Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bralca: Jure Franko in Barbara Zupan
Velenje : Velenjska knjižna fundacija, 2020
Ivo Stropnik se je v svojih dvanajstih pesniških zbirkah podajal na različne pesniške teritorije, osrednje mesto v njegovem opusu pa nedvomno predstavljajo pesmi, pisane v obliki »lirskoslovarskih gnezd«. Lirskoslovarsko gnezdo je pesniška oblika, katere avtor je prav Stropnik, pesmi, napisane v tej obliki, je objavil v več zbirkah, zbrane pa v Slovarju melanholije in radoživosti (A-Ž) leta 2018. Zbirka Od anusa do želve, s podnaslovom Tisoč vprašanj za noben odgovor, pomeni zaključek tega v marsičem izjemnega pesniškega projekta, ob njej pa v knjigi najdemo še prenovljeno samostojno objavo zbirke Šivala je zvezda deklico, katere prva varianta je izšla v že omenjenem Slovarju melanholije in radoživosti, in izbor pesmi v angleščini.
Stéphane Mallarmé je znal povedati, da so pesmi zgrajene iz besed in ne iz idej. Ivo Stropnik se tega dobro zaveda in stopi še korak naprej: lirskoslovarska gnezda so pesmi o marsičem, a najprej in predvsem o besedah. Tako vsako pesem uvaja slovarsko geslo. Ta v pričujoči zbirki sledijo abecedi od besede anus do besede želva, vendar jim ne sledi slovarska razlaga besede, ampak pesem v prozi. Izbrana beseda je središče, okoli katerega pesnik niza stavke, ki so z geslom oziroma besedo bodisi neposredno povezani bodisi povezani prek asociacij. Primer neposredne povezanosti z besedo-geslom je lahko pesem navdih:
»navdih – kako blefirati navdih? Se ne pusti prepisati?«
Primer ohlapnejše asociativne povezanosti besede in verzov, ki ji sledijo, pa je lahko drugi del pesmi srečanje z lirskim subjektom:
»srečanje z L. S. (2) – Če so tam daleč razkropljene vse daljave, kje so tu blizu vse bližine?«
Stropnikove pesmi so »pripovedi« o besedah, a tudi o tem, kaj besede počnejo z nami, govorci, kam nas vodijo in predvsem, kar je še posebej značilno za pričujočo zbirko, katera vprašanja vzbujajo v nas. Vse pesmi so namreč pisane v obliki nizanja vprašanj, pri tem pa gre vedno za retorična vprašanja, saj pesnik ne ponuja odgovorov, ampak jih prepušča bralki in bralcu. Toda čeprav so pesmi narejene po istem postopku, zbirka niti za hip ne postane dolgočasna; pravzaprav je kar neverjetno, kako je Stropnik na tako zoženem področju, ki si ga je začrtal z vprašalno obliko, ustvaril tako raznolike in v sebi dinamične pesmi. Raznovrstnost in dinamičnost dosega z različnimi postopki, kot sta prefinjeno variiranje vprašalne oblike stavka in ritmična raznovrstnost – v zbirki najdemo tako prozne ritme kot tudi ritme, ki prihajajo s področja ljudske pesmi. Učinek dosega tudi z vpeljavo različnih jezikovnih zvrsti, od visokoliterarnega govora do pogovornega jezika ali celo političnega jezika, kar v nekaj pesmih naletimo na stavke, ki se približajo angažirani poeziji. In ne nazadnje sta takšna postopka tudi medbesedilnost in menjavanje tona: satiričnim, humornim pesmim sledijo trpke in pretresljive, npr. pesem bližine, posvečena spominu na pesnikova očeta in mater:
Kako dolgo tonejo bližine v daljave? – Kdaj vstanejo daljave med bližine? So nam odhodi merjeni s prvimi koraki? Imajo obhodi bližnjih iz daljave povprečno zamudo slovenskega vlaka?
Ali že prhni med lobanjskim svodom in pȇtnico tole lirskoslovarsko gnezdo? V kakšnem zaporedju strohnijo temenica, solznica, hrbtenica, prsnica, ključnica, stegnenica …?
- Mlad si ostal sam? – Mlad? Sam? – Podrsavajo v nazobčanih kvadratih očetove podobe? Te božajo mamine slike v zabrisanih obrisih polnih krogov? S kom se žogata, oče in mama? Koga postavljata na kvadrat?
Se samo zdi, da se kvadrat in krog dvigata drug ob drugega? In se v tem breztežnostnem prostoru dotakneta z ustnicami? Potem izpuhtita iz okrogle obreze kvadrata? Iz jasno uokvirjenega kroga še žive glave? Glasbe kometa?
Stropnikove pesmi se dogajajo praktično na vseh jezikovnih ravneh, od zvočne, fonetične prek morfemske in sintaktične do pomenske ravni, vanje pa pesnik z veliko mero občutka pripušča tudi različne kontekste, od osebnega do družbenega in kulturnega. Z vprašanji pa zaradi njihove retorične narave kljub kompleksnosti tekstov ustvarja tudi tisti potrebni prazen prostor, kamor lahko vstopimo bralci, bralke.
Ivo Stropnik je z zbirko Od anusa do želve zgradil bogato zveneč in pomensko poln finale dolgoletnega projekta Slovar melanholije in radoživosti (A-Ž) in tako ustvaril eno najdoslednejših pesniških pustolovščin pri nas, ki nam nudi veliko bralskega užitka in tudi možnost številnih interpretacij.
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bralca: Jure Franko in Barbara Zupan
Velenje : Velenjska knjižna fundacija, 2020
Ivo Stropnik se je v svojih dvanajstih pesniških zbirkah podajal na različne pesniške teritorije, osrednje mesto v njegovem opusu pa nedvomno predstavljajo pesmi, pisane v obliki »lirskoslovarskih gnezd«. Lirskoslovarsko gnezdo je pesniška oblika, katere avtor je prav Stropnik, pesmi, napisane v tej obliki, je objavil v več zbirkah, zbrane pa v Slovarju melanholije in radoživosti (A-Ž) leta 2018. Zbirka Od anusa do želve, s podnaslovom Tisoč vprašanj za noben odgovor, pomeni zaključek tega v marsičem izjemnega pesniškega projekta, ob njej pa v knjigi najdemo še prenovljeno samostojno objavo zbirke Šivala je zvezda deklico, katere prva varianta je izšla v že omenjenem Slovarju melanholije in radoživosti, in izbor pesmi v angleščini.
Stéphane Mallarmé je znal povedati, da so pesmi zgrajene iz besed in ne iz idej. Ivo Stropnik se tega dobro zaveda in stopi še korak naprej: lirskoslovarska gnezda so pesmi o marsičem, a najprej in predvsem o besedah. Tako vsako pesem uvaja slovarsko geslo. Ta v pričujoči zbirki sledijo abecedi od besede anus do besede želva, vendar jim ne sledi slovarska razlaga besede, ampak pesem v prozi. Izbrana beseda je središče, okoli katerega pesnik niza stavke, ki so z geslom oziroma besedo bodisi neposredno povezani bodisi povezani prek asociacij. Primer neposredne povezanosti z besedo-geslom je lahko pesem navdih:
»navdih – kako blefirati navdih? Se ne pusti prepisati?«
Primer ohlapnejše asociativne povezanosti besede in verzov, ki ji sledijo, pa je lahko drugi del pesmi srečanje z lirskim subjektom:
»srečanje z L. S. (2) – Če so tam daleč razkropljene vse daljave, kje so tu blizu vse bližine?«
Stropnikove pesmi so »pripovedi« o besedah, a tudi o tem, kaj besede počnejo z nami, govorci, kam nas vodijo in predvsem, kar je še posebej značilno za pričujočo zbirko, katera vprašanja vzbujajo v nas. Vse pesmi so namreč pisane v obliki nizanja vprašanj, pri tem pa gre vedno za retorična vprašanja, saj pesnik ne ponuja odgovorov, ampak jih prepušča bralki in bralcu. Toda čeprav so pesmi narejene po istem postopku, zbirka niti za hip ne postane dolgočasna; pravzaprav je kar neverjetno, kako je Stropnik na tako zoženem področju, ki si ga je začrtal z vprašalno obliko, ustvaril tako raznolike in v sebi dinamične pesmi. Raznovrstnost in dinamičnost dosega z različnimi postopki, kot sta prefinjeno variiranje vprašalne oblike stavka in ritmična raznovrstnost – v zbirki najdemo tako prozne ritme kot tudi ritme, ki prihajajo s področja ljudske pesmi. Učinek dosega tudi z vpeljavo različnih jezikovnih zvrsti, od visokoliterarnega govora do pogovornega jezika ali celo političnega jezika, kar v nekaj pesmih naletimo na stavke, ki se približajo angažirani poeziji. In ne nazadnje sta takšna postopka tudi medbesedilnost in menjavanje tona: satiričnim, humornim pesmim sledijo trpke in pretresljive, npr. pesem bližine, posvečena spominu na pesnikova očeta in mater:
Kako dolgo tonejo bližine v daljave? – Kdaj vstanejo daljave med bližine? So nam odhodi merjeni s prvimi koraki? Imajo obhodi bližnjih iz daljave povprečno zamudo slovenskega vlaka?
Ali že prhni med lobanjskim svodom in pȇtnico tole lirskoslovarsko gnezdo? V kakšnem zaporedju strohnijo temenica, solznica, hrbtenica, prsnica, ključnica, stegnenica …?
- Mlad si ostal sam? – Mlad? Sam? – Podrsavajo v nazobčanih kvadratih očetove podobe? Te božajo mamine slike v zabrisanih obrisih polnih krogov? S kom se žogata, oče in mama? Koga postavljata na kvadrat?
Se samo zdi, da se kvadrat in krog dvigata drug ob drugega? In se v tem breztežnostnem prostoru dotakneta z ustnicami? Potem izpuhtita iz okrogle obreze kvadrata? Iz jasno uokvirjenega kroga še žive glave? Glasbe kometa?
Stropnikove pesmi se dogajajo praktično na vseh jezikovnih ravneh, od zvočne, fonetične prek morfemske in sintaktične do pomenske ravni, vanje pa pesnik z veliko mero občutka pripušča tudi različne kontekste, od osebnega do družbenega in kulturnega. Z vprašanji pa zaradi njihove retorične narave kljub kompleksnosti tekstov ustvarja tudi tisti potrebni prazen prostor, kamor lahko vstopimo bralci, bralke.
Ivo Stropnik je z zbirko Od anusa do želve zgradil bogato zveneč in pomensko poln finale dolgoletnega projekta Slovar melanholije in radoživosti (A-Ž) in tako ustvaril eno najdoslednejših pesniških pustolovščin pri nas, ki nam nudi veliko bralskega užitka in tudi možnost številnih interpretacij.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov