Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Ivan Lotrič.
Maribor : Kulturni center, 2020
Naslovnico zbirke Tomaža Lapajneta Dekleve Zelo kratke zgodbe krasijo osebna imena v različnih oblikah pisave. Ženska in moška osebna imena so tudi vodilo njegovih res kratkih zgodb, razvrščenih po abecednem redu. Najkrajša zgodba obsega eno samo poved, najdaljša pa sega malo čez eno stran. Morda bi jih bilo smiselno označiti z besedo zgodek, ki je osnova dogodka, iz katerega se razvije zgodba ali zgodbica. Vznik za poved je torej ime, ki še ne vsebuje osebnosti. Osebnost ali le osebo naredi zgodbica, ki jo ime navdihne.
Ime v marsičem določa človekovo istovetenje v svetu poimenovanj. Pisatelj se v skladu s tem loteva človeških nravi, človekovega položaja v današnji družbi, posameznih usod in tudi splošnejših tem. Osebe, katerih usoda izvira iz imen, poskušajo nekaj napraviti iz sebe ali si prizadevajo dati življenju smisel. Pogosto se jim primeri, da svojih želja, sanj in hotenj ne uresničijo in samo životarijo ter tratijo čas. Zgodbice so tako odsev medčloveških odnosov, meječih tako na prijaznost, izpolnjeno z razumevanjem in naklonjenostjo, kot tudi na tisto, kar deluje zastrašujoče in blizu brezupa. Takšna širina pisatelju omogoča, da se posveti dogajanju v družbi in izpostavi najbolj pereča, kot so potrošniška miselnost in podjetništvo, obsedenost z družbenimi omrežji, predajanje računalniškim igricam in odvisnost od tako imenovanih pametnih naprav. Gonilo njegovih zgodb je norčevanje iz življenja, za katero se zdi, da je edino in tudi edinstveno. S hudomušnostjo nastavlja ogledalo početjem, ki so zgolj sama sebi namen in delujejo le kot mašila v siceršnjem dolgočasenju.
Tomaž Lapajne Dekleva se v svojih zgodbicah pogosto posveča minljivosti, na primer v zgodbici z naslovom Nina, ki gre takole: „Nekoč je živela Nina, ki je imela na levi nogi tatu. Bil je lep in bil je za vedno. Ko je umrla, so jo upepelili. Tatuja potem ni bilo več. Ni bil za vedno.“ Vse zgodbice se začnejo z besedo nekoč, kar jim seveda daje pravljični prizvok, a s tem ne izgubijo stika z resničnostjo. Pisatelj obdela tudi svoje ime:
„Nekoč je živel Tomaž, ki je pisal zabavne stvari. Ravnokar jih bereš.“
Osebe slika z besednimi igrami in domiselnimi obrati, ponudi začinjen humor in blago ironijo, smeši predsodke in stereotipe, obregne se ob lenobnost in povzpetništvo, ob nečimrnost, slavohlepnost in tudi ob pretirano ali namišljeno skromnost. V mnogih zgodbicah ostaja dvoumen in s tem spodbuja bralstvo, da bi samo razbralo sporočilo med vrsticami. Spretno in domiselno parafrazira znane zgodbe, pesmi, pravljice, pregovore in izreke.
Za čimbolj pestro izražanje pisatelj uporablja domala vse pripovedne načine, zato so njegova besedila sočna in se celo spogledujejo z nekakšnimi vajami v slogu. V teh besedilih ni zaslediti kakšnega konceptualnega pristopa, pa četudi je izhodišče abeceda ali pogled na letni koledar, v katerem so za vsak dan navedena imena. Morda pa bi bilo pred rojstvom otroka smiselno vsaj prelistati to knjižico, da bi bila izbira imena odgovornejša. Tak primer je zgodbica o Vidu:
„Nekoč je živel Vid, ki je bil slep. To je bilo smešno vsem, razen njemu. No, tudi njemu je bilo malo smešno.“
Glede na to, da v zbirki Tomaža Lapajneta Dekleve Zelo kratke zgodbice nastopa prek devetdeset poimenovanih oseb, je mogoče pričakovati, da bo knjiga nekakšna uspešnica, saj se v njej lahko najde skoraj vsak bralec ali vsaka bralka. Ali pa jo razširi s svojim imenom ...
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Ivan Lotrič.
Maribor : Kulturni center, 2020
Naslovnico zbirke Tomaža Lapajneta Dekleve Zelo kratke zgodbe krasijo osebna imena v različnih oblikah pisave. Ženska in moška osebna imena so tudi vodilo njegovih res kratkih zgodb, razvrščenih po abecednem redu. Najkrajša zgodba obsega eno samo poved, najdaljša pa sega malo čez eno stran. Morda bi jih bilo smiselno označiti z besedo zgodek, ki je osnova dogodka, iz katerega se razvije zgodba ali zgodbica. Vznik za poved je torej ime, ki še ne vsebuje osebnosti. Osebnost ali le osebo naredi zgodbica, ki jo ime navdihne.
Ime v marsičem določa človekovo istovetenje v svetu poimenovanj. Pisatelj se v skladu s tem loteva človeških nravi, človekovega položaja v današnji družbi, posameznih usod in tudi splošnejših tem. Osebe, katerih usoda izvira iz imen, poskušajo nekaj napraviti iz sebe ali si prizadevajo dati življenju smisel. Pogosto se jim primeri, da svojih želja, sanj in hotenj ne uresničijo in samo životarijo ter tratijo čas. Zgodbice so tako odsev medčloveških odnosov, meječih tako na prijaznost, izpolnjeno z razumevanjem in naklonjenostjo, kot tudi na tisto, kar deluje zastrašujoče in blizu brezupa. Takšna širina pisatelju omogoča, da se posveti dogajanju v družbi in izpostavi najbolj pereča, kot so potrošniška miselnost in podjetništvo, obsedenost z družbenimi omrežji, predajanje računalniškim igricam in odvisnost od tako imenovanih pametnih naprav. Gonilo njegovih zgodb je norčevanje iz življenja, za katero se zdi, da je edino in tudi edinstveno. S hudomušnostjo nastavlja ogledalo početjem, ki so zgolj sama sebi namen in delujejo le kot mašila v siceršnjem dolgočasenju.
Tomaž Lapajne Dekleva se v svojih zgodbicah pogosto posveča minljivosti, na primer v zgodbici z naslovom Nina, ki gre takole: „Nekoč je živela Nina, ki je imela na levi nogi tatu. Bil je lep in bil je za vedno. Ko je umrla, so jo upepelili. Tatuja potem ni bilo več. Ni bil za vedno.“ Vse zgodbice se začnejo z besedo nekoč, kar jim seveda daje pravljični prizvok, a s tem ne izgubijo stika z resničnostjo. Pisatelj obdela tudi svoje ime:
„Nekoč je živel Tomaž, ki je pisal zabavne stvari. Ravnokar jih bereš.“
Osebe slika z besednimi igrami in domiselnimi obrati, ponudi začinjen humor in blago ironijo, smeši predsodke in stereotipe, obregne se ob lenobnost in povzpetništvo, ob nečimrnost, slavohlepnost in tudi ob pretirano ali namišljeno skromnost. V mnogih zgodbicah ostaja dvoumen in s tem spodbuja bralstvo, da bi samo razbralo sporočilo med vrsticami. Spretno in domiselno parafrazira znane zgodbe, pesmi, pravljice, pregovore in izreke.
Za čimbolj pestro izražanje pisatelj uporablja domala vse pripovedne načine, zato so njegova besedila sočna in se celo spogledujejo z nekakšnimi vajami v slogu. V teh besedilih ni zaslediti kakšnega konceptualnega pristopa, pa četudi je izhodišče abeceda ali pogled na letni koledar, v katerem so za vsak dan navedena imena. Morda pa bi bilo pred rojstvom otroka smiselno vsaj prelistati to knjižico, da bi bila izbira imena odgovornejša. Tak primer je zgodbica o Vidu:
„Nekoč je živel Vid, ki je bil slep. To je bilo smešno vsem, razen njemu. No, tudi njemu je bilo malo smešno.“
Glede na to, da v zbirki Tomaža Lapajneta Dekleve Zelo kratke zgodbice nastopa prek devetdeset poimenovanih oseb, je mogoče pričakovati, da bo knjiga nekakšna uspešnica, saj se v njej lahko najde skoraj vsak bralec ali vsaka bralka. Ali pa jo razširi s svojim imenom ...
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov