Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Topolove : Robida 2020
Mlada pesnica, kritičarka in esejistka Katarina Gomboc Čeh je nase opozorila že s pesniškim prvencem Negotovosti navkljub, zbirko, ki je izšla kot nagrada zmagovalke literarnega festivala Urška 2017. Glede na vsebino in izvirnost je bilo pričakovati, da bo pesnica nadaljevala svojo pesniško pot. V iskanju miru, ki ga po njenih besedah za ustvarjanje najbolj potrebuje, je teden dni preživela na literarni rezidenci v Topolovem. Rezultat tega bivanja je dvojezična, slovensko-italijanska pesniška zbirka Naselili smo se v tkanine, ki vključuje nekaj pesmi iz njenega prvenca Negotovosti navkljub, ciklus pesmi V imenu vasi in domiselni poetični Razlagalni slovar Topolovega. Te tri sklope uokvirjajo na začetek postavljeni spremna beseda Janje Šušnar in avtoričina uvodna razlaga, v zaključku pa tehtno razmišljanje Aljaža Škrlepa o Katarinini Poeziji kljubovanja in njen avtobiografski zapis, vezan predvsem na njen ustvarjalni razvoj. Le-tega začne s citatom iz svoje pesmi: Mrzel februar, / ko sem bila spočeta sredi mrtve narave, / in moker november, / ko sem bila rojena. Ne brez razloga. Tako zastavljen razpon lahko razumemo kot pesničino težnjo, da svojo ost premišljeno usmeri v izbrane drobce, ki bivajo v medčasju in nemara v nekem medprostoru, saj se vedno nahaja »… z eno polovico sebe nekje drugje, onkraj teh gozdov«. Prav tu, v »malih stvareh išče veličino sveta, ki se mu, tudi po svoji poeziji, venomer čudi …«, piše Janja Šušnar v spremni besedi.
Posamezni pesniški sklopi niso brez notranjih povezav. Te so lahko vsebinske (upesnjevanje narave, občutki osamljenosti, iskanje navdiha, spomini, refleksije, ljubezen) ali pa pesmi iz enega sklopa v drugem širijo motivične drobce in jih nadgrajujejo z novimi spoznanji. Če v pesmi Slovar iz prvega sklopa najdemo verze: »Tujost je, / ko ne veš, kdo so tvoji sosedje. / Ko jih le slišiš …«, v Razlagalnem slovarju Topolovega naletimo na pesem Gostoljubje: Vida, ki prinese skodelico kave na / lesenem podstavku, / žličko, sladkor, mleko. // Dora, ki postreže z zajtrkom. // Hiše, ki imajo skoraj vedno, / ko so v njih ljudje, / odprta vrata. Pri tem ne gre le zato, da je življenje na vasi drugačno in ga pesnica podoživlja, ko kasneje piše verze v Ljubljani. In ne gre le za gostoljubje, ki Topolovemu že samo po sebi bolj pritiče. Gre tudi za drugačnost pesniških zaznav in doživljanja. V pesmi Prihod, ki v uvodnih verzih prinaša tudi naslov zbirke, nam pesnica razkriva: Naselili smo se / v tkanine, / med prostore, / ki so dišali po prahu. // Našli smo si prenočišča – kjer jih ni bilo, /smo si jih ustvarili.
V nadaljevanju pesnica opozarja na iskanje posameznih besed za stvarnost, kot so volk, voda, potok …, pa tistih, ki so jih prinesli s seboj, da nazadnje izlušči spoznanje:
Naš jezik je trčil ob jezike, / ki so jih prinesli drugi, / razdelili smo si jih, / na pol, / kakor zemljo. // Potegnili smo črto, / zgradili smo zidove // in ostali.
Ko se pesnica v eni izmed naslednjih pesmi v imenu vasi opraviči gozdu in bi negovana stopala »potopila v mrzel potok / in brodila po njem, ne ozirajoč / se za lastno tujostjo«, … nas – hote ali nehote – spodbudi k razmisleku o naših lastnih stanjih tujosti. Aljaž Škrlep v zapisu o zbirki opozarja, da pesnica v svoji poeziji ne pristaja na umetno pomirjanje nasprotij. Tako njeno poezijo lahko sprejemamo kot izviren pesniški spoj čustev in razmišljanj, ki so lahko tudi filozofsko naravnana. Senzibilnost, s katero opazuje svoj notranji in zunanji svet, bi lahko pripeljala do potenciranega čustvovanja, a pesnica ga zameji, obrzda in disciplinirano podaja v izčiščeni obliki.
V brskanju za »porajajočimi se besedami, ki rastejo v meni«, kot pravi, izstopa Razlagalni slovar Topolovega. Besede (ob)rabljenost, gostoljubje, mehkoba, govorica, nered, spomin in dež v pesniški obdelavi izstopajo iz ustaljenega pojmovnega okvira, med njimi pritegne bralčevo pozornost beseda/pesem Govorica. Kajti »slišal bi jo, če bi znal prisluhniti.« In Katarina Gomboc Čeh je znala poslušati, dopustila je, da se je Topolove naselilo vanjo. Pri tem podajanju pa občasno prihaja do podiranja realne hierarhičnosti. Ko spregovori o rojstvu in smrti, pa lahko zaslišimo odmev večnosti.
Podobno kot v pesničinem prvencu tudi v tej zbirki pesmi nimajo stalne oblike, prosti verz se prilagaja vsebini in tudi kadar so pesmi daljše, pesnica izbrusi detajle. Velja omeniti še dvoje. Po eni strani zbirka Naselili smo se v tkanine sega na interdisciplinarno polje, saj ilustracije Elene Rucli dajejo pesmim še dodatno razsežnost, po drugi strani pa pomeni tudi spajanje dveh jezikovnih kultur (pesmi je v italijanščino prevedla Ilaria Ciccone) in je tudi kot taka še posebej dragocena.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Topolove : Robida 2020
Mlada pesnica, kritičarka in esejistka Katarina Gomboc Čeh je nase opozorila že s pesniškim prvencem Negotovosti navkljub, zbirko, ki je izšla kot nagrada zmagovalke literarnega festivala Urška 2017. Glede na vsebino in izvirnost je bilo pričakovati, da bo pesnica nadaljevala svojo pesniško pot. V iskanju miru, ki ga po njenih besedah za ustvarjanje najbolj potrebuje, je teden dni preživela na literarni rezidenci v Topolovem. Rezultat tega bivanja je dvojezična, slovensko-italijanska pesniška zbirka Naselili smo se v tkanine, ki vključuje nekaj pesmi iz njenega prvenca Negotovosti navkljub, ciklus pesmi V imenu vasi in domiselni poetični Razlagalni slovar Topolovega. Te tri sklope uokvirjajo na začetek postavljeni spremna beseda Janje Šušnar in avtoričina uvodna razlaga, v zaključku pa tehtno razmišljanje Aljaža Škrlepa o Katarinini Poeziji kljubovanja in njen avtobiografski zapis, vezan predvsem na njen ustvarjalni razvoj. Le-tega začne s citatom iz svoje pesmi: Mrzel februar, / ko sem bila spočeta sredi mrtve narave, / in moker november, / ko sem bila rojena. Ne brez razloga. Tako zastavljen razpon lahko razumemo kot pesničino težnjo, da svojo ost premišljeno usmeri v izbrane drobce, ki bivajo v medčasju in nemara v nekem medprostoru, saj se vedno nahaja »… z eno polovico sebe nekje drugje, onkraj teh gozdov«. Prav tu, v »malih stvareh išče veličino sveta, ki se mu, tudi po svoji poeziji, venomer čudi …«, piše Janja Šušnar v spremni besedi.
Posamezni pesniški sklopi niso brez notranjih povezav. Te so lahko vsebinske (upesnjevanje narave, občutki osamljenosti, iskanje navdiha, spomini, refleksije, ljubezen) ali pa pesmi iz enega sklopa v drugem širijo motivične drobce in jih nadgrajujejo z novimi spoznanji. Če v pesmi Slovar iz prvega sklopa najdemo verze: »Tujost je, / ko ne veš, kdo so tvoji sosedje. / Ko jih le slišiš …«, v Razlagalnem slovarju Topolovega naletimo na pesem Gostoljubje: Vida, ki prinese skodelico kave na / lesenem podstavku, / žličko, sladkor, mleko. // Dora, ki postreže z zajtrkom. // Hiše, ki imajo skoraj vedno, / ko so v njih ljudje, / odprta vrata. Pri tem ne gre le zato, da je življenje na vasi drugačno in ga pesnica podoživlja, ko kasneje piše verze v Ljubljani. In ne gre le za gostoljubje, ki Topolovemu že samo po sebi bolj pritiče. Gre tudi za drugačnost pesniških zaznav in doživljanja. V pesmi Prihod, ki v uvodnih verzih prinaša tudi naslov zbirke, nam pesnica razkriva: Naselili smo se / v tkanine, / med prostore, / ki so dišali po prahu. // Našli smo si prenočišča – kjer jih ni bilo, /smo si jih ustvarili.
V nadaljevanju pesnica opozarja na iskanje posameznih besed za stvarnost, kot so volk, voda, potok …, pa tistih, ki so jih prinesli s seboj, da nazadnje izlušči spoznanje:
Naš jezik je trčil ob jezike, / ki so jih prinesli drugi, / razdelili smo si jih, / na pol, / kakor zemljo. // Potegnili smo črto, / zgradili smo zidove // in ostali.
Ko se pesnica v eni izmed naslednjih pesmi v imenu vasi opraviči gozdu in bi negovana stopala »potopila v mrzel potok / in brodila po njem, ne ozirajoč / se za lastno tujostjo«, … nas – hote ali nehote – spodbudi k razmisleku o naših lastnih stanjih tujosti. Aljaž Škrlep v zapisu o zbirki opozarja, da pesnica v svoji poeziji ne pristaja na umetno pomirjanje nasprotij. Tako njeno poezijo lahko sprejemamo kot izviren pesniški spoj čustev in razmišljanj, ki so lahko tudi filozofsko naravnana. Senzibilnost, s katero opazuje svoj notranji in zunanji svet, bi lahko pripeljala do potenciranega čustvovanja, a pesnica ga zameji, obrzda in disciplinirano podaja v izčiščeni obliki.
V brskanju za »porajajočimi se besedami, ki rastejo v meni«, kot pravi, izstopa Razlagalni slovar Topolovega. Besede (ob)rabljenost, gostoljubje, mehkoba, govorica, nered, spomin in dež v pesniški obdelavi izstopajo iz ustaljenega pojmovnega okvira, med njimi pritegne bralčevo pozornost beseda/pesem Govorica. Kajti »slišal bi jo, če bi znal prisluhniti.« In Katarina Gomboc Čeh je znala poslušati, dopustila je, da se je Topolove naselilo vanjo. Pri tem podajanju pa občasno prihaja do podiranja realne hierarhičnosti. Ko spregovori o rojstvu in smrti, pa lahko zaslišimo odmev večnosti.
Podobno kot v pesničinem prvencu tudi v tej zbirki pesmi nimajo stalne oblike, prosti verz se prilagaja vsebini in tudi kadar so pesmi daljše, pesnica izbrusi detajle. Velja omeniti še dvoje. Po eni strani zbirka Naselili smo se v tkanine sega na interdisciplinarno polje, saj ilustracije Elene Rucli dajejo pesmim še dodatno razsežnost, po drugi strani pa pomeni tudi spajanje dveh jezikovnih kultur (pesmi je v italijanščino prevedla Ilaria Ciccone) in je tudi kot taka še posebej dragocena.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov