Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Ivan Lotrič.
Maribor : Kulturni center, 2020
Naslovnico zbirke Tomaža Lapajneta Dekleve Zelo kratke zgodbe krasijo osebna imena v različnih oblikah pisave. Ženska in moška osebna imena so tudi vodilo njegovih res kratkih zgodb, razvrščenih po abecednem redu. Najkrajša zgodba obsega eno samo poved, najdaljša pa sega malo čez eno stran. Morda bi jih bilo smiselno označiti z besedo zgodek, ki je osnova dogodka, iz katerega se razvije zgodba ali zgodbica. Vznik za poved je torej ime, ki še ne vsebuje osebnosti. Osebnost ali le osebo naredi zgodbica, ki jo ime navdihne.
Ime v marsičem določa človekovo istovetenje v svetu poimenovanj. Pisatelj se v skladu s tem loteva človeških nravi, človekovega položaja v današnji družbi, posameznih usod in tudi splošnejših tem. Osebe, katerih usoda izvira iz imen, poskušajo nekaj napraviti iz sebe ali si prizadevajo dati življenju smisel. Pogosto se jim primeri, da svojih želja, sanj in hotenj ne uresničijo in samo životarijo ter tratijo čas. Zgodbice so tako odsev medčloveških odnosov, meječih tako na prijaznost, izpolnjeno z razumevanjem in naklonjenostjo, kot tudi na tisto, kar deluje zastrašujoče in blizu brezupa. Takšna širina pisatelju omogoča, da se posveti dogajanju v družbi in izpostavi najbolj pereča, kot so potrošniška miselnost in podjetništvo, obsedenost z družbenimi omrežji, predajanje računalniškim igricam in odvisnost od tako imenovanih pametnih naprav. Gonilo njegovih zgodb je norčevanje iz življenja, za katero se zdi, da je edino in tudi edinstveno. S hudomušnostjo nastavlja ogledalo početjem, ki so zgolj sama sebi namen in delujejo le kot mašila v siceršnjem dolgočasenju.
Tomaž Lapajne Dekleva se v svojih zgodbicah pogosto posveča minljivosti, na primer v zgodbici z naslovom Nina, ki gre takole: „Nekoč je živela Nina, ki je imela na levi nogi tatu. Bil je lep in bil je za vedno. Ko je umrla, so jo upepelili. Tatuja potem ni bilo več. Ni bil za vedno.“ Vse zgodbice se začnejo z besedo nekoč, kar jim seveda daje pravljični prizvok, a s tem ne izgubijo stika z resničnostjo. Pisatelj obdela tudi svoje ime:
„Nekoč je živel Tomaž, ki je pisal zabavne stvari. Ravnokar jih bereš.“
Osebe slika z besednimi igrami in domiselnimi obrati, ponudi začinjen humor in blago ironijo, smeši predsodke in stereotipe, obregne se ob lenobnost in povzpetništvo, ob nečimrnost, slavohlepnost in tudi ob pretirano ali namišljeno skromnost. V mnogih zgodbicah ostaja dvoumen in s tem spodbuja bralstvo, da bi samo razbralo sporočilo med vrsticami. Spretno in domiselno parafrazira znane zgodbe, pesmi, pravljice, pregovore in izreke.
Za čimbolj pestro izražanje pisatelj uporablja domala vse pripovedne načine, zato so njegova besedila sočna in se celo spogledujejo z nekakšnimi vajami v slogu. V teh besedilih ni zaslediti kakšnega konceptualnega pristopa, pa četudi je izhodišče abeceda ali pogled na letni koledar, v katerem so za vsak dan navedena imena. Morda pa bi bilo pred rojstvom otroka smiselno vsaj prelistati to knjižico, da bi bila izbira imena odgovornejša. Tak primer je zgodbica o Vidu:
„Nekoč je živel Vid, ki je bil slep. To je bilo smešno vsem, razen njemu. No, tudi njemu je bilo malo smešno.“
Glede na to, da v zbirki Tomaža Lapajneta Dekleve Zelo kratke zgodbice nastopa prek devetdeset poimenovanih oseb, je mogoče pričakovati, da bo knjiga nekakšna uspešnica, saj se v njej lahko najde skoraj vsak bralec ali vsaka bralka. Ali pa jo razširi s svojim imenom ...
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Ivan Lotrič.
