Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Ivan Lotrič.
Maribor : Kulturni center, 2020
Naslovnico zbirke Tomaža Lapajneta Dekleve Zelo kratke zgodbe krasijo osebna imena v različnih oblikah pisave. Ženska in moška osebna imena so tudi vodilo njegovih res kratkih zgodb, razvrščenih po abecednem redu. Najkrajša zgodba obsega eno samo poved, najdaljša pa sega malo čez eno stran. Morda bi jih bilo smiselno označiti z besedo zgodek, ki je osnova dogodka, iz katerega se razvije zgodba ali zgodbica. Vznik za poved je torej ime, ki še ne vsebuje osebnosti. Osebnost ali le osebo naredi zgodbica, ki jo ime navdihne.
Ime v marsičem določa človekovo istovetenje v svetu poimenovanj. Pisatelj se v skladu s tem loteva človeških nravi, človekovega položaja v današnji družbi, posameznih usod in tudi splošnejših tem. Osebe, katerih usoda izvira iz imen, poskušajo nekaj napraviti iz sebe ali si prizadevajo dati življenju smisel. Pogosto se jim primeri, da svojih želja, sanj in hotenj ne uresničijo in samo životarijo ter tratijo čas. Zgodbice so tako odsev medčloveških odnosov, meječih tako na prijaznost, izpolnjeno z razumevanjem in naklonjenostjo, kot tudi na tisto, kar deluje zastrašujoče in blizu brezupa. Takšna širina pisatelju omogoča, da se posveti dogajanju v družbi in izpostavi najbolj pereča, kot so potrošniška miselnost in podjetništvo, obsedenost z družbenimi omrežji, predajanje računalniškim igricam in odvisnost od tako imenovanih pametnih naprav. Gonilo njegovih zgodb je norčevanje iz življenja, za katero se zdi, da je edino in tudi edinstveno. S hudomušnostjo nastavlja ogledalo početjem, ki so zgolj sama sebi namen in delujejo le kot mašila v siceršnjem dolgočasenju.
Tomaž Lapajne Dekleva se v svojih zgodbicah pogosto posveča minljivosti, na primer v zgodbici z naslovom Nina, ki gre takole: „Nekoč je živela Nina, ki je imela na levi nogi tatu. Bil je lep in bil je za vedno. Ko je umrla, so jo upepelili. Tatuja potem ni bilo več. Ni bil za vedno.“ Vse zgodbice se začnejo z besedo nekoč, kar jim seveda daje pravljični prizvok, a s tem ne izgubijo stika z resničnostjo. Pisatelj obdela tudi svoje ime:
„Nekoč je živel Tomaž, ki je pisal zabavne stvari. Ravnokar jih bereš.“
Osebe slika z besednimi igrami in domiselnimi obrati, ponudi začinjen humor in blago ironijo, smeši predsodke in stereotipe, obregne se ob lenobnost in povzpetništvo, ob nečimrnost, slavohlepnost in tudi ob pretirano ali namišljeno skromnost. V mnogih zgodbicah ostaja dvoumen in s tem spodbuja bralstvo, da bi samo razbralo sporočilo med vrsticami. Spretno in domiselno parafrazira znane zgodbe, pesmi, pravljice, pregovore in izreke.
Za čimbolj pestro izražanje pisatelj uporablja domala vse pripovedne načine, zato so njegova besedila sočna in se celo spogledujejo z nekakšnimi vajami v slogu. V teh besedilih ni zaslediti kakšnega konceptualnega pristopa, pa četudi je izhodišče abeceda ali pogled na letni koledar, v katerem so za vsak dan navedena imena. Morda pa bi bilo pred rojstvom otroka smiselno vsaj prelistati to knjižico, da bi bila izbira imena odgovornejša. Tak primer je zgodbica o Vidu:
„Nekoč je živel Vid, ki je bil slep. To je bilo smešno vsem, razen njemu. No, tudi njemu je bilo malo smešno.“
Glede na to, da v zbirki Tomaža Lapajneta Dekleve Zelo kratke zgodbice nastopa prek devetdeset poimenovanih oseb, je mogoče pričakovati, da bo knjiga nekakšna uspešnica, saj se v njej lahko najde skoraj vsak bralec ali vsaka bralka. Ali pa jo razširi s svojim imenom ...
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Ivan Lotrič.
Maribor : Kulturni center, 2020
Naslovnico zbirke Tomaža Lapajneta Dekleve Zelo kratke zgodbe krasijo osebna imena v različnih oblikah pisave. Ženska in moška osebna imena so tudi vodilo njegovih res kratkih zgodb, razvrščenih po abecednem redu. Najkrajša zgodba obsega eno samo poved, najdaljša pa sega malo čez eno stran. Morda bi jih bilo smiselno označiti z besedo zgodek, ki je osnova dogodka, iz katerega se razvije zgodba ali zgodbica. Vznik za poved je torej ime, ki še ne vsebuje osebnosti. Osebnost ali le osebo naredi zgodbica, ki jo ime navdihne.
Ime v marsičem določa človekovo istovetenje v svetu poimenovanj. Pisatelj se v skladu s tem loteva človeških nravi, človekovega položaja v današnji družbi, posameznih usod in tudi splošnejših tem. Osebe, katerih usoda izvira iz imen, poskušajo nekaj napraviti iz sebe ali si prizadevajo dati življenju smisel. Pogosto se jim primeri, da svojih želja, sanj in hotenj ne uresničijo in samo životarijo ter tratijo čas. Zgodbice so tako odsev medčloveških odnosov, meječih tako na prijaznost, izpolnjeno z razumevanjem in naklonjenostjo, kot tudi na tisto, kar deluje zastrašujoče in blizu brezupa. Takšna širina pisatelju omogoča, da se posveti dogajanju v družbi in izpostavi najbolj pereča, kot so potrošniška miselnost in podjetništvo, obsedenost z družbenimi omrežji, predajanje računalniškim igricam in odvisnost od tako imenovanih pametnih naprav. Gonilo njegovih zgodb je norčevanje iz življenja, za katero se zdi, da je edino in tudi edinstveno. S hudomušnostjo nastavlja ogledalo početjem, ki so zgolj sama sebi namen in delujejo le kot mašila v siceršnjem dolgočasenju.
Tomaž Lapajne Dekleva se v svojih zgodbicah pogosto posveča minljivosti, na primer v zgodbici z naslovom Nina, ki gre takole: „Nekoč je živela Nina, ki je imela na levi nogi tatu. Bil je lep in bil je za vedno. Ko je umrla, so jo upepelili. Tatuja potem ni bilo več. Ni bil za vedno.“ Vse zgodbice se začnejo z besedo nekoč, kar jim seveda daje pravljični prizvok, a s tem ne izgubijo stika z resničnostjo. Pisatelj obdela tudi svoje ime:
„Nekoč je živel Tomaž, ki je pisal zabavne stvari. Ravnokar jih bereš.“
Osebe slika z besednimi igrami in domiselnimi obrati, ponudi začinjen humor in blago ironijo, smeši predsodke in stereotipe, obregne se ob lenobnost in povzpetništvo, ob nečimrnost, slavohlepnost in tudi ob pretirano ali namišljeno skromnost. V mnogih zgodbicah ostaja dvoumen in s tem spodbuja bralstvo, da bi samo razbralo sporočilo med vrsticami. Spretno in domiselno parafrazira znane zgodbe, pesmi, pravljice, pregovore in izreke.
Za čimbolj pestro izražanje pisatelj uporablja domala vse pripovedne načine, zato so njegova besedila sočna in se celo spogledujejo z nekakšnimi vajami v slogu. V teh besedilih ni zaslediti kakšnega konceptualnega pristopa, pa četudi je izhodišče abeceda ali pogled na letni koledar, v katerem so za vsak dan navedena imena. Morda pa bi bilo pred rojstvom otroka smiselno vsaj prelistati to knjižico, da bi bila izbira imena odgovornejša. Tak primer je zgodbica o Vidu:
„Nekoč je živel Vid, ki je bil slep. To je bilo smešno vsem, razen njemu. No, tudi njemu je bilo malo smešno.“
Glede na to, da v zbirki Tomaža Lapajneta Dekleve Zelo kratke zgodbice nastopa prek devetdeset poimenovanih oseb, je mogoče pričakovati, da bo knjiga nekakšna uspešnica, saj se v njej lahko najde skoraj vsak bralec ali vsaka bralka. Ali pa jo razširi s svojim imenom ...
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov