Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Sodobnost, 2020
V zbirki esejev Arheologija sedanjosti se Uroš Zupan z nostalgijo spominja časov, ko je bil svet še obvladljiv, življenjske izbire omejene, knjig malo, bralcev pa veliko. Časov, ko se založbe niso otepale poezije in esejistike, ko pogovori o književnosti še niso bili rezervirani za vse ožji krog literarnih teoretikov in je branje veljalo za plemenito disciplino.
Ob razmišljanju o stanju na področju kulture, podarjanju knjig in oblikovanju knjižnih platnic se Uroš Zupan ukvarja z vrednotenjem videnega, slišanega in prebranega. Njegov esejistični svet pa je takole pod črto v tej knjigi predvsem svet literature in njenih ustvarjalcev.
V zbirki Arheologija sedanjosti se bralcu razprostre širok razgled po literarni krajini. Bolj kot osvetlitev kakega besedila (torej strokoven, literarnoteoretski pristop) je, če citiramo avtorja, v zbirki prisotna osvetlitev njegovega življenja v književnosti. Razprave so osebne, intimne, saj se ves čas povezujejo s spomini na odraščanje, prelomne zgodovinske dogodke in srečanja s pisatelji in pesniki. Avtor z nami deli prizore pesniškega bratstva s Tomažem Šalamunom in Alešem Debeljakom, prebujanje Literature in prigode Aarona Kronskega.
Eseji pripovedujejo tudi o učiteljih, malce starejših vzornikih, ki so avtorja v mladosti uvajali v svet književnosti in mu svetovali, kaj naj bere. Ob neobvladljivem seznamu vedno novih knjig Zupan nase nekako prevzema vlogo svetovalca, ki ga sam pogreša v dnevnem časopisju, in nas postavlja pred dolg seznam del, ki jih je vredno prebrati, videti, slišati – ali pa tudi ne.
Pisatelji, ki jih omenja, so pogosto kanonizirani in znani, a to še zdaleč ni edini pogoj za dobro umetnost, ugotavlja Uroš Zupan. Ob vrednotenju prebranega se pogosto zanaša predvsem na lasten okus in na reakcijski čas, ki ga potrebuje, da po nekaj prebranih straneh romana ugotovi, ali ga deli osebno nagovarja. Kaj točno je tisto, kar v romanu prevzame in očara, kje se nahaja misel, ob kateri se prepoznamo do te mere, da nadaljujemo do zadnje strani, se vedno znova sprašuje, ko s potrpežljivo natančnostjo analizira prebrano. Ob tem dobimo vtis, da počne nekaj podobnega kot junak romana, v katerem je našel idejo za naslov zbirke – ustavi čas in opazuje detajle.
Ko Uroš Zupan piše o senzibilnem bralcu, ki je zmožen ubesediti ali se kako drugače približati bistvu prebranega dela posredno piše tudi o sebi. Ni nenavadno, da so med takšnimi redkobesednimi, a občutljivimi bralci predvsem umetniki, na primer Matjaž Vipotnik ali Tomaž Šalamun.
Zupan se je sposoben vživeti v umetniški svet portretiranca, v njegov način razmišljanja in tehniko pisanja, izpostaviti prednosti in slabosti njegovega dela. Tisto bistveno, kar bralca esejev ves čas drži v napetosti, da mu med Azro in Mestecem Peyton, Bukowskim in Kovačičem sledi do zadnje strani, pa je posebna toplina, način, s katerim se Uroš Zupan loteva svojega pisanja. Ker umetnost ne le navdušeno konzumira, ampak tudi ustvarja, imajo njegove razprave poseben liričen pečat. Čeprav se z branjem ukvarja že dolgo vrsto let – ali pa prav zato – se je še vedno sposoben čuditi spretno napisani zgodbi, pesniku zavidati dobro napisane verze in ne nazadnje brez sramu priznati, da do poezije goji čustva. Celo ljubezen.
Bolj kot za odkrivanje novih spoznanj gre v zbirki esejev Uroša Zupana Arheologija sedanjosti za poskus umika iz prehitrega in kaotičnega sveta v urejanje spominov, za ponovno iskanje počasnosti, obvladljivosti. In nemara celo kakega novega bralca.
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Sodobnost, 2020
V zbirki esejev Arheologija sedanjosti se Uroš Zupan z nostalgijo spominja časov, ko je bil svet še obvladljiv, življenjske izbire omejene, knjig malo, bralcev pa veliko. Časov, ko se založbe niso otepale poezije in esejistike, ko pogovori o književnosti še niso bili rezervirani za vse ožji krog literarnih teoretikov in je branje veljalo za plemenito disciplino.
Ob razmišljanju o stanju na področju kulture, podarjanju knjig in oblikovanju knjižnih platnic se Uroš Zupan ukvarja z vrednotenjem videnega, slišanega in prebranega. Njegov esejistični svet pa je takole pod črto v tej knjigi predvsem svet literature in njenih ustvarjalcev.
V zbirki Arheologija sedanjosti se bralcu razprostre širok razgled po literarni krajini. Bolj kot osvetlitev kakega besedila (torej strokoven, literarnoteoretski pristop) je, če citiramo avtorja, v zbirki prisotna osvetlitev njegovega življenja v književnosti. Razprave so osebne, intimne, saj se ves čas povezujejo s spomini na odraščanje, prelomne zgodovinske dogodke in srečanja s pisatelji in pesniki. Avtor z nami deli prizore pesniškega bratstva s Tomažem Šalamunom in Alešem Debeljakom, prebujanje Literature in prigode Aarona Kronskega.
Eseji pripovedujejo tudi o učiteljih, malce starejših vzornikih, ki so avtorja v mladosti uvajali v svet književnosti in mu svetovali, kaj naj bere. Ob neobvladljivem seznamu vedno novih knjig Zupan nase nekako prevzema vlogo svetovalca, ki ga sam pogreša v dnevnem časopisju, in nas postavlja pred dolg seznam del, ki jih je vredno prebrati, videti, slišati – ali pa tudi ne.
Pisatelji, ki jih omenja, so pogosto kanonizirani in znani, a to še zdaleč ni edini pogoj za dobro umetnost, ugotavlja Uroš Zupan. Ob vrednotenju prebranega se pogosto zanaša predvsem na lasten okus in na reakcijski čas, ki ga potrebuje, da po nekaj prebranih straneh romana ugotovi, ali ga deli osebno nagovarja. Kaj točno je tisto, kar v romanu prevzame in očara, kje se nahaja misel, ob kateri se prepoznamo do te mere, da nadaljujemo do zadnje strani, se vedno znova sprašuje, ko s potrpežljivo natančnostjo analizira prebrano. Ob tem dobimo vtis, da počne nekaj podobnega kot junak romana, v katerem je našel idejo za naslov zbirke – ustavi čas in opazuje detajle.
Ko Uroš Zupan piše o senzibilnem bralcu, ki je zmožen ubesediti ali se kako drugače približati bistvu prebranega dela posredno piše tudi o sebi. Ni nenavadno, da so med takšnimi redkobesednimi, a občutljivimi bralci predvsem umetniki, na primer Matjaž Vipotnik ali Tomaž Šalamun.
Zupan se je sposoben vživeti v umetniški svet portretiranca, v njegov način razmišljanja in tehniko pisanja, izpostaviti prednosti in slabosti njegovega dela. Tisto bistveno, kar bralca esejev ves čas drži v napetosti, da mu med Azro in Mestecem Peyton, Bukowskim in Kovačičem sledi do zadnje strani, pa je posebna toplina, način, s katerim se Uroš Zupan loteva svojega pisanja. Ker umetnost ne le navdušeno konzumira, ampak tudi ustvarja, imajo njegove razprave poseben liričen pečat. Čeprav se z branjem ukvarja že dolgo vrsto let – ali pa prav zato – se je še vedno sposoben čuditi spretno napisani zgodbi, pesniku zavidati dobro napisane verze in ne nazadnje brez sramu priznati, da do poezije goji čustva. Celo ljubezen.
Bolj kot za odkrivanje novih spoznanj gre v zbirki esejev Uroša Zupana Arheologija sedanjosti za poskus umika iz prehitrega in kaotičnega sveta v urejanje spominov, za ponovno iskanje počasnosti, obvladljivosti. In nemara celo kakega novega bralca.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Neveljaven email naslov