Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tina Kozin: Nebo pod vodo

25.01.2021

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.

Maribor : Litera, 2020

Tretje pesniške zbirke Tine Kozin bi se bilo mogoče lotiti klasično, lahko bi jo najprej postavili v kontekst njenih prejšnjih dveh zbirk in odkrili kontinuiteto motivov iz narave, zlasti dreves, gozda, vode v najrazličnejših oblikah, a tudi ceste, avtomobila, hiše, plastike. Videli bi, da je upesnjeno dogajanje v zunanjem svetu tudi tokrat prispodoba za opis tektonike telesa in duše. Prav tako ne bi mogli mimo pogleda, zazrtega v svetlobo in sence in sploh vse, kar je domala nevidno, neznatno, a vendarle prisotno. Takšna ikonična pesem, ki po občutju lahko odpira vrata v pričujočo zbirko, je denimo Svetloba iz zbirke Šumenja (2014). V njej nastopa dvojica, ki se pelje v avtomobilu, cesta se zdi živa in »neznatna prevleka / prahu očitno zadostuje svetlobi, da se razživi v igri / z odsevi.« Tu namreč tiči vse tisto, kar se v zbirki nebo pod vodo na novo razprši, razstavi, razlomi, a tudi sprime in obteži, obleži … Dvojina, tišina, živost, svetloba, vzporednost in ločenost svetov …

Tak vstop v knjigo bi bil povsem upravičen, vendar nasproten od načina, na katerega delujejo tokratne pesmi. Jedru zbirke bi se namreč bližali koncentrično, postopoma, nekoliko plaho, v resnici pa nas že prvi moto neba pod vodo postavi pred golo dejstvo, pesmi bodo obravnavale »prah : strah / prastrah«. Smrt torej, in vse kar z njo pride in odide. V primerjavi s prejšnjima zbirkama z njo odide predvsem veliko besed; te, ki ostanejo, pa dobijo novo težo. Čeprav je pesemska struktura zaradi beline videti rahlejša, je specifična teža pesmi pravzaprav večja, verzni tok počasnejši, pogosto prekinjen, zaustavljen. Smrt ne ovinkari, pride in sooči naravnost:

»nihče // ne vstopi: / zunaj tako diši, da // se njegovih vrat / ne da odpreti«.

V jeziku medicine, psihologije ali socialnih ved bi knjigo lahko razdelili na sklop, ki tematizira človekovo počasno odhajanje, začenši z demenco in vsemi napori na strani odhajajočega in skrbnika, sledita odhod in žalovanje v raznolikih podobah in fazah, vse do sprejetja minevanja, dokončnega odhoda. A takšen povzetek bi izpustil živo tkivo zbirke, torej intenzivno doživljanje, čutenje življenja v njegovi odsotnosti, v izkušnji minevanja, smrti, poslavljanja, žalovanja…

Pesmi so vse polne podob, zlasti vodnatih, ki pa niso namenjene potujitvi ali lajšanju izkušnje, temveč so tu zato, da bi v polnosti izrazile doživeto v njegovi resnični celovitosti, ki je nujno protislovna, tako kot sta protislovna življenje in smrt: »edino // gibanje : // hlapenje«. V pesmih je tako mogoče razbrati subjekt, moškega, ki se izgublja v tem svetu, ki umira – njegovo staro, atrofirano telo, preveč tresoče se roke, njegove štiri kovinske noge, prikimavanje v pozdrav,  sušno kožo, morene za odprtimi očmi … V odsotnosti ga doživimo tudi kot človeka ustvarjalca, slikarja: »vidim mizo, nastlano / s skicami, neuspelimi, pol končanimi / akvareli, kozarec z zabarvano vodo, tuš in / bambusovo pero, tempere, vidim« Jasno prepoznamo tudi druge roke, ki mehčajo, njo, ki »ob njem vsak / dan prebije ure, ne meni se / za umikanje in spiranje obale, za / drsenje usedlin // v podmorske kanale, sleče se / in lovi ravnotežje v plitvini, tam so // valovi najmočnejši – si / govori, da je to // gola // degeneracija starega / tkiva, dezorientiranost, / ne k njej usmerjeno čustvo-/ vanje – vanje se potem potopi, zapusti slike in zvoke / s površja, dopusti, da / drugo telo z vso močjo vdira v vsako / njeno režo, poro, da jo premetava / po svoje, da je to njuno // edino še / mogoče zlitje«.

A hkrati kot bi bili osebi le okvir, kontekst, znotraj katerega se vzpostavlja in v neskončnost razpira nov, domala svet prostor čustvovanja, ki ga pesmi lovijo v slikovite, a praviloma preproste prizore, pogosto vezane na vodo, ki stoji že v naslovu zbirke. Pod vodo, utopljeno, preplavljeno, pa tudi zaledenelo, zajezeno, je domala vse, tudi nebo kot simbol nečesa, kar nas presega. A simbolika v zbirki ni vsiljiva, lahko jo zanemarimo, pesmi bodo tudi v svoji rudimentarnosti polno dihale. Kajti ne stavijo le na en pesemski element, prepričljive so tudi v zvoku, z asonancami in aliteracijami, in zlasti v natančni gradnji pesmi in zbirke v celoti. Njeno polnoživost še najintenzivneje začutimo na posebnih prelomih besed ali verzov, iz teh ureznin, odprtih zlomov pogosto primezi nov, lahko tudi nasproten, celo protisloven pomen. Kot bi bilo prav zaradi teh očitno neizogibnih zevov, ki so enakomerno posuti skozi celotno knjigo in podobno kot podobe delujejo organsko, torej kot del poezije oziroma življenja, šele zares mogoče začutiti in tudi vzdržati bolečino izgube in smrt samo. V zlomu je namreč gibanje, tu se dogodi sprememba, sprejemanje, razpiranje, preseganje, tu je prostor za soočenje, za krepitev, a tudi raztezanje pomena in življenja.

»in tvoji roki, zdaj le še kamni-/ ti puh // prah, ki poseda / zrak«.

V presežno in s tem sprejemanje smrti je usmerjen zlasti zadnji cikel, ki ga uvaja nadvse zjedren, večkratno prelomljen, a ravno zato pomensko odprt moto: »rast / line / živ / ali // drugi«. Tu se zbirka iz intimnega še dodatno razpre v svet, kjer ne umira le bližnji, temveč tudi okolje, morje, srnjak na cesti, a kjer je vsemu navkljub tudi vztrajanje v življenju: »vklenjeno v ledeni lesk // drevo ne čaka // odjuge: diha, poka«, in celo letenje, le »v drugačni obliki«. Tu se zbirka v resnici vnovič pripne v življenje in upanje.

Če sta se torej prejšnji zbirki Tine Kozin neotipljivemu, nevidnemu oziroma praznemu le približevali, denimo iz pesniške rahločutnosti ali želje in tudi zmožnosti videti onkraj, presegati plosko, fizično resničnost, lahko rečemo, da je v nebu pod vodo prišlo do neizogibnega in bolečega trčenja s to sluteno praznino. Trk je res razlomil verz, odvzel besede, pobelil strani, še dodatno upočasnil gibanje, vendar tudi porodil novo moč, tudi pesniško.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tina Kozin: Nebo pod vodo

25.01.2021

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.

Maribor : Litera, 2020

Tretje pesniške zbirke Tine Kozin bi se bilo mogoče lotiti klasično, lahko bi jo najprej postavili v kontekst njenih prejšnjih dveh zbirk in odkrili kontinuiteto motivov iz narave, zlasti dreves, gozda, vode v najrazličnejših oblikah, a tudi ceste, avtomobila, hiše, plastike. Videli bi, da je upesnjeno dogajanje v zunanjem svetu tudi tokrat prispodoba za opis tektonike telesa in duše. Prav tako ne bi mogli mimo pogleda, zazrtega v svetlobo in sence in sploh vse, kar je domala nevidno, neznatno, a vendarle prisotno. Takšna ikonična pesem, ki po občutju lahko odpira vrata v pričujočo zbirko, je denimo Svetloba iz zbirke Šumenja (2014). V njej nastopa dvojica, ki se pelje v avtomobilu, cesta se zdi živa in »neznatna prevleka / prahu očitno zadostuje svetlobi, da se razživi v igri / z odsevi.« Tu namreč tiči vse tisto, kar se v zbirki nebo pod vodo na novo razprši, razstavi, razlomi, a tudi sprime in obteži, obleži … Dvojina, tišina, živost, svetloba, vzporednost in ločenost svetov …

Tak vstop v knjigo bi bil povsem upravičen, vendar nasproten od načina, na katerega delujejo tokratne pesmi. Jedru zbirke bi se namreč bližali koncentrično, postopoma, nekoliko plaho, v resnici pa nas že prvi moto neba pod vodo postavi pred golo dejstvo, pesmi bodo obravnavale »prah : strah / prastrah«. Smrt torej, in vse kar z njo pride in odide. V primerjavi s prejšnjima zbirkama z njo odide predvsem veliko besed; te, ki ostanejo, pa dobijo novo težo. Čeprav je pesemska struktura zaradi beline videti rahlejša, je specifična teža pesmi pravzaprav večja, verzni tok počasnejši, pogosto prekinjen, zaustavljen. Smrt ne ovinkari, pride in sooči naravnost:

»nihče // ne vstopi: / zunaj tako diši, da // se njegovih vrat / ne da odpreti«.

V jeziku medicine, psihologije ali socialnih ved bi knjigo lahko razdelili na sklop, ki tematizira človekovo počasno odhajanje, začenši z demenco in vsemi napori na strani odhajajočega in skrbnika, sledita odhod in žalovanje v raznolikih podobah in fazah, vse do sprejetja minevanja, dokončnega odhoda. A takšen povzetek bi izpustil živo tkivo zbirke, torej intenzivno doživljanje, čutenje življenja v njegovi odsotnosti, v izkušnji minevanja, smrti, poslavljanja, žalovanja…

Pesmi so vse polne podob, zlasti vodnatih, ki pa niso namenjene potujitvi ali lajšanju izkušnje, temveč so tu zato, da bi v polnosti izrazile doživeto v njegovi resnični celovitosti, ki je nujno protislovna, tako kot sta protislovna življenje in smrt: »edino // gibanje : // hlapenje«. V pesmih je tako mogoče razbrati subjekt, moškega, ki se izgublja v tem svetu, ki umira – njegovo staro, atrofirano telo, preveč tresoče se roke, njegove štiri kovinske noge, prikimavanje v pozdrav,  sušno kožo, morene za odprtimi očmi … V odsotnosti ga doživimo tudi kot človeka ustvarjalca, slikarja: »vidim mizo, nastlano / s skicami, neuspelimi, pol končanimi / akvareli, kozarec z zabarvano vodo, tuš in / bambusovo pero, tempere, vidim« Jasno prepoznamo tudi druge roke, ki mehčajo, njo, ki »ob njem vsak / dan prebije ure, ne meni se / za umikanje in spiranje obale, za / drsenje usedlin // v podmorske kanale, sleče se / in lovi ravnotežje v plitvini, tam so // valovi najmočnejši – si / govori, da je to // gola // degeneracija starega / tkiva, dezorientiranost, / ne k njej usmerjeno čustvo-/ vanje – vanje se potem potopi, zapusti slike in zvoke / s površja, dopusti, da / drugo telo z vso močjo vdira v vsako / njeno režo, poro, da jo premetava / po svoje, da je to njuno // edino še / mogoče zlitje«.

A hkrati kot bi bili osebi le okvir, kontekst, znotraj katerega se vzpostavlja in v neskončnost razpira nov, domala svet prostor čustvovanja, ki ga pesmi lovijo v slikovite, a praviloma preproste prizore, pogosto vezane na vodo, ki stoji že v naslovu zbirke. Pod vodo, utopljeno, preplavljeno, pa tudi zaledenelo, zajezeno, je domala vse, tudi nebo kot simbol nečesa, kar nas presega. A simbolika v zbirki ni vsiljiva, lahko jo zanemarimo, pesmi bodo tudi v svoji rudimentarnosti polno dihale. Kajti ne stavijo le na en pesemski element, prepričljive so tudi v zvoku, z asonancami in aliteracijami, in zlasti v natančni gradnji pesmi in zbirke v celoti. Njeno polnoživost še najintenzivneje začutimo na posebnih prelomih besed ali verzov, iz teh ureznin, odprtih zlomov pogosto primezi nov, lahko tudi nasproten, celo protisloven pomen. Kot bi bilo prav zaradi teh očitno neizogibnih zevov, ki so enakomerno posuti skozi celotno knjigo in podobno kot podobe delujejo organsko, torej kot del poezije oziroma življenja, šele zares mogoče začutiti in tudi vzdržati bolečino izgube in smrt samo. V zlomu je namreč gibanje, tu se dogodi sprememba, sprejemanje, razpiranje, preseganje, tu je prostor za soočenje, za krepitev, a tudi raztezanje pomena in življenja.

»in tvoji roki, zdaj le še kamni-/ ti puh // prah, ki poseda / zrak«.

V presežno in s tem sprejemanje smrti je usmerjen zlasti zadnji cikel, ki ga uvaja nadvse zjedren, večkratno prelomljen, a ravno zato pomensko odprt moto: »rast / line / živ / ali // drugi«. Tu se zbirka iz intimnega še dodatno razpre v svet, kjer ne umira le bližnji, temveč tudi okolje, morje, srnjak na cesti, a kjer je vsemu navkljub tudi vztrajanje v življenju: »vklenjeno v ledeni lesk // drevo ne čaka // odjuge: diha, poka«, in celo letenje, le »v drugačni obliki«. Tu se zbirka v resnici vnovič pripne v življenje in upanje.

Če sta se torej prejšnji zbirki Tine Kozin neotipljivemu, nevidnemu oziroma praznemu le približevali, denimo iz pesniške rahločutnosti ali želje in tudi zmožnosti videti onkraj, presegati plosko, fizično resničnost, lahko rečemo, da je v nebu pod vodo prišlo do neizogibnega in bolečega trčenja s to sluteno praznino. Trk je res razlomil verz, odvzel besede, pobelil strani, še dodatno upočasnil gibanje, vendar tudi porodil novo moč, tudi pesniško.


21.02.2022

ur. Andrej Koritnik: Ahac - Knjiga o Dušanu Pirjevcu

Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše


19.02.2022

Mark Ravenhill: Shopping and fucking

Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...


18.02.2022

Vrnitev v Reims

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Smrt na Nilu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Kupe št. 6

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija


18.02.2022

Avtorski projekt: Bolezen duše

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2022

Simona Hamer: Vse OK

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci


14.02.2022

Andrej Blatnik: Trg osvoboditve

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


14.02.2022

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


11.02.2022

Velika svoboda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Padec Lune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič


10.02.2022

Premiera v MGL - Katarina Morano: Usedline

Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1


09.02.2022

Aleksander Gadžijev in RTV simfoniki na Zimskem festivalu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2022

Milan Jesih: Namreč

Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


07.02.2022

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


07.02.2022

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


Stran 43 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov