Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Martin Pollack: Ženska brez groba

01.02.2021

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bralec: Aleksander Golja

Prevedla Jerneja Jezernik; Celjska Mohorjeva družba, 2020

Ženska brez groba: poročilo o moji teti je tretja v slovenščino prevedena Pollackova knjiga. V Smrti v bunkerju je avtor popisal življenjsko zgodbo svojega očeta, nacista in gestapovca Gerharda Basta, ki je leta 1948 umrl nasilne smrti na Južnem Tirolskem. Kontaminirane pokrajine pa so boleča zbirka razmišljanj o pokrajinah, sredi katerih živimo in ki so – vsaj v Evropi in še posebej v srednji Evropi – posejane z množičnimi grobovi, o katerih še vedno vemo premalo.

V knjigi Ženska brez groba; poročilo o moji teti Martin Pollack nadaljuje zgodbo svoje družine, ki je po očetovi strani tesno povezana z našimi kraji. Bastovi – tako so se namreč pisali – so desetletja živeli v Laškem. Tja se je v šestdesetih letih 19. stoletja iz Porenja priselil mladi Paul Bast, pisateljev praded, po poklicu usnjar. V Laškem je bilo večinsko prebivalstvo tedaj nemško govoreče ali vsaj nemško usmerjeno – medtem ko je bilo okoliško prebivalstvo skoraj izključno slovensko. Kupil je mogočno hišo na Glavnem, danes Aškerčevem trgu in v njej odprl strojarno, pozneje tudi gostilno ter se dejavno vključil v življenje mesta. Bil je, kot ga opisuje Pollack, »z vseh strani spoštovan meščan in strogo nemško usmerjen mož«. Poročil se je s celjsko Nemko, rodilo se jima je osem otrok.

V obdobju, ko se je v Laškem naselil in uveljavil Paul Bast, so Nemci in Slovenci skupaj živeli še razmeroma mirno. A že kmalu se je to dozdevno sožitje začelo krhati. Nadvlada Nemcev sčasoma ni bila več samoumevna, Slovenci so vse bolj odločno terjali politično, gospodarsko in kulturno enakopravnost. Prepad med obojimi se je širil in poglabljal, dokler ni postal nepremostljiv. Praded Paul je umrl leta 1901, žena Juliane leta 1911. Otroci so se večinoma odselili iz Laškega – Pollackov ded Rudolf se je že pred prvo svetovno vojno preselil v Amstetten v Spodnji Avstriji, kjer je odprl odvetniško pisarno. Po koncu prve svetovne vojne so se sile na južnem Štajerskem prerazporedile, nova država, ki so jo južnoslovanski narodi ustanovili po razpadu Avstro-Ogrske, do Nemcev ni bila prijazna. Toda Pauline Bast, ženska iz žalostnega naslova knjige, je ostala v Laškem.

Pollackova prateta, sestra njegovega deda je bila posebna ženska, tiha in zadržana. Njeni bratje so bili zagrizeni nemški nacionalisti – že med šolanjem v Celju so sodelovali v nemških organizacijah, med študijem prava v Gradcu so se pridružili nemškemu nacionalistično nastrojenemu burševskemu združenju Germania. Skoraj logično je bilo, da so pozneje odprtih rok sprejeli nacistično ideologijo, ki se ji pravzaprav nikoli niso odpovedali. Sestre Bast pa so do te ostale nekako imune, tudi stara teta Pauline. Dolgo je bila samska, srednjeletna se je nato poročila z ovdovelim Slovencem, cerkovnikom in zborovodjo Francem Drolcem. Živela je odmaknjeno, iz hiše ni hodila kaj dosti, ves čas je ohranjala normalne odnose s slovenskimi sosedi. Ker se med vojno ni proti nikomur pregrešila, je tudi po osvoboditvi ostala v Laškem. A kmalu, že maja 1945, so prišli partizani in jo odpeljali v improvizirano taborišče v gradu Hrastovec, kjer je poleti tega leta v nečloveških razmerah umrla. Ostal je zaznamek grobarja iz Voličine, ki si je zapisoval, katere žrtve iz taborišča je zakopal in kdaj. 26. avgust 1945: Pavla Drolc iz Laškega.

Tudi po dolgem in skoraj presunljivo natančnem raziskovanju Martin Pollack o svoji stari teti in njeni usodi ni izvedel veliko. Je pa akribično izrisal natančno podobo neke družine, ki verodostojno priča o strašnem 20. stoletju, o nasilju in strahu, o nepomembnosti in tragični usodi posameznika sredi divjanja zgodovine. Preučil je brez števila dokumentov, časopisov, knjig, izprašal vse priče, ki jih je lahko našel, obiskal kraje, kjer so ljudje, o katerih piše, živeli ali se ustavili, si ogledal hiše, ki še stojijo, zapisal življenjske zgodbe, se do najmanjše podrobnosti poglobil v fotografije, ki so mu prišle v roke. Pisanje Martina Pollacka je stvarno, a nikoli suhoparno; detajli in zgodbe, ki jih navaja, so presenetljivo natančni, a nikoli sami sebi namen. In čeprav popisuje večinoma boleč in pogosto strašen zgodovinski čas, to vendar počne neobremenjeno, celo s humorjem.

Naj končam s citatom iz knjige. Avtor se nekje na začetku knjige vpraša, ali je legitimno poročati o usodi Pauline Bast – Drolc, o nasilju, ki ga je v Hrastovcu doživela s strani jugoslovanskih partizanov. Skrbi ga, da bi njegovo pisanje lahko razumeli kot revanšizem, kot poskus, da bi zločine Nemcev izenačili s partizanskimi in jih tako relativizirali. In si odgovori

»… Prepričan sem, da danes lahko, morda celo moramo povedati vse zgodbe, brez jeze in razgretosti, ne da bi kaj zamolčali ali prikrili, ne da bi nepojmljive zločine, ki se jih kot potomci sramujemo, ki nam povzročajo neprespane noči, poskusili kakor koli omiliti.«


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Martin Pollack: Ženska brez groba

01.02.2021

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bralec: Aleksander Golja

Prevedla Jerneja Jezernik; Celjska Mohorjeva družba, 2020

Ženska brez groba: poročilo o moji teti je tretja v slovenščino prevedena Pollackova knjiga. V Smrti v bunkerju je avtor popisal življenjsko zgodbo svojega očeta, nacista in gestapovca Gerharda Basta, ki je leta 1948 umrl nasilne smrti na Južnem Tirolskem. Kontaminirane pokrajine pa so boleča zbirka razmišljanj o pokrajinah, sredi katerih živimo in ki so – vsaj v Evropi in še posebej v srednji Evropi – posejane z množičnimi grobovi, o katerih še vedno vemo premalo.

V knjigi Ženska brez groba; poročilo o moji teti Martin Pollack nadaljuje zgodbo svoje družine, ki je po očetovi strani tesno povezana z našimi kraji. Bastovi – tako so se namreč pisali – so desetletja živeli v Laškem. Tja se je v šestdesetih letih 19. stoletja iz Porenja priselil mladi Paul Bast, pisateljev praded, po poklicu usnjar. V Laškem je bilo večinsko prebivalstvo tedaj nemško govoreče ali vsaj nemško usmerjeno – medtem ko je bilo okoliško prebivalstvo skoraj izključno slovensko. Kupil je mogočno hišo na Glavnem, danes Aškerčevem trgu in v njej odprl strojarno, pozneje tudi gostilno ter se dejavno vključil v življenje mesta. Bil je, kot ga opisuje Pollack, »z vseh strani spoštovan meščan in strogo nemško usmerjen mož«. Poročil se je s celjsko Nemko, rodilo se jima je osem otrok.

V obdobju, ko se je v Laškem naselil in uveljavil Paul Bast, so Nemci in Slovenci skupaj živeli še razmeroma mirno. A že kmalu se je to dozdevno sožitje začelo krhati. Nadvlada Nemcev sčasoma ni bila več samoumevna, Slovenci so vse bolj odločno terjali politično, gospodarsko in kulturno enakopravnost. Prepad med obojimi se je širil in poglabljal, dokler ni postal nepremostljiv. Praded Paul je umrl leta 1901, žena Juliane leta 1911. Otroci so se večinoma odselili iz Laškega – Pollackov ded Rudolf se je že pred prvo svetovno vojno preselil v Amstetten v Spodnji Avstriji, kjer je odprl odvetniško pisarno. Po koncu prve svetovne vojne so se sile na južnem Štajerskem prerazporedile, nova država, ki so jo južnoslovanski narodi ustanovili po razpadu Avstro-Ogrske, do Nemcev ni bila prijazna. Toda Pauline Bast, ženska iz žalostnega naslova knjige, je ostala v Laškem.