Maribor : Kulturni center, 2020
Naslovnico zbirke Tomaža Lapajneta Dekleve Zelo kratke zgodbe krasijo osebna imena v različnih oblikah pisave. Ženska in moška osebna imena so tudi vodilo njegovih res kratkih zgodb, razvrščenih po abecednem redu. Najkrajša zgodba obsega eno samo poved, najdaljša pa sega malo čez eno stran. Morda bi jih bilo smiselno označiti z besedo zgodek, ki je osnova dogodka, iz katerega se razvije zgodba ali zgodbica. Vznik za poved je torej ime, ki še ne vsebuje osebnosti. Osebnost ali le osebo naredi zgodbica, ki jo ime navdihne.
Ime v marsičem določa človekovo istovetenje v svetu poimenovanj. Pisatelj se v skladu s tem loteva človeških nravi, človekovega položaja v današnji družbi, posameznih usod in tudi splošnejših tem. Osebe, katerih usoda izvira iz imen, poskušajo nekaj napraviti iz sebe ali si prizadevajo dati življenju smisel. Pogosto se jim primeri, da svojih želja, sanj in hotenj ne uresničijo in samo životarijo ter tratijo čas. Zgodbice so tako odsev medčloveških odnosov, meječih tako na prijaznost, izpolnjeno z razumevanjem in naklonjenostjo, kot tudi na tisto, kar deluje zastrašujoče in blizu brezupa. Takšna širina pisatelju omogoča, da se posveti dogajanju v družbi in izpostavi najbolj pereča, kot so potrošniška miselnost in podjetništvo, obsedenost z družbenimi omrežji, predajanje računalniškim igricam in odvisnost od tako imenovanih pametnih naprav. Gonilo njegovih zgodb je norčevanje iz življenja, za katero se zdi, da je edino in tudi edinstveno. S hudomušnostjo nastavlja ogledalo početjem, ki so zgolj sama sebi namen in delujejo le kot mašila v siceršnjem dolgočasenju.
Tomaž Lapajne Dekleva se v svojih zgodbicah pogosto posveča minljivosti, na primer v zgodbici z naslovom Nina, ki gre takole: „Nekoč je živela Nina, ki je imela na levi nogi tatu. Bil je lep in bil je za vedno. Ko je umrla, so jo upepelili. Tatuja potem ni bilo več. Ni bil za vedno.“ Vse zgodbice se začnejo z besedo nekoč, kar jim seveda daje pravljični prizvok, a s tem ne izgubijo stika z resničnostjo. Pisatelj obdela tudi svoje ime:
„Nekoč je živel Tomaž, ki je pisal zabavne stvari. Ravnokar jih bereš.“
Osebe slika z besednimi igrami in domiselnimi obrati, ponudi začinjen humor in blago ironijo, smeši predsodke in stereotipe, obregne se ob lenobnost in povzpetništvo, ob nečimrnost, slavohlepnost in tudi ob pretirano ali namišljeno skromnost. V mnogih zgodbicah ostaja dvoumen in s tem spodbuja bralstvo, da bi samo razbralo sporočilo med vrsticami. Spretno in domiselno parafrazira znane zgodbe, pesmi, pravljice, pregovore in izreke.
Za čimbolj pestro izražanje pisatelj uporablja domala vse pripovedne načine, zato so njegova besedila sočna in se celo spogledujejo z nekakšnimi vajami v slogu. V teh besedilih ni zaslediti kakšnega konceptualnega pristopa, pa četudi je izhodišče abeceda ali pogled na letni koledar, v katerem so za vsak dan navedena imena. Morda pa bi bilo pred rojstvom otroka smiselno vsaj prelistati to knjižico, da bi bila izbira imena odgovornejša. Tak primer je zgodbica o Vidu:
„Nekoč je živel Vid, ki je bil slep. To je bilo smešno vsem, razen njemu. No, tudi njemu je bilo malo smešno.“
Glede na to, da v zbirki Tomaža Lapajneta Dekleve Zelo kratke zgodbice nastopa prek devetdeset poimenovanih oseb, je mogoče pričakovati, da bo knjiga nekakšna uspešnica, saj se v njej lahko najde skoraj vsak bralec ali vsaka bralka. Ali pa jo razširi s svojim imenom ...
Anton Pavlovič Čehov: Češnjev vrt ???????? ???, 1904 Komedija v štirih dejanjih Premiera 2. oktober 2021 Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka režiserja Živa Bizovičar, AGRFT Asistentka dramaturginje Manca Lipoglavšek, AGRFT Igrajo Nataša Tič Ralijan, Lena Hribar Škrlec, Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Branko Jordan, Filip Samobor, Jožef Ropoša, Tina Potočnik Vrhovnik, Gašper Jarni, Lara Wolf, Gregor Gruden, Boris Ostan, Jaka Lah Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila sinoči slavnostna premiera igre Češnjev vrt ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova v prevodu Milana Jesiha. Uprizoritev je bila sicer načrtovana za lansko sezono, a so jo lahko uprizorili šele zdaj. Češnjev vrt je igra o spremembah, o nečem, kar se končuje, pravi med drugim režiser Janusz Kica: "To je tema tega besedila, to je tema Čehova, te predstave, pa tudi mojega življenja. Spremembe se morajo dogajati, ne smemo se za vsako ceno držati tega, kar je bilo; moramo gledati naprej." Foto: Peter Giodani
Mestno gledališče ljubljansko / premiera 28. 09. 2021 Prevajalka: Polona Glavan Režiserka in scenografka: Anja Suša Dramaturginja: Petra Pogorevc Kostumografka: Maja Mirković Svetovalec za gib: Damjan Kecojević Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Boštjan Kos Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič Asistentka dramaturginje: Nika Korenjak Asistent scenografke: Janez Koleša Asistentka kostumografke: Nina Čehovin Zasedba: Ajda Smrekar, Filip Samobor, Voranc Boh, Lena Hribar Škrlec, Tanja Dimitrievska, Jaka Lah, Gašper Jarni Sinoči so v Mestnem gledališču ljubljanskem premierno uprizorili predstavo Nekoč se bova temu smejala. Gre za odrsko priredbo Ljubezenskega romana hrvaške pisateljice Ivane Sajko, ki je tudi avtorica dramatizacije. Medtem ko roman svoj svet gradi v intimni sferi, pa uprizoritev fokus postavlja v širšo družbeno svarnost, katere izkušnjo temeljno določa, z besedami režiserka Anje Suša, »ekonomija, ki ubija ljubezen.« Foto: Peter Giodani
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:
Drama SNG Maribor, Burgteater Dunaj, Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Cankarjev dom Ljubljana / premiera 24. 09. 2021 Režija: Janez Pipan Scenograf: Marko Japelj Avtorica videa: Vesna Krebs Kostumograf: Leo Kulaš Skladatelj in izvajalec scenske glasbe: Milko Lazar Korepetitor in avtor glasbenih priredb: Robert Mraček Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec odrskega giba in borilnih veščin: Sergio Moga Lektorica: Metka Damjan Prevajalca romana v nemški jezik: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Prevajalka romana v srbski jezik: Ana Ristović Prevajalki na vajah za nemški jezik: Barbara Lečnik in Tjaša Šket Prevajalka pesmi Počiva jezero v tihoti v španski jezik: Mojca Medvedšek Asistent režije: Žiga Hren (študent AGRFT) Asistentka kostumografa: Lara Kulaš Asistent skladatelja: Marjan Peternel Za potrebe uprizoritve sta prevod priredila: Klaus Detlef Olof in Daniela Kocmut Zasedba: Nataša Matjašec Rošker, Blaž Dolenc, Milan Marić, Nebojša Ljubišić, Milena Zupančič, Davor Herga, Daniel Jesch, Mateja Pucko, Matevž Biber, Vladimir Vlaškalić, Mirjana Šajinović, Anže Krajnc, Irena Varga, Ivica Knez, Robert Mraček, Matija Stipanič, Alfonz Kodrič, Kristijan Ostanek, Nejc Ropret, Petja Labović, Mojca Simonič, Dane Radulović, Matjaž Kaučič, Žan Pečnik Predstava To noč sem jo videl je velika mednarodna koprodukcija, ki na odru v treh jezikih obudi sodobno klasiko, istoimenski roman Draga Jančarja. Jančarjev svet je odrsko priredil režiser Janez Pipan, zožil ga je na pet pripovednih perspektiv, ki skupaj sestavljajo zgodbo Veronike Zarnik oziroma slikajo zgodovinski portret nedolžnih življenj v kolesju zgodovine. Predstavo v mariborski Drami si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Slovensko mladinsko gledališče sezono začenja s farsično uprizoritvijo Norišnica d.o.o. Po besedilu Joeja Ortona jo je režiral Vito Taufer, ki je v premišljenem zasledovanju totalnosti gledališča zbližal oder in gledalce. foto: Ivian Kan Mujezinović
Neveljaven email naslov