in izdelovalka kostumov Mojca Bernjak Igrata Barbara Jamšek in Minca Lorenci k. g. Mojster videa Grega Tanacek Oblikovalec lutk Aleksander Andželović Snemalec zvočnih posnetkov Marko Jakopanec
V Anton Podbevšek teatru v Novem Mestu so v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana premierno uprizorili plesnogledališki avtorski projekt Sanje Nešković Peršin Skrito. Predstavo izhajajoč iz baletnega giba, ki išče občeloveško so poleg Nešković Peršin, ki je prispevala koncept, režijo in koreografijo soustvarili Polett Kasza, Mateja Železnik in Luka Bokšan, s posebnim gostom Manuelom Rodríguezom. Avtorska glasba je delo Saša Kalana in Davorja Hercega, predstava pa se je odvila na scenskem ozadju Eme Kobal in Mile Peršin. Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan Gost: Manuel Rodríguez Glasbenik: Davor Herceg Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg Kostumografija: Uroš Belantič Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin Fotografija: Barbara Čeferin Koprodukcija:ANTON PODBEVŠEK TEATER & PLESNI TEATER LJUBLJANA V sodelovanju: Društvo NOT in Muzej in galerije mesta Ljubljane
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta Jure Franko in Maja Moll.
Neveljaven email naslov