Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Elif Shafak: 10minut 38 sekund na tem čudnem svetu

18.01.2021

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Lidija Hartman

Prevedla Maja Ropret; Ljubljana : Sanje, 2020

Elif Shafak je poleg nobelovca Orhana Pamuka verjetno mednarodno najbolj znano ime sodobne turške književnosti, četudi zadnja leta piše v angleščini in živi v Londonu, kamor se je preselila zaradi sodnega preganjanja. Njen roman Pankrt iz Istanbula o genocidu nad Armenci je namreč izzval tožbo zaradi razžalitve Turčije, saj ta zanika pogrom nad Armenci. Veliko prahu pa je dvignil tudi nazoren prikaz spolnega nasilja v romanu 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu. Turške oblasti so jo preiskovale zaradi obscenosti, kar je seveda absurdno, saj je srž dela prav v obsodbi spolnega nasilja nad ženskami in v kritiki pasivnosti družbe v tem oziru.

Naslov 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu sugerira konceptualno jedro dela, ta čudni svet zapopademo iz perspektive posthumne protagonistkine zavesti. Roman je namreč zasnovan na tezi, da človekova zavest po fizični smrti še nekaj minut vztraja pri življenju. V prvi del romana, poimenovan Um, tako vstopimo po tem, ko srce glavne junakinje, prostitutke Leile Tekile, že preneha biti, v njenem mrtvem fizisu, odvrženem v smetnjak na robu Istanbula, pa vitalno brbota um, ki za nazaj sestavlja zgodbo njenega življenja. Sprožilci posameznih poglavij, naslovljenih po minutah, so vonji in okusi, ki izzovejo reminiscence, Leiline spomine od rojstva do krute smrti. Bralec se spozna z razlogi, ki so jo pripeljali do prostituiranja, z odraščanjem v vzhodnoturški provinci Van v močno patriarhalnem okolju in poligamni družini, ki jo oče tiranizira. Njegova oblastnost sega tako daleč, da svojo neplodno ženo določil za Leilino mater, kar je njeno pravo mamo prignalo do psihičnega zloma in norosti. Oče se Leili tudi ne postavi v bran, ko ta razkrije, da jo spolno zlorablja njegov brat, torej njen stric. Za vse bolj versko radikalnega patra familiasa je bolj kot hčerka pomemben družinski ponos, to pa sproži Leilin beg v Istanbul, kjer pade v primež zvodnikov.

Družbenokritično in feministično toniranje romana je jasno. Pisateljica s poznavalskim očesom skicira konservativno turško periferijo, kjer deklice in odrasle ženske še zdaleč niso enakopravne moškim in kjer je spolno nasilje potisnjeno v družbeno nezavedno. Kakršna koli drugačnost je tu prekletstvo, kot ponazarja primer Leiline matere z duševnimi težavami, razpoloženje pa krojijo še verski voditelji in spoštovanje starodavnih, obskurnih obredov, polnih vraževerja.

Kontrast med periferijo in mestom s svojo multikulturnostjo in navidezno odprtostjo pisateljica odlično ubesedi in tako tudi izriše zemljevid zakulisnih predelov Istanbula, njegovega podzemlja, ulic z bordeli in nočnimi klubi. Ne nazadnje je roman posvetila »Istanbulčankam in Istanbulu, ki je in je vedno bil ženskega spola«. A številnim ženskam v Istanbulu ni lahko, tudi Leila doživi kulturni šok in se ujame v past zvodnikov. Na drugi strani pa mesto pomeni nekakšno zatočišče za vse, ki so jih družine ali primarno okolje zavrgli. Med temi je tudi večina Leilinih zvestih prijateljev, ki prav tako pripadajo svetu obstrancev. To so prostitut in transvestit Nalan Nostalgija, prostitutka iz Somalije Jameelah, pritlikava čistilka v bordelu Zajnab122, pevka v nočnem baru Hollywood Humeyra, ki je pobegnila od moža, in Leilin zadržani prijatelj iz otroštva, ki vodi dvojno življenje, Sinan Sabotaža. Več o njih izvemo v vloženih zgodbah v prvem delu romana.

Teh pet Leilinih prijateljev se pozneje znajde v glavnih vlogah. V drugem delu Telo se peterica bori za njen dostojni pokop, zato njeno truplo izkopljejo iz Pokopališča pozabljenih, namenjenega ljudem z družbenega roba, beguncem, transvestitom in tistim, ki nimajo bližnjih. Če bi memoarni ton prvega dela v filmskem jeziku žanrsko lahko umestili v dramo, se v drugem delu ton prevesi v burkaško akcijo. Nalan Nostalgija vratolomno krmari po istanbulskih ulicah, ko pet prijateljev s truplom beži pred policisti. Sprememba ritma, tudi z izrazitejšo dialoškostjo, kaže na gibkost pisave Elif Shafak, a ne morem se znebiti občutka, da je v drugem in tretjem delu zašla v pretirano teznost. Dejanje peterice, ki je sicer simpatična v medsebojnih nestrinjanjih, je simbolično utemeljeno – avtorica je želela poudariti pomen prijateljstva, ki včasih tke močnejše vezi kot krvna družina, a izvedba je pretirano idealizirana. Tragikomična bitka za truplo in impulziven revolt pozabljenih in razžaljenih sta v primerjavi z avtentičnim izrisom Leilinega psihološkega in travmatičnega portreta v prvem delu knjige neprepričljiva in se bereta kot scenarij za slab hollywoodski film, v katerem rokohitrske in absurde rešitve peljejo do srečnega konca. Zadnje poglavje romana sicer avtorica sklene poetično, Leilino telo, obdano z morskim življem, zaplava v morju pod Bosporskim mostom.

Roman Elif Shafak 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu je najmočnejši v družbenopolitičnih konotacijah, portretiranju Istanbula ter slikanju travm in zlorab tako posameznikov kot države. Kot šibka stran pa se pokaže pretirana ambicija po optimističnem epilogu, ki spodnese vtis celotnega romana.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Elif Shafak: 10minut 38 sekund na tem čudnem svetu

18.01.2021

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bere: Lidija Hartman

Prevedla Maja Ropret; Ljubljana : Sanje, 2020

Elif Shafak je poleg nobelovca Orhana Pamuka verjetno mednarodno najbolj znano ime sodobne turške književnosti, četudi zadnja leta piše v angleščini in živi v Londonu, kamor se je preselila zaradi sodnega preganjanja. Njen roman Pankrt iz Istanbula o genocidu nad Armenci je namreč izzval tožbo zaradi razžalitve Turčije, saj ta zanika pogrom nad Armenci. Veliko prahu pa je dvignil tudi nazoren prikaz spolnega nasilja v romanu 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu. Turške oblasti so jo preiskovale zaradi obscenosti, kar je seveda absurdno, saj je srž dela prav v obsodbi spolnega nasilja nad ženskami in v kritiki pasivnosti družbe v tem oziru.

Naslov 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu sugerira konceptualno jedro dela, ta čudni svet zapopademo iz perspektive posthumne protagonistkine zavesti. Roman je namreč zasnovan na tezi, da človekova zavest po fizični smrti še nekaj minut vztraja pri življenju. V prvi del romana, poimenovan Um, tako vstopimo po tem, ko srce glavne junakinje, prostitutke Leile Tekile, že preneha biti, v njenem mrtvem fizisu, odvrženem v smetnjak na robu Istanbula, pa vitalno brbota um, ki za nazaj sestavlja zgodbo njenega življenja. Sprožilci posameznih poglavij, naslovljenih po minutah, so vonji in okusi, ki izzovejo reminiscence, Leiline spomine od rojstva do krute smrti. Bralec se spozna z razlogi, ki so jo pripeljali do prostituiranja, z odraščanjem v vzhodnoturški provinci Van v močno patriarhalnem okolju in poligamni družini, ki jo oče tiranizira. Njegova oblastnost sega tako daleč, da svojo neplodno ženo določil za Leilino mater, kar je njeno pravo mamo prignalo do psihičnega zloma in norosti. Oče se Leili tudi ne postavi v bran, ko ta razkrije, da jo spolno zlorablja njegov brat, torej njen stric. Za vse bolj versko radikalnega patra familiasa je bolj kot hčerka pomemben družinski ponos, to pa sproži Leilin beg v Istanbul, kjer pade v primež zvodnikov.

Družbenokritično in feministično toniranje romana je jasno. Pisateljica s poznavalskim očesom skicira konservativno turško periferijo, kjer deklice in odrasle ženske še zdaleč niso enakopravne moškim in kjer je spolno nasilje potisnjeno v družbeno nezavedno. Kakršna koli drugačnost je tu prekletstvo, kot ponazarja primer Leiline matere z duševnimi težavami, razpoloženje pa krojijo še verski voditelji in spoštovanje starodavnih, obskurnih obredov, polnih vraževerja.

Kontrast med periferijo in mestom s svojo multikulturnostjo in navidezno odprtostjo pisateljica odlično ubesedi in tako tudi izriše zemljevid zakulisnih predelov Istanbula, njegovega podzemlja, ulic z bordeli in nočnimi klubi. Ne nazadnje je roman posvetila »Istanbulčankam in Istanbulu, ki je in je vedno bil ženskega spola«. A številnim ženskam v Istanbulu ni lahko, tudi Leila doživi kulturni šok in se ujame v past zvodnikov. Na drugi strani pa mesto pomeni nekakšno zatočišče za vse, ki so jih družine ali primarno okolje zavrgli. Med temi je tudi večina Leilinih zvestih prijateljev, ki prav tako pripadajo svetu obstrancev. To so prostitut in transvestit Nalan Nostalgija, prostitutka iz Somalije Jameelah, pritlikava čistilka v bordelu Zajnab122, pevka v nočnem baru Hollywood Humeyra, ki je pobegnila od moža, in Leilin zadržani prijatelj iz otroštva, ki vodi dvojno življenje, Sinan Sabotaža. Več o njih izvemo v vloženih zgodbah v prvem delu romana.

Teh pet Leilinih prijateljev se pozneje znajde v glavnih vlogah. V drugem delu Telo se peterica bori za njen dostojni pokop, zato njeno truplo izkopljejo iz Pokopališča pozabljenih, namenjenega ljudem z družbenega roba, beguncem, transvestitom in tistim, ki nimajo bližnjih. Če bi memoarni ton prvega dela v filmskem jeziku žanrsko lahko umestili v dramo, se v drugem delu ton prevesi v burkaško akcijo. Nalan Nostalgija vratolomno krmari po istanbulskih ulicah, ko pet prijateljev s truplom beži pred policisti. Sprememba ritma, tudi z izrazitejšo dialoškostjo, kaže na gibkost pisave Elif Shafak, a ne morem se znebiti občutka, da je v drugem in tretjem delu zašla v pretirano teznost. Dejanje peterice, ki je sicer simpatična v medsebojnih nestrinjanjih, je simbolično utemeljeno – avtorica je želela poudariti pomen prijateljstva, ki včasih tke močnejše vezi kot krvna družina, a izvedba je pretirano idealizirana. Tragikomična bitka za truplo in impulziven revolt pozabljenih in razžaljenih sta v primerjavi z avtentičnim izrisom Leilinega psihološkega in travmatičnega portreta v prvem delu knjige neprepričljiva in se bereta kot scenarij za slab hollywoodski film, v katerem rokohitrske in absurde rešitve peljejo do srečnega konca. Zadnje poglavje romana sicer avtorica sklene poetično, Leilino telo, obdano z morskim življem, zaplava v morju pod Bosporskim mostom.

Roman Elif Shafak 10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu je najmočnejši v družbenopolitičnih konotacijah, portretiranju Istanbula ter slikanju travm in zlorab tako posameznikov kot države. Kot šibka stran pa se pokaže pretirana ambicija po optimističnem epilogu, ki spodnese vtis celotnega romana.


21.02.2022

ur. Andrej Koritnik: Ahac - Knjiga o Dušanu Pirjevcu

Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše


19.02.2022

Mark Ravenhill: Shopping and fucking

Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...


18.02.2022

Vrnitev v Reims

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Smrt na Nilu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Kupe št. 6

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija


18.02.2022

Avtorski projekt: Bolezen duše

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2022

Simona Hamer: Vse OK

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci


14.02.2022

Andrej Blatnik: Trg osvoboditve

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


14.02.2022

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


11.02.2022

Velika svoboda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Padec Lune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič


10.02.2022

Premiera v MGL - Katarina Morano: Usedline

Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1


09.02.2022

Aleksander Gadžijev in RTV simfoniki na Zimskem festivalu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2022

Milan Jesih: Namreč

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


07.02.2022

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


07.02.2022

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


Stran 43 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov