Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zoran Predin: Mongolske pege

25.01.2021

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.

Maribor : Litera, 2020

Zagonetni naslov in slika mongolskega konjenika na naslovnici romana priljubljenega slovenskega glasbenika Zorana Predina Mongolske pege me nista pritegnila, niti ne očitno zgodovinska tematika, ki jo je knjiga na prvi pogled obetala. Radovednost pa mi je zbudilo ime meni že desetletja zelo dragega pevca in kantavtorja. Takoj sem zagledala Praslovana, ki plava v tisti ruski reki, pa horde slovanske krvi in zaklade iz pradavnine, čeprav se Mongolske pege začnejo s Turki na Štajerskem in krutimi posilstvi, umori in požigi. Predinova besedila pesmi so umetnine v malem, ki jih marsikdaj ne razumeš čisto zares, tako na glavo znajo biti postavljena, tudi kadar so družbeno angažirana. A so prav zaradi odštekanosti presežna – v njih so zložene prave besede tako posrečeno, da drugače sploh ne bi moglo biti. “Žmohtna” in večna so, med Slovenci praktično ponarodela. In če zna kdo napisati nekaj tako skoncentriranega, do zadnje besedice posrečenega, pa še z glasbo ubranega, je bilo najbrž pisanje romana, kjer si je lahko dal duška z dolžino, zanj pravi užitek.

Predinove Mongolske pege se res berejo kot poslastica, ki se je zaradi lahkotnosti ne moreš nasititi, ampak si jo lahko jemlješ spet in spet. Berejo se tudi kot tekoč zgodovinsko-kriminalno-ljubezenski roman – krvavo, napeto in pretresljivo, a vedno s trohico zdrave distance in ironičnega humorja. Zelo dobro je to kvaliteto na zadnji platnici označil Goran Vojnović: “Pri malokom zna biti tragičnost tako vedra, kot je pri njem.” Bogata, z dogodki in osebami nabita pripoved ritmično teče v dveh linijah; različna obdobja preteklosti od 16. stoletja naprej (turški vpadi, protestantizem, prevlada katolizicma) se izmenjujejo s poglavji, ki se dogajajo v novejši slovenski zgodovini, od povojnih let pa vse do danes. Vendar to še zdaleč ni družbeni, ampak predvsem intimni, skoraj družinski roman. Ne razvojni, ampak ciklični. Na ozadju raznoraznih bojev, režimov in ideologij se izrisujejo usode posameznih protagonistov, ki so, kot se nam razkrije na koncu, vsi tako ali drugače povezani. Poleg rodbinskih vezi jih, predvsem sodobnike, druži tudi pomanjkanje svobodnega duha, poguma in sočutja. Seveda si želijo svobode, ljubezni in sprejetja, a je pohlep po denarju, moči in uspehu premočan. Zanj so pripravljeni žrtvovati svojo srečo, celo iti prek trupel. Nič novega pod soncem, pravzaprav. Ali kot bi rekel Menart: in svet se bo vrtel lepo naprej.

Urednik Orlando Uršič je v izčrpni in skrbno razdelani spremni besedi zapisal, da gre “za grenke usode posameznikov, ki so seveda lahko neusmiljeni tirani, zviti in pokvarjeni politkomisarji, kurbirji, komunistični ovaduhi, pritlehni preračunljivci, kruti morilci in slepi glasniki različnih ideologij, a so v resnici vsi tako ali drugače ‘frdamani’, vsem se izmika tisto, kar jih žene, vsi navsezadnje nekako pogrnejo”. Ravno v tej ponavljajoči se “frdamanosti” ljudi in obdobij je glavni čar in virtuoznost Predinovega pisanja, ki spretno in vseskozi razumljivo obvladuje časovne preskoke. Nikjer se ne izgubi, nikjer ničesar ne pusti obviseti v zraku. Njegove junake lahko razumeš kljub vsem spodrsljajem, pritlehnosti, neiskrenosti in pehanju za prevlado, in se ti celo dobrohotno smilijo. V pisani plejadi moških in ženskih (nesrečnih) protagonistov je najbolj središčen, izdelan in pomilovanja vreden gotovo Vinko Dimc, ki se poistoveti z likom neustrašnega poglavarja Apačev Vinetuja. Še posebej mu do srca sežejo neznane čarobne besede, ki jih je ta šepetal svojemu konju.

Vinko je verjel, da je čisto mogoče, da bi res obstajale čarobne besede, ki bi lahko v človeku zbudile skrite, mogoče celo nadnaravne sile, s katerimi lahko reši sebe ali ljubljeno osebo iz katerekoli zadrege. Begalo ga je le vprašanje, ali delujejo tudi v primeru, če jih zašepetaš sam sebi. Bal se je, da ne. Predvideval je, da lahko delujejo samo med dvema čustveno povezanima bitjema. In nikoli se ni mogel odločiti, ali je bolje biti tisti, ki jih pozna in jih po potrebi v kritični situaciji nekomu zašepeta na uho, ali tisti, ki jih sliši, razume in se zaradi njih z nadnaravno pridobljeno močjo, ki mu pričara znanje in spretnost, uspešno izmaže iz življenjske zagate.

 Vinku se seveda ne uspe izmazati; strahopetno zapravi edino pravo ljubezen, odžene od sebe sina, se zapije in v enem od številnih humorno-tragičnih vložkov žalostno konča zastrupljen z jesenskim podleskom.

Predinove Mongolske pege se začnejo in končajo z zlatim prstanom z zelenim smaragdom: v prvem poglavju ga kmečki deklici Duši pokloni turški konjenik, ki se umiva pri njihovem vodnjaku; v zadnjem ta isti prstan pomežikne Vinkovi vnukinji Brini, ki je po več nesrečnih generacijah na dobri poti, da zaživi življenje, po kakršnem so hrepeneli njeni predniki.

Poetični romaneskni prvenec brez napak, ki v kratkočasnem slogu resno preizprašuje večno aktualne stvari. In daje misliti.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Zoran Predin: Mongolske pege

25.01.2021

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.

Maribor : Litera, 2020

Zagonetni naslov in slika mongolskega konjenika na naslovnici romana priljubljenega slovenskega glasbenika Zorana Predina Mongolske pege me nista pritegnila, niti ne očitno zgodovinska tematika, ki jo je knjiga na prvi pogled obetala. Radovednost pa mi je zbudilo ime meni že desetletja zelo dragega pevca in kantavtorja. Takoj sem zagledala Praslovana, ki plava v tisti ruski reki, pa horde slovanske krvi in zaklade iz pradavnine, čeprav se Mongolske pege začnejo s Turki na Štajerskem in krutimi posilstvi, umori in požigi. Predinova besedila pesmi so umetnine v malem, ki jih marsikdaj ne razumeš čisto zares, tako na glavo znajo biti postavljena, tudi kadar so družbeno angažirana. A so prav zaradi odštekanosti presežna – v njih so zložene prave besede tako posrečeno, da drugače sploh ne bi moglo biti. “Žmohtna” in večna so, med Slovenci praktično ponarodela. In če zna kdo napisati nekaj tako skoncentriranega, do zadnje besedice posrečenega, pa še z glasbo ubranega, je bilo najbrž pisanje romana, kjer si je lahko dal duška z dolžino, zanj pravi užitek.

Predinove Mongolske pege se res berejo kot poslastica, ki se je zaradi lahkotnosti ne moreš nasititi, ampak si jo lahko jemlješ spet in spet. Berejo se tudi kot tekoč zgodovinsko-kriminalno-ljubezenski roman – krvavo, napeto in pretresljivo, a vedno s trohico zdrave distance in ironičnega humorja. Zelo dobro je to kvaliteto na zadnji platnici označil Goran Vojnović: “Pri malokom zna biti tragičnost tako vedra, kot je pri njem.” Bogata, z dogodki in osebami nabita pripoved ritmično teče v dveh linijah; različna obdobja preteklosti od 16. stoletja naprej (turški vpadi, protestantizem, prevlada katolizicma) se izmenjujejo s poglavji, ki se dogajajo v novejši slovenski zgodovini, od povojnih let pa vse do danes. Vendar to še zdaleč ni družbeni, ampak predvsem intimni, skoraj družinski roman. Ne razvojni, ampak ciklični. Na ozadju raznoraznih bojev, režimov in ideologij se izrisujejo usode posameznih protagonistov, ki so, kot se nam razkrije na koncu, vsi tako ali drugače povezani. Poleg rodbinskih vezi jih, predvsem sodobnike, druži tudi pomanjkanje svobodnega duha, poguma in sočutja. Seveda si želijo svobode, ljubezni in sprejetja, a je pohlep po denarju, moči in uspehu premočan. Zanj so pripravljeni žrtvovati svojo srečo, celo iti prek trupel. Nič novega pod soncem, pravzaprav. Ali kot bi rekel Menart: in svet se bo vrtel lepo naprej.

Urednik Orlando Uršič je v izčrpni in skrbno razdelani spremni besedi zapisal, da gre “za grenke usode posameznikov, ki so seveda lahko neusmiljeni tirani, zviti in pokvarjeni politkomisarji, kurbirji, komunistični ovaduhi, pritlehni preračunljivci, kruti morilci in slepi glasniki različnih ideologij, a so v resnici vsi tako ali drugače ‘frdamani’, vsem se izmika tisto, kar jih žene, vsi navsezadnje nekako pogrnejo”. Ravno v tej ponavljajoči se “frdamanosti” ljudi in obdobij je glavni čar in virtuoznost Predinovega pisanja, ki spretno in vseskozi razumljivo obvladuje časovne preskoke. Nikjer se ne izgubi, nikjer ničesar ne pusti obviseti v zraku. Njegove junake lahko razumeš kljub vsem spodrsljajem, pritlehnosti, neiskrenosti in pehanju za prevlado, in se ti celo dobrohotno smilijo. V pisani plejadi moških in ženskih (nesrečnih) protagonistov je najbolj središčen, izdelan in pomilovanja vreden gotovo Vinko Dimc, ki se poistoveti z likom neustrašnega poglavarja Apačev Vinetuja. Še posebej mu do srca sežejo neznane čarobne besede, ki jih je ta šepetal svojemu konju.

Vinko je verjel, da je čisto mogoče, da bi res obstajale čarobne besede, ki bi lahko v človeku zbudile skrite, mogoče celo nadnaravne sile, s katerimi lahko reši sebe ali ljubljeno osebo iz katerekoli zadrege. Begalo ga je le vprašanje, ali delujejo tudi v primeru, če jih zašepetaš sam sebi. Bal se je, da ne. Predvideval je, da lahko delujejo samo med dvema čustveno povezanima bitjema. In nikoli se ni mogel odločiti, ali je bolje biti tisti, ki jih pozna in jih po potrebi v kritični situaciji nekomu zašepeta na uho, ali tisti, ki jih sliši, razume in se zaradi njih z nadnaravno pridobljeno močjo, ki mu pričara znanje in spretnost, uspešno izmaže iz življenjske zagate.

 Vinku se seveda ne uspe izmazati; strahopetno zapravi edino pravo ljubezen, odžene od sebe sina, se zapije in v enem od številnih humorno-tragičnih vložkov žalostno konča zastrupljen z jesenskim podleskom.

Predinove Mongolske pege se začnejo in končajo z zlatim prstanom z zelenim smaragdom: v prvem poglavju ga kmečki deklici Duši pokloni turški konjenik, ki se umiva pri njihovem vodnjaku; v zadnjem ta isti prstan pomežikne Vinkovi vnukinji Brini, ki je po več nesrečnih generacijah na dobri poti, da zaživi življenje, po kakršnem so hrepeneli njeni predniki.

Poetični romaneskni prvenec brez napak, ki v kratkočasnem slogu resno preizprašuje večno aktualne stvari. In daje misliti.


06.06.2022

Nataša Skušek: Pasja sreča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Janko Messner - Solidarnost ob meji

Avtor recenzije: Milan Vogel Bralec: Jure Franko


06.06.2022

Vse povsod naenkrat

Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri


04.06.2022

Lutkovno gledališče Ljubljana: Slišati morje

Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.


30.05.2022

Goran Vojnović: Zbiralec strahov

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Ana Svetel: Marmor

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Leon Marc: Katedrale, male in velike

Avtor recenzije: Robert Šabec Bralec: Aleksander Golja


30.05.2022

Victor Hugo: Triindevetdeset

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja


31.05.2022

Margaret Atwood: Penelopiada

SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj


30.05.2022

Margaret Atwood : Penelopiada

Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.


28.05.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Arthur Schnitzler: Samotna pot

Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani


27.05.2022

Top Gun: Maverick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Antigona – Kako si upamo!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Kabaret Kaspar

Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.


23.05.2022

Jan Wagner: Avtoportret z rojem čebel

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bralka: Maja Moll


23.05.2022

Irena Štaudohar: Fižolozofija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul .

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Dušan Šarotar: Zvezdna karta

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


20.05.2022

Gaja Pöschl: Futura

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.05.2022

Cannes 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.


Stran 37 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov