Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Martin Pollack: Ženska brez groba

01.02.2021

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bralec: Aleksander Golja

Prevedla Jerneja Jezernik; Celjska Mohorjeva družba, 2020

Ženska brez groba: poročilo o moji teti je tretja v slovenščino prevedena Pollackova knjiga. V Smrti v bunkerju je avtor popisal življenjsko zgodbo svojega očeta, nacista in gestapovca Gerharda Basta, ki je leta 1948 umrl nasilne smrti na Južnem Tirolskem. Kontaminirane pokrajine pa so boleča zbirka razmišljanj o pokrajinah, sredi katerih živimo in ki so – vsaj v Evropi in še posebej v srednji Evropi – posejane z množičnimi grobovi, o katerih še vedno vemo premalo.

V knjigi Ženska brez groba; poročilo o moji teti Martin Pollack nadaljuje zgodbo svoje družine, ki je po očetovi strani tesno povezana z našimi kraji. Bastovi – tako so se namreč pisali – so desetletja živeli v Laškem. Tja se je v šestdesetih letih 19. stoletja iz Porenja priselil mladi Paul Bast, pisateljev praded, po poklicu usnjar. V Laškem je bilo večinsko prebivalstvo tedaj nemško govoreče ali vsaj nemško usmerjeno – medtem ko je bilo okoliško prebivalstvo skoraj izključno slovensko. Kupil je mogočno hišo na Glavnem, danes Aškerčevem trgu in v njej odprl strojarno, pozneje tudi gostilno ter se dejavno vključil v življenje mesta. Bil je, kot ga opisuje Pollack, »z vseh strani spoštovan meščan in strogo nemško usmerjen mož«. Poročil se je s celjsko Nemko, rodilo se jima je osem otrok.

V obdobju, ko se je v Laškem naselil in uveljavil Paul Bast, so Nemci in Slovenci skupaj živeli še razmeroma mirno. A že kmalu se je to dozdevno sožitje začelo krhati. Nadvlada Nemcev sčasoma ni bila več samoumevna, Slovenci so vse bolj odločno terjali politično, gospodarsko in kulturno enakopravnost. Prepad med obojimi se je širil in poglabljal, dokler ni postal nepremostljiv. Praded Paul je umrl leta 1901, žena Juliane leta 1911. Otroci so se večinoma odselili iz Laškega – Pollackov ded Rudolf se je že pred prvo svetovno vojno preselil v Amstetten v Spodnji Avstriji, kjer je odprl odvetniško pisarno. Po koncu prve svetovne vojne so se sile na južnem Štajerskem prerazporedile, nova država, ki so jo južnoslovanski narodi ustanovili po razpadu Avstro-Ogrske, do Nemcev ni bila prijazna. Toda Pauline Bast, ženska iz žalostnega naslova knjige, je ostala v Laškem.

Pollackova prateta, sestra njegovega deda je bila posebna ženska, tiha in zadržana. Njeni bratje so bili zagrizeni nemški nacionalisti – že med šolanjem v Celju so sodelovali v nemških organizacijah, med študijem prava v Gradcu so se pridružili nemškemu nacionalistično nastrojenemu burševskemu združenju Germania. Skoraj logično je bilo, da so pozneje odprtih rok sprejeli nacistično ideologijo, ki se ji pravzaprav nikoli niso odpovedali. Sestre Bast pa so do te ostale nekako imune, tudi stara teta Pauline. Dolgo je bila samska, srednjeletna se je nato poročila z ovdovelim Slovencem, cerkovnikom in zborovodjo Francem Drolcem. Živela je odmaknjeno, iz hiše ni hodila kaj dosti, ves čas je ohranjala normalne odnose s slovenskimi sosedi. Ker se med vojno ni proti nikomur pregrešila, je tudi po osvoboditvi ostala v Laškem. A kmalu, že maja 1945, so prišli partizani in jo odpeljali v improvizirano taborišče v gradu Hrastovec, kjer je poleti tega leta v nečloveških razmerah umrla. Ostal je zaznamek grobarja iz Voličine, ki si je zapisoval, katere žrtve iz taborišča je zakopal in kdaj. 26. avgust 1945: Pavla Drolc iz Laškega.

Tudi po dolgem in skoraj presunljivo natančnem raziskovanju Martin Pollack o svoji stari teti in njeni usodi ni izvedel veliko. Je pa akribično izrisal natančno podobo neke družine, ki verodostojno priča o strašnem 20. stoletju, o nasilju in strahu, o nepomembnosti in tragični usodi posameznika sredi divjanja zgodovine. Preučil je brez števila dokumentov, časopisov, knjig, izprašal vse priče, ki jih je lahko našel, obiskal kraje, kjer so ljudje, o katerih piše, živeli ali se ustavili, si ogledal hiše, ki še stojijo, zapisal življenjske zgodbe, se do najmanjše podrobnosti poglobil v fotografije, ki so mu prišle v roke. Pisanje Martina Pollacka je stvarno, a nikoli suhoparno; detajli in zgodbe, ki jih navaja, so presenetljivo natančni, a nikoli sami sebi namen. In čeprav popisuje večinoma boleč in pogosto strašen zgodovinski čas, to vendar počne neobremenjeno, celo s humorjem.

Naj končam s citatom iz knjige. Avtor se nekje na začetku knjige vpraša, ali je legitimno poročati o usodi Pauline Bast – Drolc, o nasilju, ki ga je v Hrastovcu doživela s strani jugoslovanskih partizanov. Skrbi ga, da bi njegovo pisanje lahko razumeli kot revanšizem, kot poskus, da bi zločine Nemcev izenačili s partizanskimi in jih tako relativizirali. In si odgovori

»… Prepričan sem, da danes lahko, morda celo moramo povedati vse zgodbe, brez jeze in razgretosti, ne da bi kaj zamolčali ali prikrili, ne da bi nepojmljive zločine, ki se jih kot potomci sramujemo, ki nam povzročajo neprespane noči, poskusili kakor koli omiliti.«


Ocene

1981 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Martin Pollack: Ženska brez groba

01.02.2021

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bralec: Aleksander Golja

Prevedla Jerneja Jezernik; Celjska Mohorjeva družba, 2020

Ženska brez groba: poročilo o moji teti je tretja v slovenščino prevedena Pollackova knjiga. V Smrti v bunkerju je avtor popisal življenjsko zgodbo svojega očeta, nacista in gestapovca Gerharda Basta, ki je leta 1948 umrl nasilne smrti na Južnem Tirolskem. Kontaminirane pokrajine pa so boleča zbirka razmišljanj o pokrajinah, sredi katerih živimo in ki so – vsaj v Evropi in še posebej v srednji Evropi – posejane z množičnimi grobovi, o katerih še vedno vemo premalo.

V knjigi Ženska brez groba; poročilo o moji teti Martin Pollack nadaljuje zgodbo svoje družine, ki je po očetovi strani tesno povezana z našimi kraji. Bastovi – tako so se namreč pisali – so desetletja živeli v Laškem. Tja se je v šestdesetih letih 19. stoletja iz Porenja priselil mladi Paul Bast, pisateljev praded, po poklicu usnjar. V Laškem je bilo večinsko prebivalstvo tedaj nemško govoreče ali vsaj nemško usmerjeno – medtem ko je bilo okoliško prebivalstvo skoraj izključno slovensko. Kupil je mogočno hišo na Glavnem, danes Aškerčevem trgu in v njej odprl strojarno, pozneje tudi gostilno ter se dejavno vključil v življenje mesta. Bil je, kot ga opisuje Pollack, »z vseh strani spoštovan meščan in strogo nemško usmerjen mož«. Poročil se je s celjsko Nemko, rodilo se jima je osem otrok.

V obdobju, ko se je v Laškem naselil in uveljavil Paul Bast, so Nemci in Slovenci skupaj živeli še razmeroma mirno. A že kmalu se je to dozdevno sožitje začelo krhati. Nadvlada Nemcev sčasoma ni bila več samoumevna, Slovenci so vse bolj odločno terjali politično, gospodarsko in kulturno enakopravnost. Prepad med obojimi se je širil in poglabljal, dokler ni postal nepremostljiv. Praded Paul je umrl leta 1901, žena Juliane leta 1911. Otroci so se večinoma odselili iz Laškega – Pollackov ded Rudolf se je že pred prvo svetovno vojno preselil v Amstetten v Spodnji Avstriji, kjer je odprl odvetniško pisarno. Po koncu prve svetovne vojne so se sile na južnem Štajerskem prerazporedile, nova država, ki so jo južnoslovanski narodi ustanovili po razpadu Avstro-Ogrske, do Nemcev ni bila prijazna. Toda Pauline Bast, ženska iz žalostnega naslova knjige, je ostala v Laškem.

Pollackova prateta, sestra njegovega deda je bila posebna ženska, tiha in zadržana. Njeni bratje so bili zagrizeni nemški nacionalisti – že med šolanjem v Celju so sodelovali v nemških organizacijah, med študijem prava v Gradcu so se pridružili nemškemu nacionalistično nastrojenemu burševskemu združenju Germania. Skoraj logično je bilo, da so pozneje odprtih rok sprejeli nacistično ideologijo, ki se ji pravzaprav nikoli niso odpovedali. Sestre Bast pa so do te ostale nekako imune, tudi stara teta Pauline. Dolgo je bila samska, srednjeletna se je nato poročila z ovdovelim Slovencem, cerkovnikom in zborovodjo Francem Drolcem. Živela je odmaknjeno, iz hiše ni hodila kaj dosti, ves čas je ohranjala normalne odnose s slovenskimi sosedi. Ker se med vojno ni proti nikomur pregrešila, je tudi po osvoboditvi ostala v Laškem. A kmalu, že maja 1945, so prišli partizani in jo odpeljali v improvizirano taborišče v gradu Hrastovec, kjer je poleti tega leta v nečloveških razmerah umrla. Ostal je zaznamek grobarja iz Voličine, ki si je zapisoval, katere žrtve iz taborišča je zakopal in kdaj. 26. avgust 1945: Pavla Drolc iz Laškega.

Tudi po dolgem in skoraj presunljivo natančnem raziskovanju Martin Pollack o svoji stari teti in njeni usodi ni izvedel veliko. Je pa akribično izrisal natančno podobo neke družine, ki verodostojno priča o strašnem 20. stoletju, o nasilju in strahu, o nepomembnosti in tragični usodi posameznika sredi divjanja zgodovine. Preučil je brez števila dokumentov, časopisov, knjig, izprašal vse priče, ki jih je lahko našel, obiskal kraje, kjer so ljudje, o katerih piše, živeli ali se ustavili, si ogledal hiše, ki še stojijo, zapisal življenjske zgodbe, se do najmanjše podrobnosti poglobil v fotografije, ki so mu prišle v roke. Pisanje Martina Pollacka je stvarno, a nikoli suhoparno; detajli in zgodbe, ki jih navaja, so presenetljivo natančni, a nikoli sami sebi namen. In čeprav popisuje večinoma boleč in pogosto strašen zgodovinski čas, to vendar počne neobremenjeno, celo s humorjem.

Naj končam s citatom iz knjige. Avtor se nekje na začetku knjige vpraša, ali je legitimno poročati o usodi Pauline Bast – Drolc, o nasilju, ki ga je v Hrastovcu doživela s strani jugoslovanskih partizanov. Skrbi ga, da bi njegovo pisanje lahko razumeli kot revanšizem, kot poskus, da bi zločine Nemcev izenačili s partizanskimi in jih tako relativizirali. In si odgovori

»… Prepričan sem, da danes lahko, morda celo moramo povedati vse zgodbe, brez jeze in razgretosti, ne da bi kaj zamolčali ali prikrili, ne da bi nepojmljive zločine, ki se jih kot potomci sramujemo, ki nam povzročajo neprespane noči, poskusili kakor koli omiliti.«


25.03.2022

Odpuščanje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

Tudi miši grejo v nebesa

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

Prasica, slabšalni izraz za žensko

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.03.2022

V senci zarote

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.03.2022

Josip Osti: Panova piščal

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Meta Hočevar: Drobnarije

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Rok Komel: Na Mirojevi razstavi

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


21.03.2022

Janez Ramoveš: Skupinska slika

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.


20.03.2022

Jera Ivanc: #punceinpolpunce

NAPOVED: Besedilo punceinpolpunce Jere Ivanc, pisateljice, dramaturginje in prevajalke je nastalo po naročilu ljubljanske Drame na pobudo režiserke Ivane Djilas, ki je tekst priredila. Sinoči je dobilo premierno uresničitev na odru Male drame. Uprizoritev je bila v rokah samih žensk – z izjemo avtorja glasbe Boštjana Gombača – kar ni naključje, saj se loteva teme feminizma. Na premieri in krstni izvedbi je bila Tadeja Krečič: Mala drama SNG Drama Ljubljana, premiera 19. 3. 2022 Jera Ivanc: #punceinpolpunce (logocentrična komedija o delcih, revoluciji in gledališču) REŽISERKA IN AVTORICA PRIREDBE: Ivana Djilas DRAMATURGINJA: Jera Ivanc SCENOGRAFINJA: Sara Slivnik KOSTUMOGRAFINJA: Jelena Proković AVTOR GLASBE: Boštjan Gombač LEKTORICA: Tatjana Stanič ASISTENTKA REŽISERKE IN SVETOVALKA ZA GIB: Maša Kagao Knez OBLIKOVALKA SVETLOBE: Mojca Sarjaš ASISTENTKA KOSTUMOGRAFINJE: Saša Dragaš IGRAJO: Silva Čušin: Vera, astronomka Nataša Živković: Stana, svetovna prvakinja v šprintu na sto Maša Derganc: Helena, eksotična kraljica Mia Skrbinac: Vida, domača perica Iva Babić: Ivana, papež Nina Valič: Marijana, podoba svobode Saša Pavček: Dolores, kip matere božje


17.03.2022

Vojvoda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.03.2022

Dogodek

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


14.03.2022

ur. Milček Komelj: Emilijan Cevc, umetnostni zgdoovinar in pisatelj

Avtorica recenzije: Alenka Juvan Bere Lidija Hartman


14.03.2022

Zora del Buono: Maršalinja

Avtor recenzije: Robert Šabec Bere: Jure Franko


14.03.2022

Ivo Svetina: Hvalnica vzgoji

Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


14.03.2022

Miha Mazzini: Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Jure Franko, Lidija Hartman


07.03.2022

Miriam Drev: Od dneva so in od noči

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere: Maja Moll


07.03.2022

Dino Pešut: Očetov sinko

Avtor recenzije: Rok Bozovičar Bere: Jure Franko


07.03.2022

Katja Mihurko Poniž: Od lastnega glasu do lastne sobe

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.


04.03.2022

Batman

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


04.03.2022

O naključju in domišljiji

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 41 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov