Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Ivan Lotrič.
Ljubljana : ZRC in Zavod Stripolis, 2020
Strip kot »hitro branje za počasne glave«, kot se je reklo, dolga desetletja kljub množicam ljubiteljev ni bil na najboljšem glasu, razen redkih izjem. Prevlada digitalnih tehnologij v posredovanju knjižnih vsebin pa je prinesla velike spremembe. Preplet besed in podob je ne le mlajši publiki približal tako Prešerna in Cankarja kot Maistra in požig Narodnega doma v Trstu, Torej zaradi akademske resnosti obravnave zlasti mlajšim rodovom še pred nedavnim nezanimive kanonske junake in nacionalne teme. Potem se je uveljavil risoroman – strip, ki pripoveduje zgodbo kot roman, z množico izpeljav. Nakar je Izar Lunaček na preseku strokovnega besedila in vizualne govorice vpeljal še kategorijo stripovski esej! Za začetek o hecni plati resne teme, religije. Potem ko se je smehu v religiji nekoč in danes posvetil že v doktoratu, je svoje teze prelil v lahkoten strip.
Avtor, akademski slikar, komparativist in doktor filozofije, bržkone edini pri nas izpolnjuje tudi »formalne pogoje« za ta novi (pod)žanr. Lotil se ga je potem, ko je podpisal že vrsto stripovskih knjig, ustanovil striparsko štacuno in občasno založbo ter pomagal postaviti na noge ljubljanski festival stripa Tinta. Kot stripar, pojasnjuje v uvodnem od trinajstih poglavij, »je vse življenje užival v vseh smešnih žanrih: komediji, vicih, stendapu, in vedno se mu je zdelo, da se v njih skriva neko blazno pametno stališče do sveta, na katerega ne moreš kar pozabiti, ko se konzervirani smeh poleže!«.
Med študijem filozofije iskanje v tej smeri sprva ni bilo obetajoče. Branje obveznih klasikov evropske misli do 20. stoletja, se spominja Lunaček, ni razkrilo skoraj ničesar, kar bi upoštevalo tudi komedijo, smeh. Dokler ni po strogosti Bergsona in Freuda naletel na Rusa Mihaila Bahtina, ki je menil, da je smeh nosilec enako pomembnega in celo starejšega pogleda na svet kot resno, to svoje stališče pa je utemeljeval na karnevalu in njegovih povezavah z bolj antičnimi obredi. Karneval – ki je še danes živ zlasti v nastopih pustnih šem – je zanj tudi ljudska dopolnitev uradne ideologije, kjer svoje mesto najde vse, kar cerkev in kralj izključujeta, tudi parodije njunih praks.
Sledilo je spoznanje, da je bilo demoniziranje smešnega bolj skrb krščanstva, medtem ko so v lokalnih politeizmih smešni liki veliko pogostejši. Sveto in smešno sta se tako, po avtorjevih besedah, »pri dreganju v izvore religije, pokazala kot dve plati istega kovanca. Kot zrcalna izgnanca iz vsakdanjika dela, razploda in tešenja osnovnih potreb, ki smo ju šele pozneje razžagali na dvoje, da bi novim monoteističnim veram omogočili uglednejši imidž in čezmejni razmah.« O tem je Lunaček že leta 2011 pisal v knjigi Vrnitev ciklizma in popularne kulture.
»Sveto in smešno …, dve besedi, ki ju nismo ravno vajeni slišati skupaj, ne?« Izar Lunaček čisto na začetku vpraša bralca. Povabi med lokalne bajke z množico primerov in oblik sleparstva, ki namigujejo, da je mitologija pred pohodom mednarodnih monoteizmov smešna slavja in njihove like redno uvrščala v svoje panteone, celo ob bok glavnim božanstvom. »Smešno,« nadaljuje, »za nas tiči v blatu sveta, kjer se da vse pretipati …, medtem ko naj bi sveto lebdelo nekje v višavah onkraj dosega. Če pa že kdaj prideta v stik, je njuno srečanje pogosto grozno konfliktno, včasih celo krvavo,« Lunaček z risbo spomni na tragične posledice objave karikature Mohameda v francoskem satiričnem tedniku Charlie Hebdo.
S stripovskim esejem Sveto in smešno, napisanem v pogovornem jeziku in upodobljenem v treh barvah – rdeči, rumeni in modri, ki imajo svoje pomene – se avtor torej vrača k svojim filozofskim koreninam. Z malo stavki in s kupom smešnih sličic razlaga le najbolj zanimive reči, ki jih je izvedel o svetih dvojčkih. Najprej, kot pravi, preleti poante najvplivnejših teorij smešnega, potem nekaj poglavij posveti smešnim bogovom in režečim se obredom po vsem svetu ter pokaže, kaj se je z enim in drugim zgodilo ob vzponu krščanstva, v zaključku pa se vpraša, zakaj danes lahko o tem sploh govorimo, kaj se je po stoletjih spora spremenilo, da lahko načnemo temo intime med smešnim in posvečenim. Se tudi povsem resno pogovarjamo o smehu ter njegovih različnih oblikah in pomenih. »Humor,« na primer pravi Izar Lunaček, »nas tudi v resničnih nevarnostih lahko dvigne na varno razgledno točko, s katere se vse poprejšnje tegobe zazdijo drobne in nepomembne. A smeh poleg distance veča tudi bližino. Če z njim preganjamo pošastnost prednika, se obenem z bogom tudi bratimo.«
Na koncu Lunaček seže še v današnji politični marketing nagovarjanja tistih volivcev, ki si želijo voditelje trše roke: »A v večini primerov fašejo le kralje karnevala,« ugotavlja, »sleparje, ki s pozicije moči trosijo obscenosti in mahajo z bojno sekiro tudi če to ni v njihovi pristojnosti. Pač po sledi trenda smešnega politika, ki je sam svoj dvorni norec … A se pri tem pozablja, da je dvojni obraz klovnovskega kralja fasada za neko precej bolj preračunljivo in koristoljubno zver,« dodaja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Ivan Lotrič.
Ljubljana : ZRC in Zavod Stripolis, 2020
Strip kot »hitro branje za počasne glave«, kot se je reklo, dolga desetletja kljub množicam ljubiteljev ni bil na najboljšem glasu, razen redkih izjem. Prevlada digitalnih tehnologij v posredovanju knjižnih vsebin pa je prinesla velike spremembe. Preplet besed in podob je ne le mlajši publiki približal tako Prešerna in Cankarja kot Maistra in požig Narodnega doma v Trstu, Torej zaradi akademske resnosti obravnave zlasti mlajšim rodovom še pred nedavnim nezanimive kanonske junake in nacionalne teme. Potem se je uveljavil risoroman – strip, ki pripoveduje zgodbo kot roman, z množico izpeljav. Nakar je Izar Lunaček na preseku strokovnega besedila in vizualne govorice vpeljal še kategorijo stripovski esej! Za začetek o hecni plati resne teme, religije. Potem ko se je smehu v religiji nekoč in danes posvetil že v doktoratu, je svoje teze prelil v lahkoten strip.
Avtor, akademski slikar, komparativist in doktor filozofije, bržkone edini pri nas izpolnjuje tudi »formalne pogoje« za ta novi (pod)žanr. Lotil se ga je potem, ko je podpisal že vrsto stripovskih knjig, ustanovil striparsko štacuno in občasno založbo ter pomagal postaviti na noge ljubljanski festival stripa Tinta. Kot stripar, pojasnjuje v uvodnem od trinajstih poglavij, »je vse življenje užival v vseh smešnih žanrih: komediji, vicih, stendapu, in vedno se mu je zdelo, da se v njih skriva neko blazno pametno stališče do sveta, na katerega ne moreš kar pozabiti, ko se konzervirani smeh poleže!«.
Med študijem filozofije iskanje v tej smeri sprva ni bilo obetajoče. Branje obveznih klasikov evropske misli do 20. stoletja, se spominja Lunaček, ni razkrilo skoraj ničesar, kar bi upoštevalo tudi komedijo, smeh. Dokler ni po strogosti Bergsona in Freuda naletel na Rusa Mihaila Bahtina, ki je menil, da je smeh nosilec enako pomembnega in celo starejšega pogleda na svet kot resno, to svoje stališče pa je utemeljeval na karnevalu in njegovih povezavah z bolj antičnimi obredi. Karneval – ki je še danes živ zlasti v nastopih pustnih šem – je zanj tudi ljudska dopolnitev uradne ideologije, kjer svoje mesto najde vse, kar cerkev in kralj izključujeta, tudi parodije njunih praks.
Sledilo je spoznanje, da je bilo demoniziranje smešnega bolj skrb krščanstva, medtem ko so v lokalnih politeizmih smešni liki veliko pogostejši. Sveto in smešno sta se tako, po avtorjevih besedah, »pri dreganju v izvore religije, pokazala kot dve plati istega kovanca. Kot zrcalna izgnanca iz vsakdanjika dela, razploda in tešenja osnovnih potreb, ki smo ju šele pozneje razžagali na dvoje, da bi novim monoteističnim veram omogočili uglednejši imidž in čezmejni razmah.« O tem je Lunaček že leta 2011 pisal v knjigi Vrnitev ciklizma in popularne kulture.
»Sveto in smešno …, dve besedi, ki ju nismo ravno vajeni slišati skupaj, ne?« Izar Lunaček čisto na začetku vpraša bralca. Povabi med lokalne bajke z množico primerov in oblik sleparstva, ki namigujejo, da je mitologija pred pohodom mednarodnih monoteizmov smešna slavja in njihove like redno uvrščala v svoje panteone, celo ob bok glavnim božanstvom. »Smešno,« nadaljuje, »za nas tiči v blatu sveta, kjer se da vse pretipati …, medtem ko naj bi sveto lebdelo nekje v višavah onkraj dosega. Če pa že kdaj prideta v stik, je njuno srečanje pogosto grozno konfliktno, včasih celo krvavo,« Lunaček z risbo spomni na tragične posledice objave karikature Mohameda v francoskem satiričnem tedniku Charlie Hebdo.
S stripovskim esejem Sveto in smešno, napisanem v pogovornem jeziku in upodobljenem v treh barvah – rdeči, rumeni in modri, ki imajo svoje pomene – se avtor torej vrača k svojim filozofskim koreninam. Z malo stavki in s kupom smešnih sličic razlaga le najbolj zanimive reči, ki jih je izvedel o svetih dvojčkih. Najprej, kot pravi, preleti poante najvplivnejših teorij smešnega, potem nekaj poglavij posveti smešnim bogovom in režečim se obredom po vsem svetu ter pokaže, kaj se je z enim in drugim zgodilo ob vzponu krščanstva, v zaključku pa se vpraša, zakaj danes lahko o tem sploh govorimo, kaj se je po stoletjih spora spremenilo, da lahko načnemo temo intime med smešnim in posvečenim. Se tudi povsem resno pogovarjamo o smehu ter njegovih različnih oblikah in pomenih. »Humor,« na primer pravi Izar Lunaček, »nas tudi v resničnih nevarnostih lahko dvigne na varno razgledno točko, s katere se vse poprejšnje tegobe zazdijo drobne in nepomembne. A smeh poleg distance veča tudi bližino. Če z njim preganjamo pošastnost prednika, se obenem z bogom tudi bratimo.«
Na koncu Lunaček seže še v današnji politični marketing nagovarjanja tistih volivcev, ki si želijo voditelje trše roke: »A v večini primerov fašejo le kralje karnevala,« ugotavlja, »sleparje, ki s pozicije moči trosijo obscenosti in mahajo z bojno sekiro tudi če to ni v njihovi pristojnosti. Pač po sledi trenda smešnega politika, ki je sam svoj dvorni norec … A se pri tem pozablja, da je dvojni obraz klovnovskega kralja fasada za neko precej bolj preračunljivo in koristoljubno zver,« dodaja.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Neveljaven email naslov