Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tina Kozin: Nebo pod vodo

25.01.2021

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.

Maribor : Litera, 2020

Tretje pesniške zbirke Tine Kozin bi se bilo mogoče lotiti klasično, lahko bi jo najprej postavili v kontekst njenih prejšnjih dveh zbirk in odkrili kontinuiteto motivov iz narave, zlasti dreves, gozda, vode v najrazličnejših oblikah, a tudi ceste, avtomobila, hiše, plastike. Videli bi, da je upesnjeno dogajanje v zunanjem svetu tudi tokrat prispodoba za opis tektonike telesa in duše. Prav tako ne bi mogli mimo pogleda, zazrtega v svetlobo in sence in sploh vse, kar je domala nevidno, neznatno, a vendarle prisotno. Takšna ikonična pesem, ki po občutju lahko odpira vrata v pričujočo zbirko, je denimo Svetloba iz zbirke Šumenja (2014). V njej nastopa dvojica, ki se pelje v avtomobilu, cesta se zdi živa in »neznatna prevleka / prahu očitno zadostuje svetlobi, da se razživi v igri / z odsevi.« Tu namreč tiči vse tisto, kar se v zbirki nebo pod vodo na novo razprši, razstavi, razlomi, a tudi sprime in obteži, obleži … Dvojina, tišina, živost, svetloba, vzporednost in ločenost svetov …

Tak vstop v knjigo bi bil povsem upravičen, vendar nasproten od načina, na katerega delujejo tokratne pesmi. Jedru zbirke bi se namreč bližali koncentrično, postopoma, nekoliko plaho, v resnici pa nas že prvi moto neba pod vodo postavi pred golo dejstvo, pesmi bodo obravnavale »prah : strah / prastrah«. Smrt torej, in vse kar z njo pride in odide. V primerjavi s prejšnjima zbirkama z njo odide predvsem veliko besed; te, ki ostanejo, pa dobijo novo težo. Čeprav je pesemska struktura zaradi beline videti rahlejša, je specifična teža pesmi pravzaprav večja, verzni tok počasnejši, pogosto prekinjen, zaustavljen. Smrt ne ovinkari, pride in sooči naravnost:

»nihče // ne vstopi: / zunaj tako diši, da // se njegovih vrat / ne da odpreti«.

V jeziku medicine, psihologije ali socialnih ved bi knjigo lahko razdelili na sklop, ki tematizira človekovo počasno odhajanje, začenši z demenco in vsemi napori na strani odhajajočega in skrbnika, sledita odhod in žalovanje v raznolikih podobah in fazah, vse do sprejetja minevanja, dokončnega odhoda. A takšen povzetek bi izpustil živo tkivo zbirke, torej intenzivno doživljanje, čutenje življenja v njegovi odsotnosti, v izkušnji minevanja, smrti, poslavljanja, žalovanja…

Pesmi so vse polne podob, zlasti vodnatih, ki pa niso namenjene potujitvi ali lajšanju izkušnje, temveč so tu zato, da bi v polnosti izrazile doživeto v njegovi resnični celovitosti, ki je nujno protislovna, tako kot sta protislovna življenje in smrt: »edino // gibanje : // hlapenje«. V pesmih je tako mogoče razbrati subjekt, moškega, ki se izgublja v tem svetu, ki umira – njegovo staro, atrofirano telo, preveč tresoče se roke, njegove štiri kovinske noge, prikimavanje v pozdrav,  sušno kožo, morene za odprtimi očmi … V odsotnosti ga doživimo tudi kot človeka ustvarjalca, slikarja: »vidim mizo, nastlano / s skicami, neuspelimi, pol končanimi / akvareli, kozarec z zabarvano vodo, tuš in / bambusovo pero, tempere, vidim« Jasno prepoznamo tudi druge roke, ki mehčajo, njo, ki »ob njem vsak / dan prebije ure, ne meni se / za umikanje in spiranje obale, za / drsenje usedlin // v podmorske kanale, sleče se / in lovi ravnotežje v plitvini, tam so // valovi najmočnejši – si / govori, da je to // gola // degeneracija starega / tkiva, dezorientiranost, / ne k njej usmerjeno čustvo-/ vanje – vanje se potem potopi, zapusti slike in zvoke / s površja, dopusti, da / drugo telo z vso močjo vdira v vsako / njeno režo, poro, da jo premetava / po svoje, da je to njuno // edino še / mogoče zlitje«.

A hkrati kot bi bili osebi le okvir, kontekst, znotraj katerega se vzpostavlja in v neskončnost razpira nov, domala svet prostor čustvovanja, ki ga pesmi lovijo v slikovite, a praviloma preproste prizore, pogosto vezane na vodo, ki stoji že v naslovu zbirke. Pod vodo, utopljeno, preplavljeno, pa tudi zaledenelo, zajezeno, je domala vse, tudi nebo kot simbol nečesa, kar nas presega. A simbolika v zbirki ni vsiljiva, lahko jo zanemarimo, pesmi bodo tudi v svoji rudimentarnosti polno dihale. Kajti ne stavijo le na en pesemski element, prepričljive so tudi v zvoku, z asonancami in aliteracijami, in zlasti v natančni gradnji pesmi in zbirke v celoti. Njeno polnoživost še najintenzivneje začutimo na posebnih prelomih besed ali verzov, iz teh ureznin, odprtih zlomov pogosto primezi nov, lahko tudi nasproten, celo protisloven pomen. Kot bi bilo prav zaradi teh očitno neizogibnih zevov, ki so enakomerno posuti skozi celotno knjigo in podobno kot podobe delujejo organsko, torej kot del poezije oziroma življenja, šele zares mogoče začutiti in tudi vzdržati bolečino izgube in smrt samo. V zlomu je namreč gibanje, tu se dogodi sprememba, sprejemanje, razpiranje, preseganje, tu je prostor za soočenje, za krepitev, a tudi raztezanje pomena in življenja.

»in tvoji roki, zdaj le še kamni-/ ti puh // prah, ki poseda / zrak«.

V presežno in s tem sprejemanje smrti je usmerjen zlasti zadnji cikel, ki ga uvaja nadvse zjedren, večkratno prelomljen, a ravno zato pomensko odprt moto: »rast / line / živ / ali // drugi«. Tu se zbirka iz intimnega še dodatno razpre v svet, kjer ne umira le bližnji, temveč tudi okolje, morje, srnjak na cesti, a kjer je vsemu navkljub tudi vztrajanje v življenju: »vklenjeno v ledeni lesk // drevo ne čaka // odjuge: diha, poka«, in celo letenje, le »v drugačni obliki«. Tu se zbirka v resnici vnovič pripne v življenje in upanje.

Če sta se torej prejšnji zbirki Tine Kozin neotipljivemu, nevidnemu oziroma praznemu le približevali, denimo iz pesniške rahločutnosti ali želje in tudi zmožnosti videti onkraj, presegati plosko, fizično resničnost, lahko rečemo, da je v nebu pod vodo prišlo do neizogibnega in bolečega trčenja s to sluteno praznino. Trk je res razlomil verz, odvzel besede, pobelil strani, še dodatno upočasnil gibanje, vendar tudi porodil novo moč, tudi pesniško.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tina Kozin: Nebo pod vodo

25.01.2021

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.

Maribor : Litera, 2020

Tretje pesniške zbirke Tine Kozin bi se bilo mogoče lotiti klasično, lahko bi jo najprej postavili v kontekst njenih prejšnjih dveh zbirk in odkrili kontinuiteto motivov iz narave, zlasti dreves, gozda, vode v najrazličnejših oblikah, a tudi ceste, avtomobila, hiše, plastike. Videli bi, da je upesnjeno dogajanje v zunanjem svetu tudi tokrat prispodoba za opis tektonike telesa in duše. Prav tako ne bi mogli mimo pogleda, zazrtega v svetlobo in sence in sploh vse, kar je domala nevidno, neznatno, a vendarle prisotno. Takšna ikonična pesem, ki po občutju lahko odpira vrata v pričujočo zbirko, je denimo Svetloba iz zbirke Šumenja (2014). V njej nastopa dvojica, ki se pelje v avtomobilu, cesta se zdi živa in »neznatna prevleka / prahu očitno zadostuje svetlobi, da se razživi v igri / z odsevi.« Tu namreč tiči vse tisto, kar se v zbirki nebo pod vodo na novo razprši, razstavi, razlomi, a tudi sprime in obteži, obleži … Dvojina, tišina, živost, svetloba, vzporednost in ločenost svetov …

Tak vstop v knjigo bi bil povsem upravičen, vendar nasproten od načina, na katerega delujejo tokratne pesmi. Jedru zbirke bi se namreč bližali koncentrično, postopoma, nekoliko plaho, v resnici pa nas že prvi moto neba pod vodo postavi pred golo dejstvo, pesmi bodo obravnavale »prah : strah / prastrah«. Smrt torej, in vse kar z njo pride in odide. V primerjavi s prejšnjima zbirkama z njo odide predvsem veliko besed; te, ki ostanejo, pa dobijo novo težo. Čeprav je pesemska struktura zaradi beline videti rahlejša, je specifična teža pesmi pravzaprav večja, verzni tok počasnejši, pogosto prekinjen, zaustavljen. Smrt ne ovinkari, pride in sooči naravnost:

»nihče // ne vstopi: / zunaj tako diši, da // se njegovih vrat / ne da odpreti«.

V jeziku medicine, psihologije ali socialnih ved bi knjigo lahko razdelili na sklop, ki tematizira človekovo počasno odhajanje, začenši z demenco in vsemi napori na strani odhajajočega in skrbnika, sledita odhod in žalovanje v raznolikih podobah in fazah, vse do sprejetja minevanja, dokončnega odhoda. A takšen povzetek bi izpustil živo tkivo zbirke, torej intenzivno doživljanje, čutenje življenja v njegovi odsotnosti, v izkušnji minevanja, smrti, poslavljanja, žalovanja…

Pesmi so vse polne podob, zlasti vodnatih, ki pa niso namenjene potujitvi ali lajšanju izkušnje, temveč so tu zato, da bi v polnosti izrazile doživeto v njegovi resnični celovitosti, ki je nujno protislovna, tako kot sta protislovna življenje in smrt: »edino // gibanje : // hlapenje«. V pesmih je tako mogoče razbrati subjekt, moškega, ki se izgublja v tem svetu, ki umira – njegovo staro, atrofirano telo, preveč tresoče se roke, njegove štiri kovinske noge, prikimavanje v pozdrav,  sušno kožo, morene za odprtimi očmi … V odsotnosti ga doživimo tudi kot človeka ustvarjalca, slikarja: »vidim mizo, nastlano / s skicami, neuspelimi, pol končanimi / akvareli, kozarec z zabarvano vodo, tuš in / bambusovo pero, tempere, vidim« Jasno prepoznamo tudi druge roke, ki mehčajo, njo, ki »ob njem vsak / dan prebije ure, ne meni se / za umikanje in spiranje obale, za / drsenje usedlin // v podmorske kanale, sleče se / in lovi ravnotežje v plitvini, tam so // valovi najmočnejši – si / govori, da je to // gola // degeneracija starega / tkiva, dezorientiranost, / ne k njej usmerjeno čustvo-/ vanje – vanje se potem potopi, zapusti slike in zvoke / s površja, dopusti, da / drugo telo z vso močjo vdira v vsako / njeno režo, poro, da jo premetava / po svoje, da je to njuno // edino še / mogoče zlitje«.

A hkrati kot bi bili osebi le okvir, kontekst, znotraj katerega se vzpostavlja in v neskončnost razpira nov, domala svet prostor čustvovanja, ki ga pesmi lovijo v slikovite, a praviloma preproste prizore, pogosto vezane na vodo, ki stoji že v naslovu zbirke. Pod vodo, utopljeno, preplavljeno, pa tudi zaledenelo, zajezeno, je domala vse, tudi nebo kot simbol nečesa, kar nas presega. A simbolika v zbirki ni vsiljiva, lahko jo zanemarimo, pesmi bodo tudi v svoji rudimentarnosti polno dihale. Kajti ne stavijo le na en pesemski element, prepričljive so tudi v zvoku, z asonancami in aliteracijami, in zlasti v natančni gradnji pesmi in zbirke v celoti. Njeno polnoživost še najintenzivneje začutimo na posebnih prelomih besed ali verzov, iz teh ureznin, odprtih zlomov pogosto primezi nov, lahko tudi nasproten, celo protisloven pomen. Kot bi bilo prav zaradi teh očitno neizogibnih zevov, ki so enakomerno posuti skozi celotno knjigo in podobno kot podobe delujejo organsko, torej kot del poezije oziroma življenja, šele zares mogoče začutiti in tudi vzdržati bolečino izgube in smrt samo. V zlomu je namreč gibanje, tu se dogodi sprememba, sprejemanje, razpiranje, preseganje, tu je prostor za soočenje, za krepitev, a tudi raztezanje pomena in življenja.

»in tvoji roki, zdaj le še kamni-/ ti puh // prah, ki poseda / zrak«.

V presežno in s tem sprejemanje smrti je usmerjen zlasti zadnji cikel, ki ga uvaja nadvse zjedren, večkratno prelomljen, a ravno zato pomensko odprt moto: »rast / line / živ / ali // drugi«. Tu se zbirka iz intimnega še dodatno razpre v svet, kjer ne umira le bližnji, temveč tudi okolje, morje, srnjak na cesti, a kjer je vsemu navkljub tudi vztrajanje v življenju: »vklenjeno v ledeni lesk // drevo ne čaka // odjuge: diha, poka«, in celo letenje, le »v drugačni obliki«. Tu se zbirka v resnici vnovič pripne v življenje in upanje.

Če sta se torej prejšnji zbirki Tine Kozin neotipljivemu, nevidnemu oziroma praznemu le približevali, denimo iz pesniške rahločutnosti ali želje in tudi zmožnosti videti onkraj, presegati plosko, fizično resničnost, lahko rečemo, da je v nebu pod vodo prišlo do neizogibnega in bolečega trčenja s to sluteno praznino. Trk je res razlomil verz, odvzel besede, pobelil strani, še dodatno upočasnil gibanje, vendar tudi porodil novo moč, tudi pesniško.


27.12.2021

Milan Kundera: Jacques in njegov gospodar

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.12.2021

Mathias Göritz: V nebesih dežuje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Maja Moll


20.12.2021

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


20.12.2021

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Maja Moll


20.12.2021

Zagrebško gledališče mladih (ZKM): Eichmann v Jeruzalemu

Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM


17.12.2021

Mala scena MGL - Barbara Zemljič: Olje črne kumine

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani


17.12.2021

Mike Bartlett: Klinc

Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik


13.12.2021

Simona Semenič: Tri igre za punce

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič


13.12.2021

Andrej Medved: Guba v očesu

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Jorge Alfonso: Travograd

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


12.12.2021

Mesno gledališče ljubljansko - Falk Richter: Izredne razmere

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani


11.12.2021

Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom

SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:


06.12.2021

Kristina Hočevar: Rujenje

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Lidija Hartman


06.12.2021

Manka Kremenšek Križman: Tujci,

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


06.12.2021

Katja Hrobat Virloget: V tišini spomina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Bernard Stramič


03.12.2021

Spencer

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Hiša Gucci

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Moja najljubša vojna & Josep

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.11.2021

Jernej Mlekuž: ABCČĆ migracij

Avtor recenzije: Milan Vogel Bere Jure Franko.


Stran 46 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov