Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bralca: Jure Franko in Barbara Zupan
Velenje : Velenjska knjižna fundacija, 2020
Ivo Stropnik se je v svojih dvanajstih pesniških zbirkah podajal na različne pesniške teritorije, osrednje mesto v njegovem opusu pa nedvomno predstavljajo pesmi, pisane v obliki »lirskoslovarskih gnezd«. Lirskoslovarsko gnezdo je pesniška oblika, katere avtor je prav Stropnik, pesmi, napisane v tej obliki, je objavil v več zbirkah, zbrane pa v Slovarju melanholije in radoživosti (A-Ž) leta 2018. Zbirka Od anusa do želve, s podnaslovom Tisoč vprašanj za noben odgovor, pomeni zaključek tega v marsičem izjemnega pesniškega projekta, ob njej pa v knjigi najdemo še prenovljeno samostojno objavo zbirke Šivala je zvezda deklico, katere prva varianta je izšla v že omenjenem Slovarju melanholije in radoživosti, in izbor pesmi v angleščini.
Stéphane Mallarmé je znal povedati, da so pesmi zgrajene iz besed in ne iz idej. Ivo Stropnik se tega dobro zaveda in stopi še korak naprej: lirskoslovarska gnezda so pesmi o marsičem, a najprej in predvsem o besedah. Tako vsako pesem uvaja slovarsko geslo. Ta v pričujoči zbirki sledijo abecedi od besede anus do besede želva, vendar jim ne sledi slovarska razlaga besede, ampak pesem v prozi. Izbrana beseda je središče, okoli katerega pesnik niza stavke, ki so z geslom oziroma besedo bodisi neposredno povezani bodisi povezani prek asociacij. Primer neposredne povezanosti z besedo-geslom je lahko pesem navdih:
»navdih – kako blefirati navdih? Se ne pusti prepisati?«
Primer ohlapnejše asociativne povezanosti besede in verzov, ki ji sledijo, pa je lahko drugi del pesmi srečanje z lirskim subjektom:
»srečanje z L. S. (2) – Če so tam daleč razkropljene vse daljave, kje so tu blizu vse bližine?«
Stropnikove pesmi so »pripovedi« o besedah, a tudi o tem, kaj besede počnejo z nami, govorci, kam nas vodijo in predvsem, kar je še posebej značilno za pričujočo zbirko, katera vprašanja vzbujajo v nas. Vse pesmi so namreč pisane v obliki nizanja vprašanj, pri tem pa gre vedno za retorična vprašanja, saj pesnik ne ponuja odgovorov, ampak jih prepušča bralki in bralcu. Toda čeprav so pesmi narejene po istem postopku, zbirka niti za hip ne postane dolgočasna; pravzaprav je kar neverjetno, kako je Stropnik na tako zoženem področju, ki si ga je začrtal z vprašalno obliko, ustvaril tako raznolike in v sebi dinamične pesmi. Raznovrstnost in dinamičnost dosega z različnimi postopki, kot sta prefinjeno variiranje vprašalne oblike stavka in ritmična raznovrstnost – v zbirki najdemo tako prozne ritme kot tudi ritme, ki prihajajo s področja ljudske pesmi. Učinek dosega tudi z vpeljavo različnih jezikovnih zvrsti, od visokoliterarnega govora do pogovornega jezika ali celo političnega jezika, kar v nekaj pesmih naletimo na stavke, ki se približajo angažirani poeziji. In ne nazadnje sta takšna postopka tudi medbesedilnost in menjavanje tona: satiričnim, humornim pesmim sledijo trpke in pretresljive, npr. pesem bližine, posvečena spominu na pesnikova očeta in mater:
Kako dolgo tonejo bližine v daljave? – Kdaj vstanejo daljave med bližine? So nam odhodi merjeni s prvimi koraki? Imajo obhodi bližnjih iz daljave povprečno zamudo slovenskega vlaka?
Ali že prhni med lobanjskim svodom in pȇtnico tole lirskoslovarsko gnezdo? V kakšnem zaporedju strohnijo temenica, solznica, hrbtenica, prsnica, ključnica, stegnenica …?
- Mlad si ostal sam? – Mlad? Sam? – Podrsavajo v nazobčanih kvadratih očetove podobe? Te božajo mamine slike v zabrisanih obrisih polnih krogov? S kom se žogata, oče in mama? Koga postavljata na kvadrat?
Se samo zdi, da se kvadrat in krog dvigata drug ob drugega? In se v tem breztežnostnem prostoru dotakneta z ustnicami? Potem izpuhtita iz okrogle obreze kvadrata? Iz jasno uokvirjenega kroga še žive glave? Glasbe kometa?
Stropnikove pesmi se dogajajo praktično na vseh jezikovnih ravneh, od zvočne, fonetične prek morfemske in sintaktične do pomenske ravni, vanje pa pesnik z veliko mero občutka pripušča tudi različne kontekste, od osebnega do družbenega in kulturnega. Z vprašanji pa zaradi njihove retorične narave kljub kompleksnosti tekstov ustvarja tudi tisti potrebni prazen prostor, kamor lahko vstopimo bralci, bralke.
Ivo Stropnik je z zbirko Od anusa do želve zgradil bogato zveneč in pomensko poln finale dolgoletnega projekta Slovar melanholije in radoživosti (A-Ž) in tako ustvaril eno najdoslednejših pesniških pustolovščin pri nas, ki nam nudi veliko bralskega užitka in tudi možnost številnih interpretacij.
Avtor recenzije: Peter Semolič
Bralca: Jure Franko in Barbara Zupan
Velenje : Velenjska knjižna fundacija, 2020
Ivo Stropnik se je v svojih dvanajstih pesniških zbirkah podajal na različne pesniške teritorije, osrednje mesto v njegovem opusu pa nedvomno predstavljajo pesmi, pisane v obliki »lirskoslovarskih gnezd«. Lirskoslovarsko gnezdo je pesniška oblika, katere avtor je prav Stropnik, pesmi, napisane v tej obliki, je objavil v več zbirkah, zbrane pa v Slovarju melanholije in radoživosti (A-Ž) leta 2018. Zbirka Od anusa do želve, s podnaslovom Tisoč vprašanj za noben odgovor, pomeni zaključek tega v marsičem izjemnega pesniškega projekta, ob njej pa v knjigi najdemo še prenovljeno samostojno objavo zbirke Šivala je zvezda deklico, katere prva varianta je izšla v že omenjenem Slovarju melanholije in radoživosti, in izbor pesmi v angleščini.
Stéphane Mallarmé je znal povedati, da so pesmi zgrajene iz besed in ne iz idej. Ivo Stropnik se tega dobro zaveda in stopi še korak naprej: lirskoslovarska gnezda so pesmi o marsičem, a najprej in predvsem o besedah. Tako vsako pesem uvaja slovarsko geslo. Ta v pričujoči zbirki sledijo abecedi od besede anus do besede želva, vendar jim ne sledi slovarska razlaga besede, ampak pesem v prozi. Izbrana beseda je središče, okoli katerega pesnik niza stavke, ki so z geslom oziroma besedo bodisi neposredno povezani bodisi povezani prek asociacij. Primer neposredne povezanosti z besedo-geslom je lahko pesem navdih:
»navdih – kako blefirati navdih? Se ne pusti prepisati?«
Primer ohlapnejše asociativne povezanosti besede in verzov, ki ji sledijo, pa je lahko drugi del pesmi srečanje z lirskim subjektom:
»srečanje z L. S. (2) – Če so tam daleč razkropljene vse daljave, kje so tu blizu vse bližine?«
Stropnikove pesmi so »pripovedi« o besedah, a tudi o tem, kaj besede počnejo z nami, govorci, kam nas vodijo in predvsem, kar je še posebej značilno za pričujočo zbirko, katera vprašanja vzbujajo v nas. Vse pesmi so namreč pisane v obliki nizanja vprašanj, pri tem pa gre vedno za retorična vprašanja, saj pesnik ne ponuja odgovorov, ampak jih prepušča bralki in bralcu. Toda čeprav so pesmi narejene po istem postopku, zbirka niti za hip ne postane dolgočasna; pravzaprav je kar neverjetno, kako je Stropnik na tako zoženem področju, ki si ga je začrtal z vprašalno obliko, ustvaril tako raznolike in v sebi dinamične pesmi. Raznovrstnost in dinamičnost dosega z različnimi postopki, kot sta prefinjeno variiranje vprašalne oblike stavka in ritmična raznovrstnost – v zbirki najdemo tako prozne ritme kot tudi ritme, ki prihajajo s področja ljudske pesmi. Učinek dosega tudi z vpeljavo različnih jezikovnih zvrsti, od visokoliterarnega govora do pogovornega jezika ali celo političnega jezika, kar v nekaj pesmih naletimo na stavke, ki se približajo angažirani poeziji. In ne nazadnje sta takšna postopka tudi medbesedilnost in menjavanje tona: satiričnim, humornim pesmim sledijo trpke in pretresljive, npr. pesem bližine, posvečena spominu na pesnikova očeta in mater:
Kako dolgo tonejo bližine v daljave? – Kdaj vstanejo daljave med bližine? So nam odhodi merjeni s prvimi koraki? Imajo obhodi bližnjih iz daljave povprečno zamudo slovenskega vlaka?
Ali že prhni med lobanjskim svodom in pȇtnico tole lirskoslovarsko gnezdo? V kakšnem zaporedju strohnijo temenica, solznica, hrbtenica, prsnica, ključnica, stegnenica …?
- Mlad si ostal sam? – Mlad? Sam? – Podrsavajo v nazobčanih kvadratih očetove podobe? Te božajo mamine slike v zabrisanih obrisih polnih krogov? S kom se žogata, oče in mama? Koga postavljata na kvadrat?
Se samo zdi, da se kvadrat in krog dvigata drug ob drugega? In se v tem breztežnostnem prostoru dotakneta z ustnicami? Potem izpuhtita iz okrogle obreze kvadrata? Iz jasno uokvirjenega kroga še žive glave? Glasbe kometa?
Stropnikove pesmi se dogajajo praktično na vseh jezikovnih ravneh, od zvočne, fonetične prek morfemske in sintaktične do pomenske ravni, vanje pa pesnik z veliko mero občutka pripušča tudi različne kontekste, od osebnega do družbenega in kulturnega. Z vprašanji pa zaradi njihove retorične narave kljub kompleksnosti tekstov ustvarja tudi tisti potrebni prazen prostor, kamor lahko vstopimo bralci, bralke.
Ivo Stropnik je z zbirko Od anusa do želve zgradil bogato zveneč in pomensko poln finale dolgoletnega projekta Slovar melanholije in radoživosti (A-Ž) in tako ustvaril eno najdoslednejših pesniških pustolovščin pri nas, ki nam nudi veliko bralskega užitka in tudi možnost številnih interpretacij.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov