Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Letos je na LIFFU samo eno delo v sekciji EKSTRAVAGANCA – ta je posvečena posebnim, ekstravagantnim žanrskim filmom.
Pred slabim desetletjem je po Liffovem kinematografskem platnu pustošila morilska guma Robert, lani nas je z njega k čudaškim dejanjem nagovarjala pregrešno draga jakna iz semiša, ki je želela ostati edina na svetu, letos pa je, po sili razmer seveda, kar v naša stanovanja priletela velikanska muha. Res velikanska. Recimo taka kot manjši labradorec. In kot se je kmalu izkazalo, tudi približno enako učljiva. A počasi.
Francoski filmski samouk Quentin Dupieux (v svetu glasbe bolj znan kot Mr. Oiz) je tudi ostal zvest samemu sebi tudi v svojem najnovejšem celovečernem filmu Mandibule ‒ ta beseda pomeni del mušjih obustnih okončin. Kakor pravi sam, ga namreč ves čas »prežemajo iste obsedenosti« in tako njegovo delo vedno nosi isti »podpis«. O vsebini filma Mandibule je skoraj nemogoče govoriti, ne da bi pri tem izdali preveč. Vse se vrti okoli dveh prijateljev, ki po značaju močno spominjata na lika iz hollywoodske komedije Butec in butec, življenje pa jima na pot pripelje velikansko muho v avtomobilskem prtljažniku. Ne da bi se kaj dosti spraševala o njenem izvoru ali se čudila njeni velikosti, se kolegoma porodi izvrstna ideja, da bi jo udomačila ter z njo služila denar, in videti je, da tudi muhi njuna družba precej ustreza.
Dupieux svojih junakov tokrat ni poslal na nadrealističen morilski pohod, kot v filmih Guma in Semiš jakna, ampak obrnjeno, na – dobesedno – pot poglabljanja prijateljstva in veselja do življenja. Rezultat ni seveda prav nič manj komično absurden, saj se že kmalu izkaže, da je svet, v katerem Jean-Gab in Manu poskušata dresirati svojo muho, prav tako čudaški kot njune ideje, običajna resničnost pa je popolnoma razobličena in prikazana le skozi nekakšno prizmo izkrivljenih medčloveških odnosov in temeljnega medsebojnega nerazumevanja.
Filmi Quentina Dupieuxa so brez dvoma pravo poosebljenje ideje, ki je že vrsto let značilna za Liffovo najekstravagantnejšo programsko sekcijo, in čeprav je film Mandibule letos v njej osamljen, bi težko našli primernejšega predstavnika.
Letos je na LIFFU samo eno delo v sekciji EKSTRAVAGANCA – ta je posvečena posebnim, ekstravagantnim žanrskim filmom.
Pred slabim desetletjem je po Liffovem kinematografskem platnu pustošila morilska guma Robert, lani nas je z njega k čudaškim dejanjem nagovarjala pregrešno draga jakna iz semiša, ki je želela ostati edina na svetu, letos pa je, po sili razmer seveda, kar v naša stanovanja priletela velikanska muha. Res velikanska. Recimo taka kot manjši labradorec. In kot se je kmalu izkazalo, tudi približno enako učljiva. A počasi.
Francoski filmski samouk Quentin Dupieux (v svetu glasbe bolj znan kot Mr. Oiz) je tudi ostal zvest samemu sebi tudi v svojem najnovejšem celovečernem filmu Mandibule ‒ ta beseda pomeni del mušjih obustnih okončin. Kakor pravi sam, ga namreč ves čas »prežemajo iste obsedenosti« in tako njegovo delo vedno nosi isti »podpis«. O vsebini filma Mandibule je skoraj nemogoče govoriti, ne da bi pri tem izdali preveč. Vse se vrti okoli dveh prijateljev, ki po značaju močno spominjata na lika iz hollywoodske komedije Butec in butec, življenje pa jima na pot pripelje velikansko muho v avtomobilskem prtljažniku. Ne da bi se kaj dosti spraševala o njenem izvoru ali se čudila njeni velikosti, se kolegoma porodi izvrstna ideja, da bi jo udomačila ter z njo služila denar, in videti je, da tudi muhi njuna družba precej ustreza.
Dupieux svojih junakov tokrat ni poslal na nadrealističen morilski pohod, kot v filmih Guma in Semiš jakna, ampak obrnjeno, na – dobesedno – pot poglabljanja prijateljstva in veselja do življenja. Rezultat ni seveda prav nič manj komično absurden, saj se že kmalu izkaže, da je svet, v katerem Jean-Gab in Manu poskušata dresirati svojo muho, prav tako čudaški kot njune ideje, običajna resničnost pa je popolnoma razobličena in prikazana le skozi nekakšno prizmo izkrivljenih medčloveških odnosov in temeljnega medsebojnega nerazumevanja.
Filmi Quentina Dupieuxa so brez dvoma pravo poosebljenje ideje, ki je že vrsto let značilna za Liffovo najekstravagantnejšo programsko sekcijo, in čeprav je film Mandibule letos v njej osamljen, bi težko našli primernejšega predstavnika.
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Neveljaven email naslov