Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2020
Ob prebiranju mašinerije mogotcev, pesniškega prvenca Mihe Mauriča, težko ne pomislimo na nedavno drugo zbirko Sergeja Harlamova Mnogoboj mitologij. Ne le zaradi zvočne in skladenjske podobnosti naslovov, ki gradita na tesnem aliteracijsko-asonančnem stiku, temveč se podobnosti rišejo tudi znotraj obeh zbirk. Predvsem ju druži kritičen pogled na družbo in natančno delo z jezikom. Domala tehničen pesniški pristop je pri Mauriču sicer manj očiten, vendar vseeno pomemben in zaznaven okvir, znotraj katerega pesnik vztrajno išče resničnejši pogled običajnega. V zbirki tako pogosto srečujemo vrtoglave zalete ustvarjalne in siceršnje svobode.
Mašinerija mogotcev je tridelna in v vsaki triadi drugače organizirana zbirka, v trdno celoto pa jo veže soroden pesniški pristop, temelječ na poudarjeni rabi sinestezij in podobnih potujitev izkušnje telesa in sveta. Zbirka je tako pravcata eksplozija najbolj nenavadnih in nepričakovanih zaznav, zaradi katerih denimo pesniški subjekt, prisoten zlasti v prvem in tretjem ciklu, doživljamo kot gnetljivo, gomazečo in izmuzljivo entiteto, kar lepo ponazarjajo verzi iz prvega cikla gnetenje bdenja:
4
slišim goreti sonce
kampiram v zašitem
zvokuzidu izvijem luknjo
iztisnem se
v barveko slačim usta
je veter odvod
diha
Subjekt se na ta način nenehno razsredišča, presega in po svoje staplja z okolico. Pravzaprav so sinestezije in nenehno rušenje slehernih pričakovanih razmerij vir dinamičnega naboja zbirke, ki nas vodi tako v intimo posameznika kot v družbeno dogajanje. Zbirka ob tem ustvarja občutek, da ločnica med osebnim, individualnim in družbenim ni tako zelo ostra, temveč sta posameznik in njegovo okolje medsebojno odvisna, kot bi šlo za organsko celoto, celo isto telo. Prav telesna stanja in procesi so eden ponavljajočih se fokusov mašinerije mogotcev; ali kot beremo v eni od pesmi »verze na obronkih telesa iščeš«. Pri tem se vse telesno ali organsko pogosto približuje strojnemu, mehaničnemu, na kar napeljuje že sam naslov zbirke. Takšno doživljanje je izrazito v sicer najbolj intimnem delu zbirke, v ciklu, posvečenem očetu z naslovom izpuhtel si v razporek zraka. Tu se metaforične akrobacije ne zdijo samonanašalne kot ponekod zlasti v sklepnih pesmih zbirke, temveč so močno sugestivne in izvirne v približevanju izkušnje terminalne faze življenja.
Navzven, v družbeno, je zazrt zlasti drugi del zbirke s petindvajsetimi pesmimi, ki so podrejene enotnemu urejevalnemu principu; vsaki črki slovenske abecede namreč pripada ena pesem, pri čemer se tudi vse besede v posamezni pesmi začenjajo na izbrano črko. Za ponazoritev nekaj naslovov: bridka bajka, cvetoča cista, čredni človek, mičkeni možgani meščanstva, žalost želodca ipd. Takšna formalna omejitev pogosto prinese nepričakovano osvoboditev od slehernih struktur, hkrati pa ustvari presenetljiva besedna druženja in pomene, kar lahko tudi sicer označimo kot temeljno značilnost zbirke. Globina uvidov v tem delu precej niha, a gre, sodeč po siceršnji precizni gradnji zbirke, za zavestno strategijo – kot da pesmi ne želijo preseči realnosti, ki jo upovedujejo, temveč se z njo zliti tudi na diskurzivni ravni. Kljub očrtani rigidnosti tako skozi pesmi vendarle prodre raznolikost narativov, ki prečijo naša življenja in se dotikajo predvsem fenomenov sodobnega kapitalizma, patriarhata, vsesplošne radikalizacije, poneumljanja in docela aktualnega političnega dogajanja. Pesmi lahko v svoji srži razumemo kot protestne, vendar ne izrecno, temveč skozi ciničen posmeh in karikiranje. Za zgled pesem orjaško ogorčenje:
1
o p a,
opice oponašajo oligarhe,
opasne opolzke opicanjenke.osli opazijo oportunizem opuljene olike,
osvojijo oazo oblasti.2
o j o j,
opeke odpadejo,
ostane opustošenje.3
om
ooommm
ooooommmmm
…………
V osvobojenosti, razvezanosti in občasni objestnosti izpovedovanja se riše nekaj šalamunovskega, a je zbirka hkrati docela ukročena in zvesta izbranim pesniškim načelom. Prav to pa je tudi velika protiutež njeni kritični in občasno cinični drži – namreč velika, četudi skrita ali celo deklarativno zanikana zavezanost besedi, pesništvu, poeziji kot neskončni možnosti; možnosti notranje in družbene osvoboditve, možnosti preseganja omejenosti nezavednih gonov in težke realnosti, možnosti rastí in nujne spremembe.
3
ne boste odrezali stebla moje veje,
ne boste izsledili mojega smrčka,
ne boste čipirali mojega spanca,
ne boste utišali mojega koraka
niti čemernih lis,
zapečatenih v besedi.
Mašinerija mogotcev Mihe Mauriča je, ko enkrat obrnemo njen ključ, berljiva in igriva zbirka, ki ji gre očitati predvsem rahlo privzdignjeno lego in občasno ujetost v pesniško maniro.
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2020
Ob prebiranju mašinerije mogotcev, pesniškega prvenca Mihe Mauriča, težko ne pomislimo na nedavno drugo zbirko Sergeja Harlamova Mnogoboj mitologij. Ne le zaradi zvočne in skladenjske podobnosti naslovov, ki gradita na tesnem aliteracijsko-asonančnem stiku, temveč se podobnosti rišejo tudi znotraj obeh zbirk. Predvsem ju druži kritičen pogled na družbo in natančno delo z jezikom. Domala tehničen pesniški pristop je pri Mauriču sicer manj očiten, vendar vseeno pomemben in zaznaven okvir, znotraj katerega pesnik vztrajno išče resničnejši pogled običajnega. V zbirki tako pogosto srečujemo vrtoglave zalete ustvarjalne in siceršnje svobode.
Mašinerija mogotcev je tridelna in v vsaki triadi drugače organizirana zbirka, v trdno celoto pa jo veže soroden pesniški pristop, temelječ na poudarjeni rabi sinestezij in podobnih potujitev izkušnje telesa in sveta. Zbirka je tako pravcata eksplozija najbolj nenavadnih in nepričakovanih zaznav, zaradi katerih denimo pesniški subjekt, prisoten zlasti v prvem in tretjem ciklu, doživljamo kot gnetljivo, gomazečo in izmuzljivo entiteto, kar lepo ponazarjajo verzi iz prvega cikla gnetenje bdenja:
4
slišim goreti sonce
kampiram v zašitem
zvokuzidu izvijem luknjo
iztisnem se
v barveko slačim usta
je veter odvod
diha
Subjekt se na ta način nenehno razsredišča, presega in po svoje staplja z okolico. Pravzaprav so sinestezije in nenehno rušenje slehernih pričakovanih razmerij vir dinamičnega naboja zbirke, ki nas vodi tako v intimo posameznika kot v družbeno dogajanje. Zbirka ob tem ustvarja občutek, da ločnica med osebnim, individualnim in družbenim ni tako zelo ostra, temveč sta posameznik in njegovo okolje medsebojno odvisna, kot bi šlo za organsko celoto, celo isto telo. Prav telesna stanja in procesi so eden ponavljajočih se fokusov mašinerije mogotcev; ali kot beremo v eni od pesmi »verze na obronkih telesa iščeš«. Pri tem se vse telesno ali organsko pogosto približuje strojnemu, mehaničnemu, na kar napeljuje že sam naslov zbirke. Takšno doživljanje je izrazito v sicer najbolj intimnem delu zbirke, v ciklu, posvečenem očetu z naslovom izpuhtel si v razporek zraka. Tu se metaforične akrobacije ne zdijo samonanašalne kot ponekod zlasti v sklepnih pesmih zbirke, temveč so močno sugestivne in izvirne v približevanju izkušnje terminalne faze življenja.
Navzven, v družbeno, je zazrt zlasti drugi del zbirke s petindvajsetimi pesmimi, ki so podrejene enotnemu urejevalnemu principu; vsaki črki slovenske abecede namreč pripada ena pesem, pri čemer se tudi vse besede v posamezni pesmi začenjajo na izbrano črko. Za ponazoritev nekaj naslovov: bridka bajka, cvetoča cista, čredni človek, mičkeni možgani meščanstva, žalost želodca ipd. Takšna formalna omejitev pogosto prinese nepričakovano osvoboditev od slehernih struktur, hkrati pa ustvari presenetljiva besedna druženja in pomene, kar lahko tudi sicer označimo kot temeljno značilnost zbirke. Globina uvidov v tem delu precej niha, a gre, sodeč po siceršnji precizni gradnji zbirke, za zavestno strategijo – kot da pesmi ne želijo preseči realnosti, ki jo upovedujejo, temveč se z njo zliti tudi na diskurzivni ravni. Kljub očrtani rigidnosti tako skozi pesmi vendarle prodre raznolikost narativov, ki prečijo naša življenja in se dotikajo predvsem fenomenov sodobnega kapitalizma, patriarhata, vsesplošne radikalizacije, poneumljanja in docela aktualnega političnega dogajanja. Pesmi lahko v svoji srži razumemo kot protestne, vendar ne izrecno, temveč skozi ciničen posmeh in karikiranje. Za zgled pesem orjaško ogorčenje:
1
o p a,
opice oponašajo oligarhe,
opasne opolzke opicanjenke.osli opazijo oportunizem opuljene olike,
osvojijo oazo oblasti.2
o j o j,
opeke odpadejo,
ostane opustošenje.3
om
ooommm
ooooommmmm
…………
V osvobojenosti, razvezanosti in občasni objestnosti izpovedovanja se riše nekaj šalamunovskega, a je zbirka hkrati docela ukročena in zvesta izbranim pesniškim načelom. Prav to pa je tudi velika protiutež njeni kritični in občasno cinični drži – namreč velika, četudi skrita ali celo deklarativno zanikana zavezanost besedi, pesništvu, poeziji kot neskončni možnosti; možnosti notranje in družbene osvoboditve, možnosti preseganja omejenosti nezavednih gonov in težke realnosti, možnosti rastí in nujne spremembe.
3
ne boste odrezali stebla moje veje,
ne boste izsledili mojega smrčka,
ne boste čipirali mojega spanca,
ne boste utišali mojega koraka
niti čemernih lis,
zapečatenih v besedi.
Mašinerija mogotcev Mihe Mauriča je, ko enkrat obrnemo njen ključ, berljiva in igriva zbirka, ki ji gre očitati predvsem rahlo privzdignjeno lego in občasno ujetost v pesniško maniro.
Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski
Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči najmlajši lahko prisluhnili laponskim pripovedkam, ki so nastajale iz glasbe in papirjja. Predstavo z naslovom Tjulenj, ki jo je režiral Matija Solce, si je ogledala Magda Tušar:
Koprodukcija Lutkovno gledališče Ljubljana in Umetniško društvo Konj / premiera 29.10.2019 Režiser Jan Zakonjšek Avtor likovne podobe Silvan Omerzu Prevod in priredba Silvan Omerzu Izvajalec glasbe na harmoniki Damjan Vahtar Avtor songov Andrej Rozman Roza Avtor glasbe Ernö Sebastian Vodja predstave in oblikovalec zvoka Luka Bernetič Lučni vodja Maša Avsec Scenski tehnik Iztok Vrhovnik Izdelava lutk, scene in kostumov Silvan Omerzu, Daša Simčič, Marina Hrovatin Igrata: Brane Vižintin in Boštjan Sever k.g. V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana so v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj obnovili predstavo Napravite mi zanj krsto, ki je v tragični veseloigri pred 25 leti nepozabno povezala lutkovno animacijo ter neposrednost nasilja in smrti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Jaka Varmuž
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lucija Grm in Aleksander Golja.
Mala drama SNG Drama Ljubljana, koproducent AGRFT Platon: Simpozij Avtorski projekt Avtorji priredbe so ustvarjalci predstave Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Tery Žeželj Scenografija: Sara Slivnik Kostumografinja: Ana Janc Avtor glasbe: Martin Vogrin Lektorica: Kristina Anželj Koreografinja: Aja Zupanec Oblikovalec Svetlobe: Vlado Glavan Igrajo: Petra Govc, Lucija Harum, Maja Končar, Ana Pavlin, Nina Valič, Nika Vidic, Barbara Žefran Napoved: Odrska razmišljanja o ljubezni se v ljubljanski Drami to sezono nadaljujejo. Sinoči s Platonovim Simpozijem, avtorskim projektom režiserja Luka Marcena, dramaturginje Tery Žeželj, sedmih igralk in drugih soustvarjalcev uprizoritve. Na premieri pa je bila Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Avtor recenzije: Andrej Rot Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov