Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Stana Anželj; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Za roman nizozemskega pisatelja Jamala Ouariachija Lakota velja paradigma, ki jo je v eni izmed kolumn v devetdesetih letih zapisala Nataša Velikonja: “Vsako pisanje je kulturni dogodek ali slutnja določene senzibilitete.” Ne nazadnje je roman Lakota, za katerega je avtor 2017 prejel nagrado Evropske unije za literaturo, doživel izjemen recepcijski odmev, predvsem pa odpira, tudi v današnji liberalni družbi, še vedno tabuizirane teme.
Urednik Aljoša Harlamov je v spremni besedi zapisal, da je “dolgo iskal knjigo, ki bi nagovorila sodobno izkušnjo sveta s takšno samoumevnostjo”, pri čemer pa je roman in z njim avtorja zreduciral na en sam vidik. Harlamova v Lakoti fascinira lik Aurélie, ki živi na videz srečno malomeščansko življene. Le-to se postavi na glavo, ko ji telefonira nekdanji ljubimec Alexander Laszlo, nekdaj ikonična osebe v svetu nizozemske razvojne pomoči. Deset let prej se je strastno razmerje med mlado študentko Aurélie in razvpitim Alexandrom nenadoma končalo, ko je bil aretiran zaradi suma spolne zlorabe enega od svojih posvojencev. Fant je bil skupaj z ducatom otrok pripeljan v Amsterdam, da bi ga vzgajali v okviru Laszlove megalomanske pobude Bodoči voditelji Etiopije, ki je nastala kot odgovor na lakoto v Etiopiji. Cilj projekta je bil izbranim otrokom zagotoviti čim boljšo izobrazbo, da se bodo vrnili v domovino ter spremenili afriško družbo.
V Amsterdamu rojeni Jamal Ouariachi je v romanu Lakota perfidno razdelal institucijo belega moškega, recimo liberalnega kapitalista. Laszlo je sicer vse kaj drugega kot pedofil; je humanist, ki se zaveda, da obstajajo tudi druge kulture, kar med drugim izrazi v komentarju o nizozemskih ulicah, poimenovanih po rasističnih raziskovalcih “afrikanskih pokrajin”. Njegova dvaindvajsetletna ljubimka se tem razglabljanjem reži in jih ima za na pol nore ideje. Aurélie Lindeboom pripada svetu današnjosti. Dela na televiziji, ki je toliko kot nerazdružljiva z družabnimi mediji. Brska po internetu, bere Hemingwaya in piše raziskovalno delo. Enako kot Laszlo, ki je toliko kot njen protipol, deluje kot izrazito literaren lik, vendar dovolj niansiran, da je hkrati tudi živ in plastičen, saj imata oba svojstveno družbeno zaledje. Laszlo je družinsko zaznamovan s travmo emigracije, njegova starša, razlastninjena madžarska plemiča, sta z izselitvijo iz komunistične dežele namnožila svoje bogastvo. Ta romantična črta je tisto, zaradi česar se tako zelo zaganja proti komunizmu, ne nazadnje tudi proti komunizmu v afriški različici. Ko se v Etiopiji dodobra nagleda “lačnežev” in doume, da je razvojna pomoč neučinkovita, se domisli mesijanskega projekta. Laszlo torej sodi v tisti humanitarni banket zadovoljnih in premožnih, ki se sprašujejo, zakaj se revščina in jeza kljub donacijam iz dneva v dan povečujeta. Problematičnost modnega ukvarjanja stacionarnih z marginaliziranimi je v tem, da pušča slednje v molku in nemoči in da vztraja v njihovi neartikuliranosti. Laszlo, vernik znanja, se odloči sirote izobraziti, vendar v zahodnem okolju, in to mu zamerijo. Ko postane preveč glasen kritik obstoječega režima humanitarne pomoči, ki ga poganja konservatizem, pa je medijsko izpostavljen njegov intimni odnos s posvojenci.
Roman Lakota je zastavljen kot “literarna mesoreznica”, kar pomeni, da je pisatelj uporabil fragmente iz del drugih avtorjev v obliki kolaža, parodije, pastiša ali hommagea, k čemur doda svoje tudi časovna vijačnica. Brati ga je mogoče iz več perspektiv. Lahko se opredeljujemo za Alexandra ali proti njemu, lahko smo na strani Aurélie, ki postane avtorica biografije o nekdanjem ljubimcu, ali pa na strani posvojencev, čeprav ti, razen ene izjeme, ne pridejo do glasu. Kar nas zanima, je avtorjev odnos do upovedovane teme – imenujmo jo subverzivna seksualnost, ki ni namenjena reprodukciji. Kljub dvoumju, kakšen je status resničnosti v romanu, Laszlo in z njim pisatelj uporabljata seksualni imaginarij, ki prekinja s spolnim esencializmom. Ali Laszlo pri tem poudarja tudi sociokulturo, predvsem svojih posvojencev, torej razredno zgradbo spola in seksualnosti kot podob o njih, je seveda drugo vprašanje. Ko Laszlo pripoveduje zgodbe o seksu, kakršen se izvaja na zahodu, pripoveduje o zahodni družbi. Če pri tem deluje obsceno, je to zato, ker opisuje obscenost estetiziranega družbenega reda in ne podpira malomeščanske morale.
Lakota je v marsičem izjemen roman; vsekakor je hvalevredno, da je Ouariachi tako tesno spel družabne medije z literarno klasiko, da je bralcu ponudil enciklopedijo zahodnega pogleda na t. i. tretji svet, in tudi, da je pustil odprt prostor za interpretacijo. Mojstrovina romana torej ni v tem, da bralec ne more biti prepričan v verodostojnost Laszlove izpovedi, kot piše pisec spremnega besedila, ampak da se je pisatelj k spolnemu diformizmu obrnil na način parodije. Pri branju romana vsekakor obstaja neka past – če trdimo, da živimo v svetu, v katerem ni več avtentične izkušnje, saj je “avtentičnost postala ena od nalepk sodobnega potrošništva”, je nenavadno, da ne sprevidimo, s kolikšno samoironijo je Laszlo razumel samega sebe in s tem tudi kulturo, ki ga je izpljunila.
Tradicija, katere predstavnik je Laszlo, bi lahko vodila v fašizem. Tisti, ki jih bo ta knjiga šokirala ali pa pretresla, ga bodo razumeli kot pedofila, toda med vrsticami je mogoče brati, da Ouariachi svoj herojski lik parodira. Parodijo jemlje iz bogatega vira nevprašljivih vedenjskih vzorcev, posebej tistih, ki se vežejo na spolnost in jih v tej epopejski zgodbi lomi in preobrača v smešnost. S tem seveda parodira afirmativno držo že omenjene institucije belega moškega. Da morebiti ne bi prišlo do dvoumne situacije, ga spremeni v tragičen lik. Laszla namreč ob koncu romana doleti celo inkvizicija. Kar vendarle deluje stereotipno, je lik Aurélie, ki zagovarja tipično liberalno pravljico o odgovornosti vsakega posameznika. Aurélie bralcu ponuja intenzivno potrošno identifikacijo, kakršno dandanes razbiramo v rumenem novinarstvu, v najboljšem primeru pa identifikacijo s princeso, ki ni verjela v ljubezenske zgodbe, a jo je resnična izkušnja naučila drugače.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik
Bere Lidija Hartman.
Prevedla Stana Anželj; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Za roman nizozemskega pisatelja Jamala Ouariachija Lakota velja paradigma, ki jo je v eni izmed kolumn v devetdesetih letih zapisala Nataša Velikonja: “Vsako pisanje je kulturni dogodek ali slutnja določene senzibilitete.” Ne nazadnje je roman Lakota, za katerega je avtor 2017 prejel nagrado Evropske unije za literaturo, doživel izjemen recepcijski odmev, predvsem pa odpira, tudi v današnji liberalni družbi, še vedno tabuizirane teme.
Urednik Aljoša Harlamov je v spremni besedi zapisal, da je “dolgo iskal knjigo, ki bi nagovorila sodobno izkušnjo sveta s takšno samoumevnostjo”, pri čemer pa je roman in z njim avtorja zreduciral na en sam vidik. Harlamova v Lakoti fascinira lik Aurélie, ki živi na videz srečno malomeščansko življene. Le-to se postavi na glavo, ko ji telefonira nekdanji ljubimec Alexander Laszlo, nekdaj ikonična osebe v svetu nizozemske razvojne pomoči. Deset let prej se je strastno razmerje med mlado študentko Aurélie in razvpitim Alexandrom nenadoma končalo, ko je bil aretiran zaradi suma spolne zlorabe enega od svojih posvojencev. Fant je bil skupaj z ducatom otrok pripeljan v Amsterdam, da bi ga vzgajali v okviru Laszlove megalomanske pobude Bodoči voditelji Etiopije, ki je nastala kot odgovor na lakoto v Etiopiji. Cilj projekta je bil izbranim otrokom zagotoviti čim boljšo izobrazbo, da se bodo vrnili v domovino ter spremenili afriško družbo.
V Amsterdamu rojeni Jamal Ouariachi je v romanu Lakota perfidno razdelal institucijo belega moškega, recimo liberalnega kapitalista. Laszlo je sicer vse kaj drugega kot pedofil; je humanist, ki se zaveda, da obstajajo tudi druge kulture, kar med drugim izrazi v komentarju o nizozemskih ulicah, poimenovanih po rasističnih raziskovalcih “afrikanskih pokrajin”. Njegova dvaindvajsetletna ljubimka se tem razglabljanjem reži in jih ima za na pol nore ideje. Aurélie Lindeboom pripada svetu današnjosti. Dela na televiziji, ki je toliko kot nerazdružljiva z družabnimi mediji. Brska po internetu, bere Hemingwaya in piše raziskovalno delo. Enako kot Laszlo, ki je toliko kot njen protipol, deluje kot izrazito literaren lik, vendar dovolj niansiran, da je hkrati tudi živ in plastičen, saj imata oba svojstveno družbeno zaledje. Laszlo je družinsko zaznamovan s travmo emigracije, njegova starša, razlastninjena madžarska plemiča, sta z izselitvijo iz komunistične dežele namnožila svoje bogastvo. Ta romantična črta je tisto, zaradi česar se tako zelo zaganja proti komunizmu, ne nazadnje tudi proti komunizmu v afriški različici. Ko se v Etiopiji dodobra nagleda “lačnežev” in doume, da je razvojna pomoč neučinkovita, se domisli mesijanskega projekta. Laszlo torej sodi v tisti humanitarni banket zadovoljnih in premožnih, ki se sprašujejo, zakaj se revščina in jeza kljub donacijam iz dneva v dan povečujeta. Problematičnost modnega ukvarjanja stacionarnih z marginaliziranimi je v tem, da pušča slednje v molku in nemoči in da vztraja v njihovi neartikuliranosti. Laszlo, vernik znanja, se odloči sirote izobraziti, vendar v zahodnem okolju, in to mu zamerijo. Ko postane preveč glasen kritik obstoječega režima humanitarne pomoči, ki ga poganja konservatizem, pa je medijsko izpostavljen njegov intimni odnos s posvojenci.
Roman Lakota je zastavljen kot “literarna mesoreznica”, kar pomeni, da je pisatelj uporabil fragmente iz del drugih avtorjev v obliki kolaža, parodije, pastiša ali hommagea, k čemur doda svoje tudi časovna vijačnica. Brati ga je mogoče iz več perspektiv. Lahko se opredeljujemo za Alexandra ali proti njemu, lahko smo na strani Aurélie, ki postane avtorica biografije o nekdanjem ljubimcu, ali pa na strani posvojencev, čeprav ti, razen ene izjeme, ne pridejo do glasu. Kar nas zanima, je avtorjev odnos do upovedovane teme – imenujmo jo subverzivna seksualnost, ki ni namenjena reprodukciji. Kljub dvoumju, kakšen je status resničnosti v romanu, Laszlo in z njim pisatelj uporabljata seksualni imaginarij, ki prekinja s spolnim esencializmom. Ali Laszlo pri tem poudarja tudi sociokulturo, predvsem svojih posvojencev, torej razredno zgradbo spola in seksualnosti kot podob o njih, je seveda drugo vprašanje. Ko Laszlo pripoveduje zgodbe o seksu, kakršen se izvaja na zahodu, pripoveduje o zahodni družbi. Če pri tem deluje obsceno, je to zato, ker opisuje obscenost estetiziranega družbenega reda in ne podpira malomeščanske morale.
Lakota je v marsičem izjemen roman; vsekakor je hvalevredno, da je Ouariachi tako tesno spel družabne medije z literarno klasiko, da je bralcu ponudil enciklopedijo zahodnega pogleda na t. i. tretji svet, in tudi, da je pustil odprt prostor za interpretacijo. Mojstrovina romana torej ni v tem, da bralec ne more biti prepričan v verodostojnost Laszlove izpovedi, kot piše pisec spremnega besedila, ampak da se je pisatelj k spolnemu diformizmu obrnil na način parodije. Pri branju romana vsekakor obstaja neka past – če trdimo, da živimo v svetu, v katerem ni več avtentične izkušnje, saj je “avtentičnost postala ena od nalepk sodobnega potrošništva”, je nenavadno, da ne sprevidimo, s kolikšno samoironijo je Laszlo razumel samega sebe in s tem tudi kulturo, ki ga je izpljunila.
Tradicija, katere predstavnik je Laszlo, bi lahko vodila v fašizem. Tisti, ki jih bo ta knjiga šokirala ali pa pretresla, ga bodo razumeli kot pedofila, toda med vrsticami je mogoče brati, da Ouariachi svoj herojski lik parodira. Parodijo jemlje iz bogatega vira nevprašljivih vedenjskih vzorcev, posebej tistih, ki se vežejo na spolnost in jih v tej epopejski zgodbi lomi in preobrača v smešnost. S tem seveda parodira afirmativno držo že omenjene institucije belega moškega. Da morebiti ne bi prišlo do dvoumne situacije, ga spremeni v tragičen lik. Laszla namreč ob koncu romana doleti celo inkvizicija. Kar vendarle deluje stereotipno, je lik Aurélie, ki zagovarja tipično liberalno pravljico o odgovornosti vsakega posameznika. Aurélie bralcu ponuja intenzivno potrošno identifikacijo, kakršno dandanes razbiramo v rumenem novinarstvu, v najboljšem primeru pa identifikacijo s princeso, ki ni verjela v ljubezenske zgodbe, a jo je resnična izkušnja naučila drugače.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Marija Švajcner Bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič.
MESTNO GLEDALIŠČE LJUBLJANSKO Polly Stenham: Ta obraz That Face, 2007 drama Prva slovenska uprizoritev Premiera: 15. oktober 2020 prevajalka Eva Mahkovic režiserka Tijana Zinajić dramaturginja Eva Mahkovic scenografka Urša Vidic kostumograf Matic Hrovat avtor izbora glasbe Gregor Andolšek lektor Martin Vrtačnik oblikovalec zvoka Sašo Dragaš oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik igrajo Tjaša Železnik, Ana Pavlin, Matej Zemljič k. g., Gregor Gruden, Lara Wolf, Lucija Harum k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili dramo angleške avtorice Polly Stenham z naslovom Ta obraz; z besedilom, ki ga je komaj devetnajstletna napisala leta 2007, je takoj zbudila pozornost. Igro o enkratno nesrečni družini je prevedla Eva Mahkovic, režirala je Tijana Zinajić, ki je prvi izvedbi na pot povedala, da nekateri starši pač nikoli dovolj ne odrastejo, ne postanejo dovolj zreli, da bi bili starši; živijo naprej s svojo bolečino, s svojimi frustracijami, psihično boleznijo … in poškodujejo svoje otroke. Predpremiero si je ogledala Staša Grahek. Na fotografiji: Ana Pavlin, Tjaša Železnik, Matej Zemljič in Gregor Gruden Fotograf: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/ta-obraz/
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Mini teater, Festival Ljubljana, Mestno gledališče Ptuj / premiera 11.10.2020 Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock Režiser: Ivica Buljan Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumograf: Alan Hranitelj Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte Lektor: Jože Faganel Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Šepetalka: Nika Korenjak Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov Vodja luči: Matej Primec Garderoberka: Elleke van Elde Fotografinja: Barbara Čeferin Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif V Križevniški cerkvi so sinoči premierno uprizorili veliko koprodukcijo Mini teatra, Festivala Ljubljana in Mestnega gledališča Ptuj. Specifični ambient je postal prizorišče predstave Vsi ptice, ki jo je po besedilu enega najprodornejših sodobnih gledaliških ustvarjalcev, Wajdija Mouawada, režiral Ivica Buljan. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Barbara Čeferin
Lepa kot slika ima naslov najnovejše odrsko delo dramatičarke, pisateljice in performerke Simone Semenič. Premierno je bilo izvedeno v sklopu 26. festivala Mesto žensk. V Stari mestni elektrarni si ga je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Arjan Pregl: Gobelin, 2020, rekvizit za performans Simone Semenič Lepa kot slika. Produkcija Mesto žensk
Napoved: Na velikem odru Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči druga premiera v novi sezoni. Devet igralk je nastopilo v krstni uprizoritvi odrske priredbe zgodb makedonske pisateljice Rúmene Bužárovske Moj mož. Avtorici priredbe sta prevajalka Ana Duša in režiserka Ivana Djilas, na premieri je bila Tadeja Krečič: Drama SNG Drama Ljubljana, veliki oder 8. 10. 2020 Rumena Božarovska: Moj mož Prevod: Ana Duša Režija: Ivana Djilas Koreografinja in asistentka režije: Maša Kagao Knez Dramaturginja: Ana Duša Lektorica: Klasja Kovačič Scenografinja: Sara Slivnik Kostumografinja: Jelena Prokovič Avtor glasbe: Boštjan Gombač Oblikovalka svetlobe: Mojca Sarjaš Asistentka režiserke: Nika Korenjak Asistentka kostumografije: Katarina Štravs Igrajo: Iva Babić, Silva Čušin, Maša Derganc, Petra Govc, Sabina Kogovšek, Saša Mihelčič, Maruša Majer, Saša Pavček in Barbara Žefran Foto: PEter Uhan
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
Neveljaven email naslov