Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Topolove : Robida 2020
Mlada pesnica, kritičarka in esejistka Katarina Gomboc Čeh je nase opozorila že s pesniškim prvencem Negotovosti navkljub, zbirko, ki je izšla kot nagrada zmagovalke literarnega festivala Urška 2017. Glede na vsebino in izvirnost je bilo pričakovati, da bo pesnica nadaljevala svojo pesniško pot. V iskanju miru, ki ga po njenih besedah za ustvarjanje najbolj potrebuje, je teden dni preživela na literarni rezidenci v Topolovem. Rezultat tega bivanja je dvojezična, slovensko-italijanska pesniška zbirka Naselili smo se v tkanine, ki vključuje nekaj pesmi iz njenega prvenca Negotovosti navkljub, ciklus pesmi V imenu vasi in domiselni poetični Razlagalni slovar Topolovega. Te tri sklope uokvirjajo na začetek postavljeni spremna beseda Janje Šušnar in avtoričina uvodna razlaga, v zaključku pa tehtno razmišljanje Aljaža Škrlepa o Katarinini Poeziji kljubovanja in njen avtobiografski zapis, vezan predvsem na njen ustvarjalni razvoj. Le-tega začne s citatom iz svoje pesmi: Mrzel februar, / ko sem bila spočeta sredi mrtve narave, / in moker november, / ko sem bila rojena. Ne brez razloga. Tako zastavljen razpon lahko razumemo kot pesničino težnjo, da svojo ost premišljeno usmeri v izbrane drobce, ki bivajo v medčasju in nemara v nekem medprostoru, saj se vedno nahaja »… z eno polovico sebe nekje drugje, onkraj teh gozdov«. Prav tu, v »malih stvareh išče veličino sveta, ki se mu, tudi po svoji poeziji, venomer čudi …«, piše Janja Šušnar v spremni besedi.
Posamezni pesniški sklopi niso brez notranjih povezav. Te so lahko vsebinske (upesnjevanje narave, občutki osamljenosti, iskanje navdiha, spomini, refleksije, ljubezen) ali pa pesmi iz enega sklopa v drugem širijo motivične drobce in jih nadgrajujejo z novimi spoznanji. Če v pesmi Slovar iz prvega sklopa najdemo verze: »Tujost je, / ko ne veš, kdo so tvoji sosedje. / Ko jih le slišiš …«, v Razlagalnem slovarju Topolovega naletimo na pesem Gostoljubje: Vida, ki prinese skodelico kave na / lesenem podstavku, / žličko, sladkor, mleko. // Dora, ki postreže z zajtrkom. // Hiše, ki imajo skoraj vedno, / ko so v njih ljudje, / odprta vrata. Pri tem ne gre le zato, da je življenje na vasi drugačno in ga pesnica podoživlja, ko kasneje piše verze v Ljubljani. In ne gre le za gostoljubje, ki Topolovemu že samo po sebi bolj pritiče. Gre tudi za drugačnost pesniških zaznav in doživljanja. V pesmi Prihod, ki v uvodnih verzih prinaša tudi naslov zbirke, nam pesnica razkriva: Naselili smo se / v tkanine, / med prostore, / ki so dišali po prahu. // Našli smo si prenočišča – kjer jih ni bilo, /smo si jih ustvarili.
V nadaljevanju pesnica opozarja na iskanje posameznih besed za stvarnost, kot so volk, voda, potok …, pa tistih, ki so jih prinesli s seboj, da nazadnje izlušči spoznanje:
Naš jezik je trčil ob jezike, / ki so jih prinesli drugi, / razdelili smo si jih, / na pol, / kakor zemljo. // Potegnili smo črto, / zgradili smo zidove // in ostali.
Ko se pesnica v eni izmed naslednjih pesmi v imenu vasi opraviči gozdu in bi negovana stopala »potopila v mrzel potok / in brodila po njem, ne ozirajoč / se za lastno tujostjo«, … nas – hote ali nehote – spodbudi k razmisleku o naših lastnih stanjih tujosti. Aljaž Škrlep v zapisu o zbirki opozarja, da pesnica v svoji poeziji ne pristaja na umetno pomirjanje nasprotij. Tako njeno poezijo lahko sprejemamo kot izviren pesniški spoj čustev in razmišljanj, ki so lahko tudi filozofsko naravnana. Senzibilnost, s katero opazuje svoj notranji in zunanji svet, bi lahko pripeljala do potenciranega čustvovanja, a pesnica ga zameji, obrzda in disciplinirano podaja v izčiščeni obliki.
V brskanju za »porajajočimi se besedami, ki rastejo v meni«, kot pravi, izstopa Razlagalni slovar Topolovega. Besede (ob)rabljenost, gostoljubje, mehkoba, govorica, nered, spomin in dež v pesniški obdelavi izstopajo iz ustaljenega pojmovnega okvira, med njimi pritegne bralčevo pozornost beseda/pesem Govorica. Kajti »slišal bi jo, če bi znal prisluhniti.« In Katarina Gomboc Čeh je znala poslušati, dopustila je, da se je Topolove naselilo vanjo. Pri tem podajanju pa občasno prihaja do podiranja realne hierarhičnosti. Ko spregovori o rojstvu in smrti, pa lahko zaslišimo odmev večnosti.
Podobno kot v pesničinem prvencu tudi v tej zbirki pesmi nimajo stalne oblike, prosti verz se prilagaja vsebini in tudi kadar so pesmi daljše, pesnica izbrusi detajle. Velja omeniti še dvoje. Po eni strani zbirka Naselili smo se v tkanine sega na interdisciplinarno polje, saj ilustracije Elene Rucli dajejo pesmim še dodatno razsežnost, po drugi strani pa pomeni tudi spajanje dveh jezikovnih kultur (pesmi je v italijanščino prevedla Ilaria Ciccone) in je tudi kot taka še posebej dragocena.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Topolove : Robida 2020
Mlada pesnica, kritičarka in esejistka Katarina Gomboc Čeh je nase opozorila že s pesniškim prvencem Negotovosti navkljub, zbirko, ki je izšla kot nagrada zmagovalke literarnega festivala Urška 2017. Glede na vsebino in izvirnost je bilo pričakovati, da bo pesnica nadaljevala svojo pesniško pot. V iskanju miru, ki ga po njenih besedah za ustvarjanje najbolj potrebuje, je teden dni preživela na literarni rezidenci v Topolovem. Rezultat tega bivanja je dvojezična, slovensko-italijanska pesniška zbirka Naselili smo se v tkanine, ki vključuje nekaj pesmi iz njenega prvenca Negotovosti navkljub, ciklus pesmi V imenu vasi in domiselni poetični Razlagalni slovar Topolovega. Te tri sklope uokvirjajo na začetek postavljeni spremna beseda Janje Šušnar in avtoričina uvodna razlaga, v zaključku pa tehtno razmišljanje Aljaža Škrlepa o Katarinini Poeziji kljubovanja in njen avtobiografski zapis, vezan predvsem na njen ustvarjalni razvoj. Le-tega začne s citatom iz svoje pesmi: Mrzel februar, / ko sem bila spočeta sredi mrtve narave, / in moker november, / ko sem bila rojena. Ne brez razloga. Tako zastavljen razpon lahko razumemo kot pesničino težnjo, da svojo ost premišljeno usmeri v izbrane drobce, ki bivajo v medčasju in nemara v nekem medprostoru, saj se vedno nahaja »… z eno polovico sebe nekje drugje, onkraj teh gozdov«. Prav tu, v »malih stvareh išče veličino sveta, ki se mu, tudi po svoji poeziji, venomer čudi …«, piše Janja Šušnar v spremni besedi.
Posamezni pesniški sklopi niso brez notranjih povezav. Te so lahko vsebinske (upesnjevanje narave, občutki osamljenosti, iskanje navdiha, spomini, refleksije, ljubezen) ali pa pesmi iz enega sklopa v drugem širijo motivične drobce in jih nadgrajujejo z novimi spoznanji. Če v pesmi Slovar iz prvega sklopa najdemo verze: »Tujost je, / ko ne veš, kdo so tvoji sosedje. / Ko jih le slišiš …«, v Razlagalnem slovarju Topolovega naletimo na pesem Gostoljubje: Vida, ki prinese skodelico kave na / lesenem podstavku, / žličko, sladkor, mleko. // Dora, ki postreže z zajtrkom. // Hiše, ki imajo skoraj vedno, / ko so v njih ljudje, / odprta vrata. Pri tem ne gre le zato, da je življenje na vasi drugačno in ga pesnica podoživlja, ko kasneje piše verze v Ljubljani. In ne gre le za gostoljubje, ki Topolovemu že samo po sebi bolj pritiče. Gre tudi za drugačnost pesniških zaznav in doživljanja. V pesmi Prihod, ki v uvodnih verzih prinaša tudi naslov zbirke, nam pesnica razkriva: Naselili smo se / v tkanine, / med prostore, / ki so dišali po prahu. // Našli smo si prenočišča – kjer jih ni bilo, /smo si jih ustvarili.
V nadaljevanju pesnica opozarja na iskanje posameznih besed za stvarnost, kot so volk, voda, potok …, pa tistih, ki so jih prinesli s seboj, da nazadnje izlušči spoznanje:
Naš jezik je trčil ob jezike, / ki so jih prinesli drugi, / razdelili smo si jih, / na pol, / kakor zemljo. // Potegnili smo črto, / zgradili smo zidove // in ostali.
Ko se pesnica v eni izmed naslednjih pesmi v imenu vasi opraviči gozdu in bi negovana stopala »potopila v mrzel potok / in brodila po njem, ne ozirajoč / se za lastno tujostjo«, … nas – hote ali nehote – spodbudi k razmisleku o naših lastnih stanjih tujosti. Aljaž Škrlep v zapisu o zbirki opozarja, da pesnica v svoji poeziji ne pristaja na umetno pomirjanje nasprotij. Tako njeno poezijo lahko sprejemamo kot izviren pesniški spoj čustev in razmišljanj, ki so lahko tudi filozofsko naravnana. Senzibilnost, s katero opazuje svoj notranji in zunanji svet, bi lahko pripeljala do potenciranega čustvovanja, a pesnica ga zameji, obrzda in disciplinirano podaja v izčiščeni obliki.
V brskanju za »porajajočimi se besedami, ki rastejo v meni«, kot pravi, izstopa Razlagalni slovar Topolovega. Besede (ob)rabljenost, gostoljubje, mehkoba, govorica, nered, spomin in dež v pesniški obdelavi izstopajo iz ustaljenega pojmovnega okvira, med njimi pritegne bralčevo pozornost beseda/pesem Govorica. Kajti »slišal bi jo, če bi znal prisluhniti.« In Katarina Gomboc Čeh je znala poslušati, dopustila je, da se je Topolove naselilo vanjo. Pri tem podajanju pa občasno prihaja do podiranja realne hierarhičnosti. Ko spregovori o rojstvu in smrti, pa lahko zaslišimo odmev večnosti.
Podobno kot v pesničinem prvencu tudi v tej zbirki pesmi nimajo stalne oblike, prosti verz se prilagaja vsebini in tudi kadar so pesmi daljše, pesnica izbrusi detajle. Velja omeniti še dvoje. Po eni strani zbirka Naselili smo se v tkanine sega na interdisciplinarno polje, saj ilustracije Elene Rucli dajejo pesmim še dodatno razsežnost, po drugi strani pa pomeni tudi spajanje dveh jezikovnih kultur (pesmi je v italijanščino prevedla Ilaria Ciccone) in je tudi kot taka še posebej dragocena.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Leta 2011 je pri založbi Modrijan izšla knjiga Andreja Inkreta z naslovom In stoletje bo zardelo ter podnaslovom Kocbek, življenje in delo. Gre za izčrpno monografijo na več kot šest sto straneh o življenju, delu, misli in literaturi Edvarda Kocbeka, pesnika, pisatelja, prevajalca, politika, enega največjih književnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja; pokončne, vendar tragične politične figure, ker ga je komunistična partija izrabila in izigrala. Del Kocbekove usode je režiser Matjaž Berger na osnovi Inkretove knjige spremenil v gledališko predstavo, maja postavljeno v grajskem atriju galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, v petek in soboto pa v ljubljanske Križanke kot del festivala. Prvo ljubljansko premiero, nastalo v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom iz Ljubljane in Galerijo Božidar Jakac, si je ogledala Tadeja Krečič: Andrej Inkret: IN STOLETJE BO ZARDELO. PRIMER KOCBEK Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in SNG Nova Gorica; v sodelovanju s Cankarjevim domom, Ljubljana, in Galerijo Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki Režija: Matjaž Berger Adaptacija besedila: Eva Mahkovic, Matjaž Berger Glasba: Duo Silence Koreografija: Gregor Luštek Scenografija: Simon Žižek, Matjaž Berger Oblikovanje videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar Kostumografija: Peter Movrin, Metod Črešnar Lektura: Živa Čebulj Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje kreative: Eva Mlinar Igrajo: Borut Doljšak Peter Harl Anuša Kodelja / alternacija: Barbara Ribnikar Matija Rupel Mario Dragojević Vitorija Zdovc Timotej Novaković Gregor Podričnik Lovro Zafred Gregor Čušin Pavle Ravnohrib Janez Hočevar Gal Žižek
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Matjaž Romih in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov