Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na letošnjem Ljubljanskem filmskem festivalu je več filmov z zanimivimi ženskimi liki. Med njimi je tudi drugi celovečerec Šveda Magnusa von Horna.
Na letošnjem Ljubljanskem filmskem festivalu je več filmov z zanimivimi ženskimi liki. Med njimi je tudi Švic, drugi celovečerec Šveda Magnusa von Horna, ki živi in ustvarja na Poljskem. Glavno vlogo motivatorke Sylvie Zajac s poklicem, ki se je pojavil šele pred kratkim, namreč ti. influencerke, je odigrala odlična poljska igralka Magdalena Kolesnik.
Poklic influencerja, vplivneža se je pojavil skupaj z družbenimi omrežji in pametnimi telefoni, ki so omogočili preprosto objavljanje fotografij in videov o neki temi, s katerimi so si njihovi avtorji pridobili sledilce, s temi pa tudi sponzorje in nekateri celo zvezdniški status.
Magnus von Horn je temu poklicu posvetil svoj drugi film – pravi, da je tudi sam nekaj časa redno sledil objavam nekaterih vplivnežev in se začel spraševati o tem, zakaj ga tovrstne vsebine tako privlačijo:
»Nisem mogel nehati gledati in nisem vedel, zakaj. Bilo je, kot bi na novo izumili resničnostni šov, ki ga ena in ista oseba režira in nastopa v njem. Fasciniralo me je, koliko sledilcev imajo ti ljudje. Zanimivo se mi je zdelo, da so bile njihove objave včasih vsebinsko popolnoma prazne, včasih pa presenetljivo globoke in resnične – tu in tam veliko bolj kot vsebine, ki jih najdemo v svetu fikcije.«
Glavni lik filma Švic – Sylvia, motivatorka za telesno vadbo in zdravo prehrano, se vsakodnevno snema med vadbo, navdušeno odpira pakete z novimi produkti svojih sponzorjev, ko si pripravlja zdrave napitke ali ko razmišlja o pomenu fitnesa. Posname pa tudi kakšen svoj ranljivi trenutek. V svoji resnični zasebnosti pa dvomi v lastno početje, dobi zasledovalca, živi sama, njeni domači pa je ne spoštujejo.
Film odlikujeta odlična režija in fotografija – za kamero se zdi, da je, seveda namenoma, Sylviji vedno malo preblizu, kot da hoče preveč poseči vanjo. Von Horn je odprl veliko vprašanj – ne le o omenjenem poklicu, ampak na sploh o mejah med javnim in zasebnim v komunikacijski dobi. Poleg tega je ustvaril odlično študijo osamljenosti.
Na letošnjem Ljubljanskem filmskem festivalu je več filmov z zanimivimi ženskimi liki. Med njimi je tudi drugi celovečerec Šveda Magnusa von Horna.
Na letošnjem Ljubljanskem filmskem festivalu je več filmov z zanimivimi ženskimi liki. Med njimi je tudi Švic, drugi celovečerec Šveda Magnusa von Horna, ki živi in ustvarja na Poljskem. Glavno vlogo motivatorke Sylvie Zajac s poklicem, ki se je pojavil šele pred kratkim, namreč ti. influencerke, je odigrala odlična poljska igralka Magdalena Kolesnik.
Poklic influencerja, vplivneža se je pojavil skupaj z družbenimi omrežji in pametnimi telefoni, ki so omogočili preprosto objavljanje fotografij in videov o neki temi, s katerimi so si njihovi avtorji pridobili sledilce, s temi pa tudi sponzorje in nekateri celo zvezdniški status.
Magnus von Horn je temu poklicu posvetil svoj drugi film – pravi, da je tudi sam nekaj časa redno sledil objavam nekaterih vplivnežev in se začel spraševati o tem, zakaj ga tovrstne vsebine tako privlačijo:
»Nisem mogel nehati gledati in nisem vedel, zakaj. Bilo je, kot bi na novo izumili resničnostni šov, ki ga ena in ista oseba režira in nastopa v njem. Fasciniralo me je, koliko sledilcev imajo ti ljudje. Zanimivo se mi je zdelo, da so bile njihove objave včasih vsebinsko popolnoma prazne, včasih pa presenetljivo globoke in resnične – tu in tam veliko bolj kot vsebine, ki jih najdemo v svetu fikcije.«
Glavni lik filma Švic – Sylvia, motivatorka za telesno vadbo in zdravo prehrano, se vsakodnevno snema med vadbo, navdušeno odpira pakete z novimi produkti svojih sponzorjev, ko si pripravlja zdrave napitke ali ko razmišlja o pomenu fitnesa. Posname pa tudi kakšen svoj ranljivi trenutek. V svoji resnični zasebnosti pa dvomi v lastno početje, dobi zasledovalca, živi sama, njeni domači pa je ne spoštujejo.
Film odlikujeta odlična režija in fotografija – za kamero se zdi, da je, seveda namenoma, Sylviji vedno malo preblizu, kot da hoče preveč poseči vanjo. Von Horn je odprl veliko vprašanj – ne le o omenjenem poklicu, ampak na sploh o mejah med javnim in zasebnim v komunikacijski dobi. Poleg tega je ustvaril odlično študijo osamljenosti.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Neveljaven email naslov