Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Jure Franko.
Štorje : samozaložba, 2020
Prvi pogled na peto samostojno knjigo kraškega ustvarjalca Davida Terčona Vračanje v gnojnico sanj dokazuje, da je mogoče zgolj v črno-beli tehniki oblikovati kakovostno knjigo. Oblikoval jo je David Terčon. Naslovnica predstavlja kraški svet v slogu svetlobe in senc, naslov pa se navezuje na kraško podzemlje, ki mu preti izčrpavanje. Domnevati je mogoče, da je knjiga nastajala vsaj dvanajst let, toliko časa je namreč minilo od Terčonove zadnje knjige Med izvržki blodnjakov. Besedila v njej se uvrščajo med pesmi v prozi in ta oznaka je vsekakor primerna tudi za to knjig.
Pesmi so razvrščene v šest delov. Prvi del Pravljica zablod vsebuje pesmi, ki strogo sledijo pesniškim vzorcem s predvidljivim številom zlogov in rimami. Naslednji del sestavljajo pesmi brez velikih začetnic in ločil, kar– glede na naslov tega dela Ujetost – predstavlja pesnikovo osvobajanje od ujetosti v vzorce. Tretji del Ognjeniški značaj ovohavanja oziroma njegova zadnja pesem vsebuje vrstico, ki zaznamuje celoten pesnikov načrt: „Le ena sama pot obstaja: na juriš!“ V naslednjem delu Prizvok zavrženih rjuh so pesmi v pripovedni obliki, med njimi tudi pesem, ki je najbolj pesnikova in ima naslov David-60. In tu so še vrstice, ki so posvečene najpomembnejšemu kraškemu pesniku: „Ujet med Srečkov rojstni dan in / svetovni dan poezije / preklinjam indukcijsko kuhalno ploščo.“ Zadnja dva dela se – vsaj oblikovno – ne razlikujeta med seboj, pesmi drsijo v pripoved.
David Terčon je v sebi posvečujoči se pesniški zbirki orisal svoj ustvarjalni lok. Kot dokazuje naslov zadnjega knjižnega dela Ranice iz zamujene prihodnosti ta lok še ni izstrelil zadnje puščice, pesnik bo še sledil svojemu jurišu in se soočal s tarčami, ki mu nemara povzročijo bolečinice. Izpostavljeni zadnji del zbirke Vračanje v gnojnico sanj vsebuje tudi povedi, ki nakazujejo pesnikovo zavezanost ponovitvam. Takšna je pesem Življenje na drsenje: „Drsam. Drsaš. Drsa. Drsava. Drsata. Drsata. Drsamo. / Drsate. Drsajo.“ Psihološki izraz za bolečo ranljivost je prav zdrs, obstaja pa tudi primerjava, da nekdo nadrsa. Pesnikova preobčutljivost na takšen način zaznava vplive okolja in se jim prilagodi. Odziva pa se tudi na svoj svet, kot v pesmi, ki se začne s povedjo: „Teran je zaspan, varnostni svet ima drisko!“ Prav nadrealistične prispodobe zaznamujejo tudi Terčonov siceršnji pesniški svet, ki mu je ostal zvest vse od prve zbirke. Vprašanje je le, ali se lahko povsem prepusti pesnikovi samonaložbi, ki je ovrednotena s tristotimi izvodi in petnajstimi evri.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Jure Franko.
Štorje : samozaložba, 2020
Prvi pogled na peto samostojno knjigo kraškega ustvarjalca Davida Terčona Vračanje v gnojnico sanj dokazuje, da je mogoče zgolj v črno-beli tehniki oblikovati kakovostno knjigo. Oblikoval jo je David Terčon. Naslovnica predstavlja kraški svet v slogu svetlobe in senc, naslov pa se navezuje na kraško podzemlje, ki mu preti izčrpavanje. Domnevati je mogoče, da je knjiga nastajala vsaj dvanajst let, toliko časa je namreč minilo od Terčonove zadnje knjige Med izvržki blodnjakov. Besedila v njej se uvrščajo med pesmi v prozi in ta oznaka je vsekakor primerna tudi za to knjig.
Pesmi so razvrščene v šest delov. Prvi del Pravljica zablod vsebuje pesmi, ki strogo sledijo pesniškim vzorcem s predvidljivim številom zlogov in rimami. Naslednji del sestavljajo pesmi brez velikih začetnic in ločil, kar– glede na naslov tega dela Ujetost – predstavlja pesnikovo osvobajanje od ujetosti v vzorce. Tretji del Ognjeniški značaj ovohavanja oziroma njegova zadnja pesem vsebuje vrstico, ki zaznamuje celoten pesnikov načrt: „Le ena sama pot obstaja: na juriš!“ V naslednjem delu Prizvok zavrženih rjuh so pesmi v pripovedni obliki, med njimi tudi pesem, ki je najbolj pesnikova in ima naslov David-60. In tu so še vrstice, ki so posvečene najpomembnejšemu kraškemu pesniku: „Ujet med Srečkov rojstni dan in / svetovni dan poezije / preklinjam indukcijsko kuhalno ploščo.“ Zadnja dva dela se – vsaj oblikovno – ne razlikujeta med seboj, pesmi drsijo v pripoved.
David Terčon je v sebi posvečujoči se pesniški zbirki orisal svoj ustvarjalni lok. Kot dokazuje naslov zadnjega knjižnega dela Ranice iz zamujene prihodnosti ta lok še ni izstrelil zadnje puščice, pesnik bo še sledil svojemu jurišu in se soočal s tarčami, ki mu nemara povzročijo bolečinice. Izpostavljeni zadnji del zbirke Vračanje v gnojnico sanj vsebuje tudi povedi, ki nakazujejo pesnikovo zavezanost ponovitvam. Takšna je pesem Življenje na drsenje: „Drsam. Drsaš. Drsa. Drsava. Drsata. Drsata. Drsamo. / Drsate. Drsajo.“ Psihološki izraz za bolečo ranljivost je prav zdrs, obstaja pa tudi primerjava, da nekdo nadrsa. Pesnikova preobčutljivost na takšen način zaznava vplive okolja in se jim prilagodi. Odziva pa se tudi na svoj svet, kot v pesmi, ki se začne s povedjo: „Teran je zaspan, varnostni svet ima drisko!“ Prav nadrealistične prispodobe zaznamujejo tudi Terčonov siceršnji pesniški svet, ki mu je ostal zvest vse od prve zbirke. Vprašanje je le, ali se lahko povsem prepusti pesnikovi samonaložbi, ki je ovrednotena s tristotimi izvodi in petnajstimi evri.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov