Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Sanja Rejc.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2020
Iztok Osojnik je med drugim pesnik, pisatelj, esejist, literarni kritik in prevajalec. Izdal je že več kot trideset zbirk poezije, preveden je v več kot petindvajset jezikov in je prejel več domačih in mednarodnih književnih nagrad, med njimi Jenkovo, Veronikino in Župančičevo nagrado ter Velenjico-Čašo nesmrtnosti. Bil je vodja Mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Diplomiral je iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral iz zgodovinske antropologije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Spomladi 1971 je sodeloval pri zasedbi ljubljanske filozofske fakultete in to je bil začetek njegovega upiranja institucionalizaciji. Pozneje je postal začetnik več umetniških gibanj, soustanovil je literarno anarhistično podrealistično gibanje, veliko potoval in prebival v skvotih.
Po naslovu pesniške zbirke Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije bi pričakovali humanistično monografijo, ki se ukvarja s kritiko aktualnega političnega dogajanja. Večinoma nenaslovljene pesmi so lapidarne, mojstrsko zgoščene, besede tako skrbno izbrane, da lahko vsak naslednji verz prinese popoln zasuk. Pesmi so napisane v prostem verzu, ki se tekoče kot slap preliva čez vrstice.
Bližina eksistencialnih spraševanj in nepovezanih vsakdanjih domislic lahko daje vtis relativnosti, igrivosti, celo frivolnosti. Vendar je ironija, z upanjem, da ta ne bo edino, kar nam bo še preostalo, eno redkih sredstev emocionalnega preživetja v času, ki mu vladata kapital in tehnokracija. Na eni strani napoved novega fašizma, ki ga morda že živimo, in na drugi strani vsakdanji spomini in stvari, ki nam polnijo dneve. Lirski subjekt, ki govori z več glasovi, in pomen nista nikoli zakoličena, nikoli tam, kjer bi ju pričakovali. Kakor da bi spremljali notranji monolog, tok zavesti sodobnega subjekta, katerega pozornost ne zdrži dolgo pri eni stvari. Če po eni strani ta neosredinjenost pomaga preživeti s kopico malenkosti in narcistične osebne mitologije, pa po drugi strani vse bolj odvrača od tistega, s čimer bi se moral spoprijeti. Med vsakdanjimi razmisleki, ki zaposlujejo lirski subjekt, na videz mimogrede vzniknejo pronicljive ugotovitve. Ne moremo se znebiti občutka, da gre za pogled, ki opozarja na ponavljanje zgodovine. Besedišče je razkošno, polno literarnozgodovinskih referenc. Vseprisotna je tudi tema pisanja: Osojnik razmišlja o smislu poezije. Kje je v današnjem svetu prostor za poezijo, je retorično vprašanje. In s tem je retorično vprašanje, kje je prostor za vse, kar ne služi dobičku, pragmatičnosti in celo racionalnosti. Svet, kjer sta bogastvo in preračunljivost postala vrednota per se, je svetlobna leta daleč od česarkoli presežnega. A tudi poezija ne sme biti prostor elitistične mistike, ki tako ali drugače vedno služi dušebrižnikom in kapitalu, skratka vladajoči kasti. Še magičnost tuzemskega stežka vznikne. Ritem in zvočnost pesmi ustvarita edino presežnost, ki je na dosegu človeku. A obljuba sreče se izčrpa v sami sebi, za vselej ostane le obljuba.
Zbirka Iztoka Osojnika Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije je polna nadrealističnih, skorajda nerudovskih asociacij v času, ki je nadrealističen že sam po sebi. Avtor s pogledom izkušenega opazovalca ne skriva svojih političnih antipatij. Vprašanje je, koliko pesnikom je, vede ali nevede, uspelo spodbuditi revolucijo, in tega se avtor, tako kot svoje privilegiranosti, zaveda. Poezija je hkrati nadčasna in zelo aktualna. Skupni moto pesniške zbirke in časa, ki ga živimo, bi bile z lahkoto besede s plošče izginulega islandskega ledenika: »Ta spominska plošča je priznanje, da vemo, kaj se dogaja in kaj je treba storiti za to. Ampak samo vi veste, ali nam je to uspelo." Z besedami mladega islandskega pisatelja gre za zgodovinske premike, ki jih ne bi smeli normalizirati, in za spomenike neslavnim dosežkom človeštva. Povsem v urgirajoče aktualno spada tudi zbirka Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Sanja Rejc.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2020
Iztok Osojnik je med drugim pesnik, pisatelj, esejist, literarni kritik in prevajalec. Izdal je že več kot trideset zbirk poezije, preveden je v več kot petindvajset jezikov in je prejel več domačih in mednarodnih književnih nagrad, med njimi Jenkovo, Veronikino in Župančičevo nagrado ter Velenjico-Čašo nesmrtnosti. Bil je vodja Mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Diplomiral je iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral iz zgodovinske antropologije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Spomladi 1971 je sodeloval pri zasedbi ljubljanske filozofske fakultete in to je bil začetek njegovega upiranja institucionalizaciji. Pozneje je postal začetnik več umetniških gibanj, soustanovil je literarno anarhistično podrealistično gibanje, veliko potoval in prebival v skvotih.
Po naslovu pesniške zbirke Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije bi pričakovali humanistično monografijo, ki se ukvarja s kritiko aktualnega političnega dogajanja. Večinoma nenaslovljene pesmi so lapidarne, mojstrsko zgoščene, besede tako skrbno izbrane, da lahko vsak naslednji verz prinese popoln zasuk. Pesmi so napisane v prostem verzu, ki se tekoče kot slap preliva čez vrstice.
Bližina eksistencialnih spraševanj in nepovezanih vsakdanjih domislic lahko daje vtis relativnosti, igrivosti, celo frivolnosti. Vendar je ironija, z upanjem, da ta ne bo edino, kar nam bo še preostalo, eno redkih sredstev emocionalnega preživetja v času, ki mu vladata kapital in tehnokracija. Na eni strani napoved novega fašizma, ki ga morda že živimo, in na drugi strani vsakdanji spomini in stvari, ki nam polnijo dneve. Lirski subjekt, ki govori z več glasovi, in pomen nista nikoli zakoličena, nikoli tam, kjer bi ju pričakovali. Kakor da bi spremljali notranji monolog, tok zavesti sodobnega subjekta, katerega pozornost ne zdrži dolgo pri eni stvari. Če po eni strani ta neosredinjenost pomaga preživeti s kopico malenkosti in narcistične osebne mitologije, pa po drugi strani vse bolj odvrača od tistega, s čimer bi se moral spoprijeti. Med vsakdanjimi razmisleki, ki zaposlujejo lirski subjekt, na videz mimogrede vzniknejo pronicljive ugotovitve. Ne moremo se znebiti občutka, da gre za pogled, ki opozarja na ponavljanje zgodovine. Besedišče je razkošno, polno literarnozgodovinskih referenc. Vseprisotna je tudi tema pisanja: Osojnik razmišlja o smislu poezije. Kje je v današnjem svetu prostor za poezijo, je retorično vprašanje. In s tem je retorično vprašanje, kje je prostor za vse, kar ne služi dobičku, pragmatičnosti in celo racionalnosti. Svet, kjer sta bogastvo in preračunljivost postala vrednota per se, je svetlobna leta daleč od česarkoli presežnega. A tudi poezija ne sme biti prostor elitistične mistike, ki tako ali drugače vedno služi dušebrižnikom in kapitalu, skratka vladajoči kasti. Še magičnost tuzemskega stežka vznikne. Ritem in zvočnost pesmi ustvarita edino presežnost, ki je na dosegu človeku. A obljuba sreče se izčrpa v sami sebi, za vselej ostane le obljuba.
Zbirka Iztoka Osojnika Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije je polna nadrealističnih, skorajda nerudovskih asociacij v času, ki je nadrealističen že sam po sebi. Avtor s pogledom izkušenega opazovalca ne skriva svojih političnih antipatij. Vprašanje je, koliko pesnikom je, vede ali nevede, uspelo spodbuditi revolucijo, in tega se avtor, tako kot svoje privilegiranosti, zaveda. Poezija je hkrati nadčasna in zelo aktualna. Skupni moto pesniške zbirke in časa, ki ga živimo, bi bile z lahkoto besede s plošče izginulega islandskega ledenika: »Ta spominska plošča je priznanje, da vemo, kaj se dogaja in kaj je treba storiti za to. Ampak samo vi veste, ali nam je to uspelo." Z besedami mladega islandskega pisatelja gre za zgodovinske premike, ki jih ne bi smeli normalizirati, in za spomenike neslavnim dosežkom človeštva. Povsem v urgirajoče aktualno spada tudi zbirka Poskus državnega udara pod pretvezo epidemije.
Avtorica ocene: Katarina Mahnič Bere Jasna Rodošek.
Koprodukcija Anton Podbevšek Teater in Lutkovno gledališče Ljubljana / premiera 30.11.2019 Koreografija in režija: Magdalena Reiter Dramatizacija: Eva Mahkovic Dramaturgija: Vedrana Klepica Glasba: Mitja Vrhovnik Smrekar Scenografija: Andrej Rutar Kostumografija: Ana Savić Gecan Oblikovanje videa: Atej Tutta Asistenca koreografije: Lada Petrovski Ternovšek Asistenca kostumografije: Nataša Recer Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Lena Hribar, Ana Hribar, Aja Kobe, Rok Kunaver, Matevž Müller, Lada Petrovski Ternovšek, Dušan Teropšič V novomeškem Anton Podbevšek teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Alica v čudežni deželi, ki brezčasne nesmisle literarnega sveta Lewisa Carrolla odrsko oživi z osrediščeno dramatizacijo in jasno razvojno linijo. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Barbara Čeferin
Na odru SNG Drama Maribor so uprizorili predstavo Mostovi in bogovi, ki je nastala na podlagi treh literarnih del Toneta Partljiča. Dramaturg Nejc Gazvoda je izbral novele iz Partljičeve knjige Ljudje iz Maribora, iz romana Sebastjan in most ter romana Pasja ulica. Režiser predstave je Aleksander Popovski, direktor Mariborske drame, ki je zasnoval tudi scenografijo. Nastopa 15 igralk in igralcev mariborske drame, kostume za 72 različnih vlog je oblikovala Jelena Proković, video je delo Roka Predina, glasbo je zasnoval Marjan Nečak.
Slovensko ljudsko gledališče Celje Iza Strehar: Vsak glas šteje Premiera 29. novembra 2019 Režiserka Ajda Valcl Dramaturginja Alja Predan Scenografka Urša Vidic Kostumografka Sanja Grcić Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Asistent kostumografke Maša Knez Igrajo Andrej Murenc, Aljoša Koltak, Maša Grošelj, Renato Jenček, Živa Selan, Igor Žužek, Tanja Potočnik, Tarek Rashid Satirična komedija je vse redkejša zvrst v slovenskem gledališkem univerzumu, še redkejša med mlajšo generacijo piscev in velika izjema med novimi ženskimi pisavami. Vendar se v besedilu mlade dramatičarke Ize Strehar z naslovom Vsak glas šteje, lani nagrajenem z žlahtnim komedijskim peresom na Dnevih komedije, združuje prav to. Svojo praizvedbo je doživelo včeraj v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. Predstavo si je ogledala Vilma Štritof. Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Neveljaven email naslov