Pollackova prateta, sestra njegovega deda je bila posebna ženska, tiha in zadržana. Njeni bratje so bili zagrizeni nemški nacionalisti – že med šolanjem v Celju so sodelovali v nemških organizacijah, med študijem prava v Gradcu so se pridružili nemškemu nacionalistično nastrojenemu burševskemu združenju Germania. Skoraj logično je bilo, da so pozneje odprtih rok sprejeli nacistično ideologijo, ki se ji pravzaprav nikoli niso odpovedali. Sestre Bast pa so do te ostale nekako imune, tudi stara teta Pauline. Dolgo je bila samska, srednjeletna se je nato poročila z ovdovelim Slovencem, cerkovnikom in zborovodjo Francem Drolcem. Živela je odmaknjeno, iz hiše ni hodila kaj dosti, ves čas je ohranjala normalne odnose s slovenskimi sosedi. Ker se med vojno ni proti nikomur pregrešila, je tudi po osvoboditvi ostala v Laškem. A kmalu, že maja 1945, so prišli partizani in jo odpeljali v improvizirano taborišče v gradu Hrastovec, kjer je poleti tega leta v nečloveških razmerah umrla. Ostal je zaznamek grobarja iz Voličine, ki si je zapisoval, katere žrtve iz taborišča je zakopal in kdaj. 26. avgust 1945: Pavla Drolc iz Laškega.

Tudi po dolgem in skoraj presunljivo natančnem raziskovanju Martin Pollack o svoji stari teti in njeni usodi ni izvedel veliko. Je pa akribično izrisal natančno podobo neke družine, ki verodostojno priča o strašnem 20. stoletju, o nasilju in strahu, o nepomembnosti in tragični usodi posameznika sredi divjanja zgodovine. Preučil je brez števila dokumentov, časopisov, knjig, izprašal vse priče, ki jih je lahko našel, obiskal kraje, kjer so ljudje, o katerih piše, živeli ali se ustavili, si ogledal hiše, ki še stojijo, zapisal življenjske zgodbe, se do najmanjše podrobnosti poglobil v fotografije, ki so mu prišle v roke. Pisanje Martina Pollacka je stvarno, a nikoli suhoparno; detajli in zgodbe, ki jih navaja, so presenetljivo natančni, a nikoli sami sebi namen. In čeprav popisuje večinoma boleč in pogosto strašen zgodovinski čas, to vendar počne neobremenjeno, celo s humorjem.

Naj končam s citatom iz knjige. Avtor se nekje na začetku knjige vpraša, ali je legitimno poročati o usodi Pauline Bast – Drolc, o nasilju, ki ga je v Hrastovcu doživela s strani jugoslovanskih partizanov. Skrbi ga, da bi njegovo pisanje lahko razumeli kot revanšizem, kot poskus, da bi zločine Nemcev izenačili s partizanskimi in jih tako relativizirali. In si odgovori

»… Prepričan sem, da danes lahko, morda celo moramo povedati vse zgodbe, brez jeze in razgretosti, ne da bi kaj zamolčali ali prikrili, ne da bi nepojmljive zločine, ki se jih kot potomci sramujemo, ki nam povzročajo neprespane noči, poskusili kakor koli omiliti.«


19.05.2022

Matjaž Pikalo: Ameriški sprehajalec

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Tekmeca

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.


29.04.2022

Bergmanov otok: otok za cinefile

Par filmskih ustvarjalcev na prehodu v srednja leta se odpravi na majhen švedski otok Farö, malo na počitnice in malo po navdih. Oba pripravljata svoje nove projekte in pišeta scenarije, njemu gre pri tem kar dobro, njej malo manj, v ustvarjalni krizi pa se začnejo skoraj nevidno brisati meje med njunimi vsakdanjimi pohajkovanji in srečevanji, željami in spomini.


25.04.2022

Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Barbara Jurša: Milje do Trsta

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


18.04.2022

Valentin Brun: Pogozdovanje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Fernando Pessoa: Sporočilo

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat


15.04.2022

Tijana Grumić: 52 Hertzov

SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan


14.04.2022

Tijana Grumić: 52 hertzov

Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.


14.04.2022

Pomlad bo rodovitna - Mariborski umetniki z baletoma Svatba in Posvetitev pomladi znova navdušili

Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.


13.04.2022

Mateja Rebolj, Magdalena Reiter: Preludiji in fuge

Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022 Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter Glasba: Johann Sebastian Bach Dramaturgija: Pia Brezavšček Glasbena analiza: Sašo Vollmaier Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš Produkcija: Zavod Mirabelka Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Darja Štravs Tisu


Stran 39 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov